Zmagoslavje in umiranje v moskovski bolnici

6

gagarin hruscov12. april 1961, ta dan pred 54 leti je ves svet presenečeno prebiral poročilo sovjetske tiskovne agencije Tass, ki je oznanila “veliko zmago sovjetske znanosti in celotnega socialističnega sistema”.

Prvi človek Jurij Gagarin je poletel v vesolje, obkrožil Zemljo in se srečno vrnil. Novica je bila seveda objavljena šele po potrditvi, da je s prvim kozmonavtom vse v redu. Če bi šlo kaj narobe, bi Tass molčal in ruski človek bi morda slišal le za kaka “zlohotna ugibanja iz krogov zahodnega imperializma”.

Zmagoslavna prvomajska parada na Rdečem trgu. Zadovoljni Nikita Hruščev se je z vsemi člani politbiroja smehljal z Leninovega mavzoleja. Sovjetska država in njeni znanstveniki so prehiteli kapitalistično Ameriko, ki naj bi vse bolj zaostajala. Mladi Gagarin, pilot lovskih letal, je stal v družbi politične elite na mavzoleju in dajal vtis idealnega sovjetskega človeka, zdravega, optimističnega in zazrtega v svetlo prihodnost komunizma, ki se že kaže na obzorju zgodovine. “Komunizem koraka po planetu” je pisalo na ogromnih panojih po vsej SZ vsa leta do njenega neslavnega konca.

V jugoslovanskih in tudi slovenskih medijih sta bila navdušenje in slava sovjetski znanosti nič manj vznesena kot v satelitskih državah moskovske orbite. Zares, ljudje so lahko občudovali prednost vodilne komunistične države pred “propadajočim Zahodom” z Ameriko na čelu.

Tam gori v vesolju Gagarin ni videl nobenega angela ali Boga. Tako naj bi ta izbrani pilot lovskih letal izjavil po vrnitvi na zemljo. Te besede naj bi izrekel sam Hruščev, saj se je hvalil, da je z vero konec in da bo čez deset let na televiziji pokazal poslednjega duhovnika. Pozneje so jih pripisali Gagarinu.

Sodobni ruski poznavalci tedanjih razmer opozarjajo, da je bil to čas najhujših preganjanj ruske Cerkve. Stalin je namreč med vojno iz taktičnih razlogov dovolil več verske svobode, iz Gulaga so bili izpuščeni mnogi škofje in duhovniki in veliko cerkva so spet odprli za bogoslužje.

V času Hruščeva pa se je na tem področju spet vse zavrtelo nazaj. Hruščev, ki sicer velja za človeka otoplitve v stikih z Zahodom, je namreč po povojnem premoru v zatiranju vere, z vso krutostjo zapiral še preostale delujoče cerkve in redke samostane. Tako je bil npr. prav istega leta, kot je poletel Gagarin, zaprt slavni samostan Pečerskaja lavra v Kijevu, ki je danes spet odprt in je znan po vsem svetu.

V tem kontekstu bi bila taka izjava povsem pričakovana v boju z “mračnimi ostanki religije”.

V Gagarinovi knjigi, ki je bila napisana v propagandne namene: “Pot v kozmos. Zapiski letalca kozmonavta ZSSR” v poglavju “Življenje za domovino” beremo tudi: “Polet človeka v vesolje je prinesel uničujoč udarec za cerkvene ljudi. V potokih pisem, ki sem jih prejemal sem z zadovoljstvom bral priznanja, v katerih se verniki pod vtisom dosežkov znanosti odrekajo bogu. Soglašajo s tem, da boga ni in vse povezano s tem je izmišljotina”.

Ko pa v zadnjih letih prebiramo najrazličnejše vire in pričevanja, pa te Gagarinove domnevne izjave postajajo vprašljive. Njegovi prijatelji, sodelavci ter celo njegova hči zatrjujejo, da je bil veren človek, čeprav javno o tem skoraj ni govoril.

Ko je bil v Kremlju njemu na čast prirejen slovesen sprejem, kamor je bil povabljen ves politični vrh in zaradi vtisa v tujini tudi moskovski patriarh Aleksej, je prišlo za tiste čase do skrajno nenavadnega dogodka. K patriarhu je pristopila skromna ženica in ga po pravoslavni navadi prosila, naj jo blagoslovi. Ta žena je bila Gagarinova mati. Vsi prisotni so obnemeli ob tem nezaslišanem prizoru. Dogodek seveda ni bil nikoli objavljen ali posnet, toda njej se ni zgodilo nič, saj režim proti njej ni mogel ukrepati.

Tri leta zatem so Hruščeva vrgli z oblasti, Gagarin pa je kmalu umrl v letalski nesreči, ko je pilotiral testno vojaško letalo.

Kako pa je danes v Bajkonuru, kraju, od koder je poletel Gagarin in od koder izstreljujejo vesoljske ladje?
Nedaleč od kozmodroma stoji cerkev, posvečena sv. Juriju, od leta 1999 blagoslavljajo vse rakete pred izstrelitvijo, od leta 2000 dalje pa tudi vse kozmonavte pred poletom v vesolje.

Pred nekaj leti pa sem se podpisani udeležil nekega mednarodnega srečanja v mestu Samari ob Volgi. Gostitelji so mi dali na voljo avto s šoferjem, ki me je bil pripravljen peljati kamorkoli po širši okolici. Izkazalo se je, da je bil šofer izobraženec, ki je ob tej priložnosti prevzel še gostoljubno dolžnost prevažanja gostov.

Odpeljala sva se preko kilometer široke Volge v mesto Engels, ki leži na drugi strani reke, mesto, ki je bilo izpraznjeno v času velike selitve povolških Nemcev leta 1941-1942. Ti so tam živeli že od 18. stoletja, a jih je Stalin zaradi domnevnih simpatij s Hitlerjem izselil v vzhodna prostranstva. Vsa nemška imena krajev so spremenili v ruska, le Engels je zaradi enega od očetov komunizma ostal nedotaknjen do današnjega dne.

Moj vodnik je bil zgovoren mož, želel se je pogovarjati o temah, ki jih v kaki drugi deželi na Zahodu ne bi slišal. Mene kot “zahodnjaka” je spraševal o teorijah kreacionizma in evolucionizma; v zvezi s Svetim pismom, ki ga je očitno prebiral, se mu je porajalo cela vrsta eksistencialnih vprašanj. Razumljivo, da mu za pretekli sistem ni bilo žal, bil je razmišljujoč človek s treznim pogledom na svet.

Zapustila sva Engels in se odpeljala kakih trideset kilometrov vzdolž Volge proti mestu, kjer je pristal Jurij Gagarin. Tam je zdaj sredi polja zasajen nekakšen park z visokimi drevesi , v sredi na vzpetini pa je obelisk v obliki rakete. Obiskovalcev ni bilo videti.

In spet sem poslušal pripoved, ki je prihajala iz tega okolja. Vesoljska ladja naj bi po načrtu pristala nekaj sto kilometrov vzhodno od tega mesta v kazahstanskih stepah. Zato v tem območju ni bilo nobenih priprav za vesoljski pristanek.

A prišlo je do napake. Zatajila je avtomatika na vesoljski ladji in Gagarina je zaneslo daleč stran od predvidenega mesta pristanka. Zanimivo je, da je pristal prav blizu Samare, kjer se je kot mladenič šolal in začenjal svojo pot v letalstvo.

Neka starejša žena in hčer sta delali na polju (na kolhozu) in kar naenkrat zagledali na nebu veliko padalo, ki se je spuščalo proti njima. V paniki sta menda celo pomislili, da se je začel jedrski spopad z Ameriko ali kaj podobnega. Tako se je Gagarin znašel na zemlji sredi kolhoznikov. Telefonskih zvez ni bilo, avtomobilov tudi ne. Kaj storiti? Naložili so ga na traktor in počasi vozili proti mestu Saratovu. Trajalo je nekaj ur preden se je vesoljski center in z njim tudi Kremelj oddahnil, saj so bili v popolni negotovosti, kje in kako se je vse skupaj končalo.

Moj sogovornik je med vrsticami povedal, da je vrhunska znanost in tehnika eno, drugo pa je vsakdanje življenje. Ta je takrat živel v razmerah, kakršne si v “normalnem” svetu težko predstavljamo.

In danes? Še vedno so tam okoli lesene hiše, razdrapana asfaltna cesta in nekakšna provincialna puščoba, prav malo drugačna od sovjetskih časov. A vendar je tu tudi velika in bistvena razlika: v pogovoru z menoj, tujcem, se je domačin ̶ in ni bil edini ̶ lahko sproščeno pogovarjal tudi o stvareh, ki so bile še v nedavni preteklosti prepovedane teme, še posebej za pogovore s tujci.

Umiranje v elitni moskovski bolnici

V tistih dneh, ko je Kremelj slavil Gagarinov podvig, se je v moskovski centralni bolnici MVD (za funkcionarje ministrstva za notranje zadeve) ZSSR odigrala neka povsem drugačna drama.

Pomladnega dne 14. aprila 1957, leto pred tem, ko Nikita Hruščev začenja še ostrejši odnos do Cerkve, dva dneva po Gagarinovem poletu, se v Moskvi pred vhodom v elitno bolnico odvija neverjeten prizor. Tja je pripeljal črn avtomobil, iz njega je izstopil patriarh ruske pravoslavne Cerkve Aleksej I. (Simanski).

Patriarha odpeljejo k pacientu, katerega diagnoza je rak želodca z metastazami po vsem telesu. Zdravniki izjavljajo, da je operacija nemogoča, rešitve ni.

Umirajočemu je ime Evgenij Aleksandrovič Tučkov. Sam je izrazil željo, da bi se srečal z Aleksejem. Oba sta že stara znanca iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. V tistih časih sta se srečevala v povsem drugačnih vlogah: Tučkov kot “vodilni rabelj”, glavni organizator preganjanj Ruske Cerkve in mladi škof Aleksej, ki je imel za seboj že prvo aretacijo in malo pozneje nekajletno izgnanstvo v Kazahstanu.

Tokrat je bil položaj povsem drugačen, njegova svetost Sergej Vladimirovič Simanski je bil že 12 let patriarh Moskve in vse Rusije, pred njim pa je na smrtni postelji ležal njegov nekdanji preganjalec in ga prosil za spoved.

Aleksej je ostal pri njem nekaj ur. Žena Tučkova, bojevita ateistka do konca življenja, ki so jo prav tako poklicali v bolnico, je zmedeno in polna nerazumevanja čakala v preddverju. To je bil zanjo šok, kakor tudi za zdravnike. Nikoli ne bomo zvedeli, kaj sta se v tistih štirih pogovarjala patriarh in človek, ki je v prvih desetletjih vodil strahotna preganjanja ruske Cerkve.

Na desetine škofov, metropolitov, menihov in na tisoče duhovnikov je poslal v smrt ali v taborišča smrti. Milijonom vernikom so zaprli cerkve in jih izpostavljali zasmehovanju, če niso izginili v izgnanstvu nekje za polarnim krogom v sibirski tajgi.

Tučkov je bil načelnik VI. uprave OGPU (politična policija)[1. OGPU – Объединенное Государственное Политическое Управление (Združena državna politična uprava), po l. 1934 znotraj NKVD.], katere glavna naloga je bila doseči razkol znotraj Cerkve in jo tako počasi uničevati. In v tem je Tučkov, imenovan v cerkvenih krogih tudi “rdeči igumen”, vsaj deloma uspeval. Vodil je neskončna zasliševanja cerkvenih hierarhov.

Bil je neizobražen, sirota brez staršev, dokončal je le štiriletno župnijsko šolo, a je Cerkev in njen nauk dobro preštudiral in za razliko od drugih boljševikov ni uporabljal vulgarnega jezika. Prav zaradi njegovega izjemnega poznavanja je bil še bolj nevaren v svojih zahtevah, ki naj bi končno pripeljale do razkola.[2. V tem je precejšna podobnost s pritiski na slovensko Cerkev v povojnem obdobju.]

Po drugi strani pa je zanimivo, da je živel s svojo starejšo sestro Anastazijo kar v nekem ženskem samostanu, kjer je redovnicam celo pomagal in jih preko globoko verne sestre obveščal, kje in kdaj bo vodil liturgijo patriarh Tihon. In Tihona je osebno zasliševal!

Kontroverzna osebnost, eden vodilnih v organizaciji, ki je poslala v smrt milijone nedolžnih, je uspel preživeti stalinske čistke in dočakal 65 let (spokorjen?) v udobnem moskovskem stanovanju.

Pozabljen v širši ruski javnosti ostaja Tučkov ena ključnih, a zagonetnih osebnosti v zgodovini Ruske cerkve 20. stoletja. Na podmoskovski dači je kot upokojenec vnukom pogosto govoril: “Imam se česa spominjati”.

Besedilo je bilo najprej objavljeno v Slovenskem času.

6 KOMENTARJI

  1. Zavedati se moramo, da je Slovenija od vseh sovjetskih držav, po kriteriju neuspešne tranzicije, daleč najbolj sovjetska, avtohtono komunistično popačena v duši.

  2. Za bolj širše razumevanje je treba dodati še tole…….Ko je Stalin videl, da je nemško ravnanje s cerkvijo v ruskem narodu našlo dokaj ugoden odmev, je sprejel zvito ponudbo metropolita Sergeja in ga dal protipostavno izvoliti za patriarha.

    Novi patriarh
    je takoj po izvolitvi poslal Stalinu zahvalni telegram in mu obljubil svojo zvestobo. Hkrati je izdal odredbo, naj se v cerkvah zbira denar za tanke in letala in med službo božjo bere vojno poročilo. Sergejeva cerkev pošilja Stalinu za vsak sovjetski praznik svoje častitke, v katerih ga imenuje zaščitnika pravoslavja ter mu zagotavlja svoje molitve za svetovni uspeh boljševizma.
    Na ta način se Stalin poslužuje tako zvane ,, žive '' cerkve, da z njo in z njeno navidezno svobodo vara zapadni evropski krščanski svet. Vendar v tej cerkvi v Rusiji nihče ne verjame; pa tudi zunaj v svetu nima nikakega ugleda. Patriarha Sergeja je pred kratkim ( l. 1943) Stalin poslal na posebno potovanje na bližnji vzhod, da bi navezal stike z drugimi patriarhi pravoslavne cerkve, tako s carigrajskim, aleksandrijskim, jeruzalemskim, smirnskim in antiohijskim, ter bi od njih dosegel priznanje enakopravnosti in pravilnosti svoje službe. Patriarh se je odpravil na pot, toda prišel je samo do Teherana, odkoder se je moral vrniti nazaj v Moskvo, ker so mu patriarhi omenjenih pravoslavnih cerkva sporočili, da si ne želijo njegovega obiska in da mu ne morejo dati tudi nobenega priznanja.
    Proti koncu maja l. 1944je šel lažni patriarh pred sodni božji stol. Na njegovo mesto je Stalin postavil drugega Judeža, ki mu je ime
    Aleksej Simanski.
    Tudi ta je takoj po ,, izvolitvi'' poslal Stalinu zahvalni telegram, v katerem poudarja, da je čutil patriarh Sergej do Stalina globoko ljubezen in da ga je imenoval od Boga poslanega vodjo narodov Sovjetske zveze. Tudi Aleksej obljublja Stalenu zvestobo skupaj ,, z vsemi cerkvenimi delavci''. Aleksej je nalašč uporabil za duhovščino ime ,, cerkveni delavci'', ker to bolj pristoji sovjetskemu jeziku. Ta Aleksej je dobil od Stalina neko kolajno v znak priznanja, ker je zbral v Petrogradu veliko vsoto denarja za znano tankovsko kolono,, Dimitrij Donskij''.

    • To je predvsem posledica tega, da je njihova oborožitev zastarela in najbrž nedelujoča.

      Po drugi strani pa Rusi tako kot ostali konkurenti vlagajo v druge oblike orožja.

Comments are closed.