Zmagati na napačni strani

4

70 let osvoboditveSpominjamo se 70-letnice konca največje, organizirane, morije XX. stoletja. Bežen pogled na dogajanje pove, da ni šlo le za eno vojno, temveč za veliko množico različnih spopadov, ki so se dogajali hkrati ali pa so bili vzrok drug drugemu. Veliki igralci v tej tragični igri: nacistična Nemčija, Japonsko cesarstvo in fašistična Italija, z majhnim številom zaveznikov, v vlogi napadalcev. Združene države in Združeno kraljestvo, Sovjetska zveza in komunistična internacionala, ter množica »kmetov« na svetovni šahovnici v vlogi napadenih in na koncu zmagovalnih sil. Čeprav se zdi, da sta se spopadala dva tabora, pa je že dolgo jasno, da gre za tristransko igro. Zahodni zavezniki in SZ so imeli skupno le-to, da jih je Nemčija napadla. Skupaj so se borili proti mogočnemu napadalcu, v resnici pa niso bili pravi zavezniki. Ko so strli nacistični oreh, se je spet pokazalo sovraštvo, ki je tlelo med njimi od 1917 leta, ko so Rusijo zavzeli boljševiki. Zato se druga svetovna vojna v resnici ni končala 1945 leta, temveč 1989 leta, ko je bil premagan komunizem, ki je zasužnjil vso Vzhodno in Srednjo Evropo. Vmes smo imeli »hladno vojno« z nekaterimi »vročimi žarišči«… pravega miru pa ne.

A ustavimo se v Sloveniji in razmislimo, kaj se je pravzaprav zgodilo ob koncu oboroženih spopadov na naših tleh. Pri nas so s premočjo ruskih tankov zmagali Titovi partizani. Komunisti pa so s svojo krvavo revolucijo dosegli svoje. Prišli so na oblast. Od tedaj je šlo v Sloveniji vse narobe. Zato se postavlja vprašanje, »ali smo zmagali«? Odgovor je lahko: »zmagali smo«, ker smo se znebili okupatorjev, čeprav bi se to zgodilo tudi brez naše zasluge in omembe vrednega prispevka (kakor npr. Danci a oni so preživeli vojno praktično brez človeških žrtev!), kar poskušajo zakriti zagovorniki parole »žrtve morajo biti« z nekakšnim govoričenjem o »pogumu« in »pomenu našega odpora«. Iz 70. letne perspektive se zdi in dejansko tudi je bil, ves partizanski upor, nepotreben in potraten, saj ni v ničemer pripomogel k osvoboditvi Slovenije. Je pa ta pojav omogočil nepomembni, radikalni in zločinski KPS, da je prišla na oblast in se že zaradi tega pred zgodovino vpisal med sodelavce zločincev. Zato in samo zaradi tega, se tudi v Sloveniji vojna ni končala 1945, ker tedaj ni nastopila svoboda, ampak obdobje tiranije, mračnjaštva, narodnega, kulturnega in gospodarskega zaostajanja, niti tedaj ni prišel mir, ker smo, ko smo se v letih 1990/1991 odpovedali titoizmu, premagali komunizem in stopili v demokracijo, ki nam je prinesla tudi državno samostojnost in novo blaginjo. Vse do tedaj pa smo živeli v neki revolucionarni stalni bojni pripravljenosti. Našo demokracijo, našo državnost, našo samostojnost smo dosegli kljub nasprotovanju komunistov in ne zaradi njih.

Te dni se zagovorniki zločinske KPS in njenega delovanja trudijo, da bi med Slovence dokončno plasirali misel, da »smo bili na pravi strani, ker smo zmagali«. Zanje namreč zmaga opravičuje vse njihove zločine. V resnici pa »smo zmagali« a stali in še prevečkrat stojimo na napačni strani. Zato je pravzaprav absurd, da se borci silijo in dajo povabiti na obletnico izkrcanja v Normandiji. Bolj je prav, da gredo s svojimi simboli tiranije v Moskvo, kjer je tudi njihovo srce. Tam bi jutrišnji slavnostni govornik bil povsem v svojem elementu. Partizani, predvsem KPS, niso nikoli bili na strani Zaveznikov. Vedno so bili na strani rdeče poplave iz Vzhoda. Rdeče od krvi, črne od tiranije. In kamorkoli je prišla rdeča armada, tam je bilo konec s svobodo do 1989 leta, ko je bila premagana! Prav smo do tedaj govorili »čas po svobodi«.

Absurd je tudi, da se sprenevedamo in govorimo, da je npr. tkim. Ajdovska vlada »prva slovenska vlada«. Ta čast pripada v resnici Peterletovi Demosovi vladi. Le-ta je prva prava slovenska vlada. Komuniste, ki toliko dajo na simbolna dejanja, je demokratični tabor med revolucijo prehitel vsaj tu. Demokratični tabor je namreč dan pred komunisti v Ajdovščini, razglasil svojo vlado v Ljubljani. Bila je to legitimna vlada, sestavljena iz strank, ki so zmagale na zadnjih demokratičnih volitvah in so imele mandat, da vodijo naš narod. Ni pa ta vlada imela oblasti. Ajdovska druščina pa si je oblast prigrabila z revolucijo, zato jo lahko označimo za prekucniško vlado. Njeno delo je bilo tako »kvalitetno«, da so morali prve povojne volitve pregoljufati, da so sploh dobili neke vrste ljudsko kritje za svoje početje. Tej vladi, ki je imela oblast, pa smemo naprtiti vso odgovornost za revolucionarne povojne poboje, teror nad slovenskim narodom in gospodarsko nesposobnost. Nihče jim ne oporeka oblasti, ki so jo s krvavo doslednostjo in titoističnimi metodami izvajali nad ljudstvom. Teror in strah sta njihov privilegij. Saj veste, »kladivo razbija kruto, srp pa žanje njega razdejanje« poje znana domobranska pesem, vse to pa pod rdečo zvezdo sužnosti. Absurd je, a v našem prostoru razumljiv, da demokratično izvoljeni predsedniki vlade hodijo v Ajdovščino in tam polnijo kozji rog komunizma. Neumno. Nespametno. Noro. Predvsem pa nepotrebno.

Mesec maj bo letos poln takih in podobnih absurdov. Zato ker se nismo pripravljeni soočiti s komunistično preteklostjo, ne z njihovim terorjem in zločini, ne z njihovim polstoletnim zločinskim sistemom, ne z našo osebno in družbeno participacijo pri njihovih zlorabah. V zadnjem »Slovenskem času« je v članku »Stalingrad komunizma« Čeha Tomaša Halika lepo zapisano, zakaj je tako, kje je skrivnost trdnosti komunističnih sistemov. »V ozračju stalnega medsebojnega goljufanja in strahu je bil v resnici nevaren le tisti, ki bi kot v pravljici o cesarjevih novih oblačilih nepričakovano povedal resnico, da je cesar nag.« Moč in trdnost komunizma sta sloneli na moralno sprijeni, nenapisani pogodbi »če se podložniki ne bodo vtikali v javno življenje, če se bodo držali pravil igre, režim ne bo preveč posegal v njihovo zasebnost. Ubogljivim državljanom bo država zagotavljala določeno stopnjo socialne varnosti in pogledala skozi prste v marsičem – pri nizki delovni morali, pri majhnih vsakdanjih prekrških zoper »ljudsko premoženje« in tako naprej.« Ali ni to povsem točen opis stanja duha v naši družbi? Še vedno nam vladajo taisti, ki nas imajo za »podložnike« in nočejo, da bi se kdo (razen njih seveda) ukvarjal z javnimi zadevami. Mi, ljudstvo, pa množično goljufamo pri socialnih transferjih, naša delovna morala je nizka in menimo, »da ni nič takega, če kaj v podjetju odtujimo« in se še držimo totalitarnih, neizrečenih pravil igre, čeprav jih kontinuiteta stalno krši (tudi z družinskim zakonikom!).

Prav te dni, nam Nemci dajejo zgled, kako se soočati s svojo preteklostjo, kako obžalovati zločine in kako popravljati krivice. Pot Nemčije je edina pot k spremembam. Čas bi bil, da vsi začnemo hoditi po njej.

Spoznanje, da bi Slovenci ob koncu druge vojne tako ali tako bili na strani zmagovalcev, a smo se, žal, znašli na napačni strani zmage, nas bi moralo trezniti in krepiti na poti »resnice in sočutja«, kajti le ko bomo to pot prehodili do konca, bomo dejansko tudi zmagali. A pri nas bodo malikovali rdečo zvezdo… žalostno.

4 KOMENTARJI

  1. Zanimivo, kako je mogoče povedati vse na jasen, življenjsko logičen in argumentiran način.

    Temu se reče stvarstvena, naravna logika.

  2. Velja eno nepisano pravilo za hojo po ledu.
    Če ti zdrsne, dalj časa ko se boš lovil in se skušal obdržati v ravnotežju, bolj svinjsko boš na koncu padel.
    To enako velja tudi za slovenske komunistične zagovornike.
    Dalj časa ko bodo prodajali zločinsko komunistično preteklost za zmagovalno in junaško, dalj čas se jim bo serviralo pred nos komunistične zločine. Na koncu ne bo od “zmagovalnosti” ostalo ničesar več, pač pa samo zločini, diktatura, torej to kar velja za vse komunizme po celem svetu.
    A ti “tovariši” res menijo, da je bil edino v Sloveniji komunizem nekaj pozitivnega in dobrega, povsod drugod po svetu pa nekaj slabega?

  3. Riki, zelo rad bi se strinjal z vami, ampak a se vam zdi, da je podpornikom revolucije pri nas zdrsnilo? Skoraj bolj zgleda, da jim je leta 91 res malce spodrsnilo na ledu, pod katerim smo bili podporniki antirevolucije. Takrat nam je celo uspelo narediti celo razpoko v ledu in zgledalo je, da bomo zadihali in splezali ven. No, v dvajsetih letih po osamosvojitvi so revolucionarji spet trdno na nogah, mi smo pod ledom, ki pa je vmes že spet trdno zamrznil in se celo še odebelil. Žal.

Comments are closed.