Zloraba telesa je duhovni splav

0

Zakaj je pomembno, da se v naši Cerkvi, ki jo imam močno rada, stvari glede spolnih zlorab prečistijo, bi rada opozorila tudi z vidika, ki mi je posebno blizu, to je vidika spopada med kulturo življenja in nekulturo smrti.

Svetost telesa

V zadnjih letih je v naši družbi in Cerkvi ozračje precej napeto. Veliko se je razpravljalo o spolnih zlorabah, ki se dogajajo tudi v Cerkvi. Čeprav se je na nek način veliko razpravljalo, pa se na nekaterih krajih, kjer bi se lahko kaj premaknilo, preveč molči, kar ustvarja ozračje še malo bolj napeto, včasih tudi zadušljivo.

Naše telo je sveto. Oblikovale so ga roke našega Stvarnika. Dano nam je bilo, da z njim izražamo ljubezen. Poročeni v podaritvi drug drugemu, posvečeni pa z odpovedjo kot znamenje tega, kar nas čaka kasneje. Vsi pa smo poklicani, da ga spoštujemo, da ga varujemo, kot sveto posodo, v kateri prebiva Sveti Duh. Kot je dejal sveti Pavel v pismu Korinčanom, ko nas svari pred zlorabljanjem spolnosti: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6,19).

S svojim telesom se nam Jezus daje, prejemamo njegovo telo. S tem postajamo del njegovega telesa. Kaj ni grozno spoznanje, da s Kristusovim telesom nekdo zlorablja telo drugega? Ogorčenje v družbi je še premajhno. Jezus sam je enkrat dejal: »Sol je sicer dobra, če se pa tudi sol pokvari, s čim se bo popravila?« (Lk 14, 34).

Cerkev je poklicana, da bi bila luč drugim ljudem. In če so se lovke spolne revolucije s svojim zlorabljenim sporočilom o telesu stegnile prav do Kristusovega telesa, Cerkve, je vsak trenutek, ko to le mirno gledamo, predolg.

Zloraba svetosti telesa

Zloraba svetosti telesa ima mnogo večji vpliv, kot se zdi na prvi pogled. Sveti Janez Pavel II. je v okrožnici Evangelij življenja zapisal: »Banaliziranje spolnosti spada med glavne dejavnike, v katerih ima svoj začetek prezir nastajajočega življenja.« (EV, 97) Če to prenesemo na naše banaliziranje spolnosti znotraj Cerkvenih vrst pod izgovori, da se ne da ničesar narediti, da so krivi zunanji vplivi, da je naš ugled bolj pomemben kot vsebina itd., se ne moremo več čuditi usihanju življenja v Cerkvi.

Jamranje glede upada vernikov, duhovnih poklicev, števila mladih v Cerkvi je le še en vidik tega prezira. Ko bo Cerkev spet kraj »resnice in svobode, pravičnosti in miru, v kateri bodo ljudje prejemali novo moč«, za kar molimo pri maši, bo lahko spet luč ljudem. Ranjeni bodo v njej našli svojo moč in zajemali življenje, ki ga bodo lahko dajali naprej, ne pa da so znotraj njenih vrst ponovno ranjeni na najbolj intimnem področju.

Rana proti čistosti je duhovni splav

Vsaka rana proti čistosti je duhovni splav Božjega življenja v naši Cerkvi. Zopet bom uporabila besede svetega Janeza Pavla II., s katerimi razlaga odnosno raven naše spremembe odnosa do spolnosti: »Človek telesa več ne dojema kot značilno osebno stvarnost, kot znamenje in kraj odnosa z drugimi, z Bogom in s svetom. Zato je spolnost razosebljena in popredmetena: od znamenja, prostora in govorice ljubezni oziroma darovanja samega sebe in sprejemanja drugega glede na bogastvo osebe, postane vedno bolj priložnost in sredstvo za potrditev lastnega jaza in sebičnega zadoščevanja lastnih želja in nagonov« (EV, 23).

Vsak splav se tako pravzaprav začne pri odnosu do našega telesa. Večkrat slišimo zagovornike splava, ki branijo »pravico« do splava pod geslom: »Moje telo je moja pravica in z njim lahko delam, kar želim.«

Najpogostejši argument proti tej zahtevi je s strani tistih, ki v splavu vidimo umor otroka, da pri splavu ne gre le za telo tiste, ki se odloča za splav, temveč tudi za telo otroka. Toda naš ugovor z vidika naše vere sega še dlje in globlje. Že ko se odločam, ali bo moje telo uporabilo govorico ljubezni ali sebičnosti, se odločam za splav ali za življenje.

Spolna zloraba in splav sta v sorodu

Spolna zloraba in splav sta tako močno v sorodu, kot sta na drugi strani v sorodu čista ljubezen, ki se podarja, in novo življenje.

Cerkev, ki brani življenje in dopušča spolne zlorabe, je v res čudnem protislovju. Jezus ni dopuščal kompromisov z vestjo, ampak je odnos do telesa in do življenja postavil na tako visoko raven, da je braniteljem postave stopil na žulj, kar je odplačal s tem, da je bil nazadnje sam razgaljen in umorjen.

Kdo smo zdaj v tej zgodbi mi?

EV – Evangelij življenja (Evangelium Vitae), Janez Pavel II., 1995

Foto: H. HachPixabay