Avtor: Jože P. Damijan. Vir: damijan blog. Bilo je za pričakovati. V SD se je kuhalo že nekaj let. Usta so že leta govorila drugače, kot si je želelo telo. Zmaga Lukšiča pomeni oster zasuk v skrajno levo. Vendar ne v tisto proletarsko, pač pa v salonsko, populistično skrajno levico. Oba, Pahor in Lukšič, sta salonska levičarja. Toda Pahorja se je v tistih letih službovanja v evropskem parlamentu navzel duh sodobne socialne demokracije, ki se zaveda, da brez spodbujanja rasti tudi plače ne morejo rasti. Lukšič pa je, nasprotno, teoretski marksist, ki Evrope in njene socialne demokracije še ni videl od blizu. S prevlado Lukšiča se zato v naslednjih letih namesto sodelovanja obeta oster politični in kulturni boj.
Stališča Lukšiča glede gospodarstva, gospodarske krize in krize evra so podobna stališčem Ciprasa, predsednika ultralevičarske Sirize v Grčiji. Cipras je že napovedal, da nasprotuje evropskemu dogovoru glede Grčije, da ga bo v primeru zmage odpovedal in da nasprotuje zniževanju plač in drugih javnih bonitet v grškem javnem sektorju. Cipras bi rad ohranil enak nivo javnih izdatkov, čeprav to pomeni vsaj 8% BDP večjo porabo od ustvarjenega. Ne pove pa, kje bi to razliko dobil. Se mu ne da potruditi, da bi o tem razmislil. Toda levičarje itak nikoli ni skrbelo, kje bodo dobili denar. V skrajni sili pač dvignejo davke na maksimum in zaplenijo premoženje. Tudi Lukšiča takšne stvari ne skrbijo. On je pač proti zniževanju plač v javnem sektorju in odgovornemu trošenju javnega denarja, ki bi ga s fiskalnim pravilom zapisali v ustavo. Tudi če zaradi tega zapravimo za 5% BDP več, kot ga ustvarimo. On bi še bolj dvignil davke. Tega, da bi s tem še bolj zadušil že tako klecajoče gospodarstvo in da bi bilo s tem še manj za plače v javnem sektorju, ni v njegovem miselnem polju.
Namesto sodelovanja, da bi Slovenijo skupaj potegnili iz močvirja in spet zagnali gospodarsko rast, nas čaka oster politični boj in “načelno” zavračanje kakršnihkoli vladnih predlogov ukrepov. Hkrati bo Lukšič spet zanetil kulturni boj, ki je v zadnjih letih malce zamrl. Spet se bomo razdelili na partizane in domobrance in se med seboj preštevali. Lukšičeve zadnje izjave gredo v to smer. Spomnite se tudi Lukšičevega angažmaja pri pošiljanju študentov k nedeljskim mašam, da bi posneli, kaj pridigajo duhovniki.
Tovrstne aktivnosti se nikoli ne končajo v dobro ljudi. Saj temu tudi niso namenjene. Da bomo čez nekaj let zaradi tega še bolj revni, še bolj zadolženi in še z nižjimi plačami, marksističnih salonskih levičarjev pač ne zanimajo. Tudi to ne, da bodo našo fiskalno neodgovornost spet reševali tujci, predvsem EU. Če bomo imeli srečo, da bo evro območje do takrat še ostalo. Toda kaj če ga, tudi in predvsem po njihovi zaslugi, več ne bo?
