Zmaga psov v boju za atovo pozornost

15
Čoln v Paklenici
Foto: Aleš Čerin

V kampu so si družine neverjetno blizu. Mislim, prostorsko blizu. Posebej še v super majhnem, izjemno mirnem kampu, nekje ob hrvaški obali, kjer sva z ženo preživljala dopust. Nobenega hrupa, samo šumljanje morja in šum lahnega vetra, ki se je lovil v veje borovcev. V takem kampu se vse sliši, nič ni moč prikriti. Tako sva z ženo imela priliko opazovati dve slovenski družini. Obe sta bili najini sosedi – ena na zahodni stani šotora, druga na vzhodni.

Hvala za zgled, draga primorska družina!

Prva družina je bila zelo očitno iz Primorske. Dve majhni deklici, stari kakih šest in štiri leta sta govorili v luštnem milozvočno-pojočem primorskem naglasu. Ata in mama, mlada, izobražena človeka, prav tako. Deklici sta stalno veselo čebljali, prepevali prijetne otroške pesmice in se pogovarjali s staršema. Starša sta jima posvečala pravo mero pozornosti – ne premalo in tudi preveč ne. Dekleti prav nikoli nista želeli s tečnarjenjem vzbujati pozornosti. Ker sta jo pač imeli dovolj. Tudi druga drugi nista težili. Skupaj so skrbeli tudi za dnevno logistiko. Zvečer sta brez drame v smislu »ne grem še spat« po pravljici za lahko noč mirno utonili v spanec. Meni sta se starša zdela idealna. Preden smo se poslovili, sem pohvalil njuno vzgojno držo in se jima zahvalil za zgled odličnega starševstva.

Družina z dvema psoma

Pred koncem dopusta se je na vzhodno stran šotora naselila druga družina: dva najstniška sinova, stara kakih 14 in 12 let, ata in mama ter dva psa. Ob prihodu sta fanta pomagala le znositi robo od avta do tabornega prostora, potem sta pa skočila v vodo in se za postavljanje tabora nista menila. Mama se je sama lotila postavljanja šotora, »gadafija« in urejanja predprostora.

Očeta prvih nekaj ur sploh ni bilo opaziti. Kasneje se je izkazalo, da je imel veliko opraviti s psoma: eden je bil velika mrcina, prav strašljiv, ki je ob prihodu najprej »po….« vogale šotorov, druga je bila psička, ki je stalno letala okoli in vohljala. Medtem ko je mati postavljala šotor, je mrcini lepo sprehajal okoli po kampu in niti na misel mu ni prišlo, da bi ženi pomagal. Ko se je s psoma le prikazal, se je zavalil v stol, ženi podajal kline, mirno čohljal mrcini in se z njima pogovarjal. Žena je kline z muko zabijala in se občasno celo udarila po prstu. Me je že skoraj prijelo, da bi ji pomagal, pa nisem vedel, kako bo lastnik mrcin reagiral. Mladca sta mami ves čas iz vode težila za opremo: za maske, plavutke, … Mama jima je odgovarjala z godrnjajočim, trpeče-naveličanim glasom »cankarjanske« matere, a jima v vsaki želji takoj ustregla. Prav lahko sem si oba predstavljal, kako zlahka bi zavrnila težko pridobljeno »skodelico kave« …

Mladca sta veselo čofotala v vodi, a ker pozornosti staršev nista dobila niti malo, sta kmalu začela prositi – še več – moledovati zanjo. Staršema sta hotela pokazati, kako znata skakati v vodo, kako se znata potapljati, … Pozornosti pa od nikoder – ne od očeta in tudi od mame ne. Niti trenutka pozornosti nista bila deležna. Seveda, mati je imela opraviti z opremljanjem tabornega prostora, oče pa je čohljal in »vzgajal« mrcini. Očitno je hotel pokazati nekaj znanja, ki ga je pridobil v pasji šoli. Sinova sta bila seveda užaljena in vedno bolj sta »težila«. Ata se je sicer razburjal in se drl nanju, da bi pa enkrat pogledal, kako skačeta na glavo … ne, to pa ne. Psa sta zelo očitno zmagovala v borbi s sinovoma za očetovo pozornost.

Mati je pred spanjem še pripravila večerjo, ata pa si je medtem prinesel prenosnik in med čohljanjem mrcin malo »posurfal« po internetu. Sinova sta med kontinuiranim »teženjem« mami, ki je na koncu morala napihniti še vse štiri »modroce«, na koncu vendarle  zaspala.

Hvala Bogu, da smo se naslednje jutro prebudili v dež, da sva z ženo takoj spakirala in odšla. Takega tipa kombinirane človeško-pasje družine in njihovih odnosov ne bi mogel več prenašati niti en dan.

Brez očeta

Opažam – pa ne le na podlagi zgleda te družine – da je veliko slovenskih družin postalo pescentričnih. Vse se vrti okoli psa in njegovega ugodja. Živali smo preprosto počlovečili. Nekaterim, še posebej me skrbi za mlade pare, ki so se – kot pravi tudi papež Frančišek – odločili za prostovoljno nerodovitnost, so psi postali nadomestek za otroke. Drugje pa se morajo otroci – tako kot v zgornjem primeru – prav boriti za pozornost s pasjimi ljubljenci. Me prav zanima, kolikokrat tale oče pelje na sprehod sinova v primerjavi s psoma. Kolikokrat je šel v šolo za starše v primerjavi s pasjo šolo? Koliko knjig o vzgoji otrok je prebral v primerjavi s knjigami o vzgoji in negi psa? Skrbi me za ta dva najstnika in tudi za njuno mater, ki bodo – četudi živijo skupaj – preživeli življenje brez očeta in moža. Adijo zdrava pamet!

Foto: Aleš Čerin

15 KOMENTARJI

  1. Mene osebno ne moti, da mnogi pari ne najdejo smisla življenja v “nadaljevanju vrste”. Itak nas je na milijarde in ni bistveno, ali nas bo čez sto let nekaj milijonov več ali nekaj milijonov manj. Da se v življenju slediti tudi veliko drugim izpoljnjujočim ciljem.

    A v povprečju obupno slabi medčloveški odnosi, kakšne se opazili na dopustu, se tudi meni zdijo problem #1. Ker se da bolje, kot ste tudi sami zelo preposto in jasno ponazorili. 🙂

    • … pravi nekdo, ki je tudi (izbrisano zaradi osebnega napada na komentatorja – Administrator)

      • Opla, g. Zdravko – ni to malo prehudo?! “Kdor misli, da stoji, naj gleda, da ne pade …” (velja tudi zame).

        G. Igor: medtem ko bi lahko debatirala o vašem prvem odstavku, pa pritrjujem drugemu. Prepogosto živimo drug mimo drugega, izpolnjujemo svoje prave in namišljene obveznosti, spregledujemo bistveno. Ne utegnemo se vprašati, kaj je res tisto globinsko, kar nas izpolnjuje, osrečuje in dela naše sobivanje prijaznejše. Seveda: svoje dodaja še lenoba, ležernost, egoizem …: za vse, kar je velikega in vrednega, se je treba potruditi. Obojestransko (oz. večstransko) in z empatijo (upoštevanjem osebnosti, želja, potreb … drugega – in tudi sebe). Vsekakor je velika umetnost tole naše iskanje prave mere.

        Če bi drugič zidali hišo, bi marsikaj naredili drugače kot prvič – tako pač je. In dobro je, če se iz izkušenj kaj naučimo, ne pa da ponavljamo stare napake. Še bolje je, če lahko potegnemo kakšen nasvet ali navodilo iz (dobrih ali slabih) izkušenj drugih – namesto da se učimo “na svoji koži”.

        • Padel sem že, padel, marta. 🙂 Zdaj govorim s kolen. Tako da, seveda se da bolje, toda to ni nekaj kar bi omogočal preprost pogled na druge. Je treba graditi, verovati, ljubiti. To pa ni nekaj kar nekdo “misli, da bi se dalo”, ampak je treba udejanjati, sproti in kar naprej.

      • Administrator, to ne more biti osebni napad na komentatorja, saj je komentator sam o sebi vse to izpovedal na tem portalu. Ničesar nisem spremenil ali podtaknil. Komentator se pač ne zaveda kaj govori.

    • Igor Đukanović: “Mene osebno ne moti, da mnogi pari ne najdejo smisla življenja v “nadaljevanju vrste”. Itak nas je na milijarde in ni bistveno, ali nas bo čez sto let nekaj milijonov več ali nekaj milijonov manj”
      ====

      … in ravno en majhen narod, ki je pred izumrtjem (Slovenci) bi moral skrbeti, da se ne bi svetovna populacija preveč namnožila???
      Te velike internacionalne ideje “nas in Rusov je 200 milijonov” so bič božji te nacije, ki so pripeljale do “še premalo smo jih” generacije.

      Itak pa ste popolnoma zgrešili poanto članka, v tem ste konstantno dosledni v večini svojih komentarjev.

  2. “Opažam – pa ne le na podlagi zgleda te družine – da je veliko slovenskih družin postalo pescentričnih.”
    ======

    Dvomim, da sta psa kriva za razliko pri teh dveh družinah. Prav lahko si predstavljam, da če bi tista dva psa preselili od druge k prvi družini bi se razlike ne zmanjšale. Deklici bi še vedno veselo čebljali in šle spat brez delanja problemov, in gospod bi namesto ukvarjanja s psi pač posvetil več časa računalniku, gospa pa bi še vedno sama postavljala šotor in otroka sama skakala v vodo in tečnarila.

  3. Gospoda s psi in računalnikom bi veljalo posneti in mu potem dati na ogled njegovo lastno vedenje, pa vedenje uboge žene in obeh sinov.

    Morda bi kaj vendarle razumel, ko bi se videl v ogledalu. Sicer je najbrž prepričan, da stvari v familiji grejo, tako kot je treba.

    • Pri tem sem se spomnila na dogodek iz let mojega aktivnega starševstva. Z možem sva bila močno preobremenjena z delom, zato sva se veliko prepirala, tako brez veze, o malenkostih. Šestnajst letni sin, je tak, kar dolg prepir posnel na kaseto in jo predvajal ob neki priliki v avtu, med vožnjo. Z možem sva bila enotna, da so taki prepiri brez haska;

      IZBOLJŠALO SE PA NI NIČ!!!

  4. Zanimiv prispevek.

    Današnja družina je izjemno ogrožena.

    Ogroža jo moderna kultura, ki je krščanstvo izgnala iz svoje srede.

    Tudi na nam tako ljubem Zahodu. Krščanskih misli/pozicij/morali ni po zahodnih medijih praktični skorajda nič več. S tem mislim tako časopise kot tudi uradne spletne in televizijske medije. Pa tukaj ne gre za zaroto komunistov, ki jih imamo v Sloveniji. Preprosto malce spremljajte medije kot so CNN, BBC, CNBS, New York Times, The times, Telegraph, The Independent, itd.

    Na Zahodu je levica zelo zaostrila pozicijo do tradicionalne družine. Ki je bila izvorno krščanska (v našem primeru katoliška).

    Računica je jasna: z uničenjem avtoritete, bo leva inteligenca dobila prosto pot vzgojiti sebi zveste volivce. Avtoriteta Cerkve je že zelo uničena. Če uničiš še avtoriteto staršev (predvsem očeta) potem pade še inštitucija družine. In tu imajo potem levi radikalni ideologi prosto pot za preoblikovanje družbe.

    Pozablja pa se, da nekatere kulture ne sprejemajo Zahodnih “idej”. Zanimivo bo, kako bodo na vse te ideje v 21. stoletju reagirali Azijci, Afričani in predvsemn – muslimani.

    Zanimiv članek na debate v OZN na temo družine tem linku:
    http://www.iskreni.net/druzba/druzina-v-druzbi/165255-v-zdruzenih-narodih-z-eno-besedo-podprli-druzino.html

    Pa še en članek:
    http://www.iskreni.net/druzba/druzina-v-druzbi/165260-ali-je-starsevstvo-politicna-aktivnost.html

  5. Strinjam se z Rikijem; psa sta v vsej zgodbi še najmanj kriva. Če tisti človek ne bi imel psov, bi pa prej posegel po računalniku. Tudi pri nas imamo psa in otroka in upam si trditi, da ima moj sin od njega več koristi kot pa škode. Pes nas sili, da gremo ven tudi v malce slabšem vremenu, ko se nam sicer najbrž ne bi dalo; ko smo zunaj, ga veselo opazuje in se mu smeji; in nenazadnje – menda je to tudi znanstveno dokazano – so otroci lastnikov psov, ker njihova stanovanja običajno niso ravno sterilna, tudi bolj odporni. Seveda življenje s psom zahteva tudi nekatere prilagoditve, ki pa jih skušamo obrniti sebi v prid: na dopust hodimo tja, kjer smo lahko skupaj, ali pa poiščemo varstvo za psa; namesto v kino in po mestih pa raje hodimo v naravo. Stvari, ki jih je pač treba opraviti s psom, kot so razna cepljenja, nega … pa opravim takrat, ko otrok spi. In nenazadnje, pes človeka uči vztrajnosti, potrpežljivosti, odgovornosti in doslednosti, pa tudi hvaležnosti in zvestobe, kar so vse lastnosti, ki bi jih rad privzgojil tudi svojim otrokom.

  6. Žal imam občutek, da se vedno bolj vali frustracije družinske nevzgojenosti na domače živali (v tem primeru pse).
    Lahko bi se pa tudi izpostavil odnos današnjega človeka do živali in to, da ima danes veliko ljudi edini stik z živaljo v obliki plišastih igrač v otroštvu, ali ob nakupu mesnih izdelkov v trgovskem centru. Tako se ne gre čuditi nespoštovanja živali, kjer se dela z hišnimi ljubljenčki kot s plišastimi igračami, ki se jih tudi zlahka zavrže. Žival se, ko ni več lušken mladiček ali pastane breme zavrže in dobi novega lušnega mladička. Da ne govorimo o drugih hujših izživljanjih.
    Prav tako bi se lahko na vzhodno stran naselila družina, ki bi bila v odnosih kot tista z zahodne strani, le da bi se lahko občudovalo pri otrocih še odgovornega ravnanja in spoštovanja do živali.
    Kaj pa če je sicer vzorna družina iz zahodne strani pri odhodu na dopust zapustila žival na enem izmed avtocestnih počivališč?
    Mislim, da danes nimamo več nobenega odnosa do živali in narave nasploh in s takšnimi označevanji delamo bolj malo spodbudnega.
    Izpostavil bi tudi to, da je v moji bližini čedalje več neplodnih parov, ki si lahko kaj tolažbe poiščejo tudi na tak način, in se jim ob označbi “pescentrične” družine naloži še večje breme in frustracije.

Comments are closed.