Zlom nemške konice

0
181

Za padec Tobruka je Churchill zvedel med obiskom v Washingtonu: to je bil zanj eden najhujših udarcev, kar jih je dobil. A Rommel ni počival, šel je v novo ofenzivo in se ustavil tik pred egiptovsko mejo. 28. junija 1942 so Britanci predali položaje pri Mersa Matruhu, 30. junija je bil Rommel že pred britanskimi položaji pri El Alameinu, 100 kilometrov od Kaira. Na tem mestu pa se je očitno nemška konica napada zlomila. Imeli so veliko poškodovanih tankov, zmanjkovalo jim je streliva, Britanci so lahko po drugi strani uporabljali letalsko podporo, saj so bila njihova letališča sedaj veliko bližje, prav tako so imeli boljši pregled nad sovražnikovimi premiki. Zavezniške vrste so se počasi krepile in v tem duhu je bil 13. avgusta 1942 za poveljnika 8. armade imenovan Bernard Law Montgomery.

Novi lokalni šerif

Montgomery je med svoje čete vnesel optimizem in samozavest, bil je tudi, kakor Rommel, nenehno v prvih vrstah, kar je vojakom dvignilo moralo. Prvič sta se Rommel in Montogemry spopadla pri grebenu Alam el Alfa. Pozicijo so zavezniki izbrali odlično, saj je onemogočala Rommlu, da naredi svoj priljubljeni obhodni manever, prav tako so britanske obveščevalne službe uspele Nemcem podtakniti zemljevid, ki je neprehodni teren prikazoval za prehodnega, kjer so kasneje nemški tanki nasedali. Rommel je spoznal, da počasi izgublja in je zato 31. avgusta 1942 krenil v napad. Bitko je izgubil, a je bil Montgomery  ob 1750 mož. Ni se odločil iti v napad za umikajočo se nemško vojsko, ampak je raje okrepil svoje moči in pustil letalstvu, da napada nemške pozicije. Zavezniki so odlično uničevali nemške okrepitve, namenjene v severno Afriko. Rommel je tako že pred bitko pri Alam el Alifi pokrival še samo petino svojih potreb, v svoj dnevnik pa je zapisal, da se njegova vojska »topi«.

El Alamein

Položaj pri El Alameinu je ležal sredi popolnoma neprehodnega terena, tako Rommel ni mogel izvesti svojega znamenitega obkoljevalnega manevra. Obe strani sta imeli po 7 divizij, italijanske enote v sestavi sil osi pa lahko mirno štejemo kot inferiorne, tako po sposobnosti kot po morali. Britanska artilerija z 2200 kosi je bila veliko močnejša od 1500 nemških kosov. Rommel je imel 230 tankov in 320 italijanskih (zelo slabi), Britanci pa malo manj kot 600 in še 500 ameriških shermanov. Montgomery je lahko računal na 1200 letal, Rommel pa samo na 700. Obe strani sta dali v prvo linijo tanke, zadaj pa pehoto. Bolezen, ki se je razširila med nemškimi vojaki, je zdesetkala njihove vrste, tako da se je namesto 46. 000 vojakov borilo samo 29. 000, to so bili tisti, ki so bili zdravi za boj. Nepričakovani napad zaveznikov se je pričel 23. oktobra 1942, ko Rommla ni bilo v Afriki, temveč v Nemčiji, uradno na zdravljenju. Namesto njega je poveljeval general Stumme, ki je dva dni po napadu izgubil življenje, Rommel pa se je vrnil v Afriko. Montgomery je na zvit način razglasil, da bo z glavnino napadel na jugu. Pri tem je uporabljal kamufliranje čet in po terenu razpostavil večje število maket tankov in topov, potem pa udaril na severu. Napad je vodila pehota, medtem ko so inženirske enote hitro odstranjevale mine, da bi naredile v tem težavnem terenu prost prehod za tanke. Bitka je potekala na težavnem terenu v neznosni vročini in pesku, ki se je ves čas dvigoval v zrak. Montgomery je prvi del bitke označil kot boj za izčrpavanje; sile osi so prve uporabile rezervne enote, nato šele zavezniki. Najhujši boji so potekali na grebenu Kidney, kjer so 27. in 28. oktobra posegli v boj vsi razpoložljivi nemški in italijanski tanki. Nemško-italijanski protinapadi niso obrodili sadov, zavezniško letalstvo pa je uničevalo tankovske kolone in jih ustavilo že pred samim začetkom. Po El Alameinu tanki sil osi niso več predstavljali resnejše nevarnosti. Ob koncu bitke je Rommel v pismu ženi zapisal: » Mrtvi so lahko srečni – zanje je vsega konec.«

Zadnji nemški znaki življenja

Novi napad zaveznikov je dobil šifrirano ime »Supercharge«, ki je predvideval preboj južno od nemških sil. Napad se je pričel 3. novembra, po predhodnem topniškem in letalskem napadu. Rommel je sicer na začetku še lahko hitro in učinkovito ukrepal in tako zadajal zavezniškim četam velike izgube, a se je naslednji dan začel umikati na vsej frontni liniji, kljub Hitlerjevemu ukazu za boj do zadnjega moža. To je bila imenitna zmaga zaveznikov, 60 tisoč mož je bilo bodisi mrtvih, ujetih ali ranjenih, uničenih je bilo na stotine tankov, zajeli so Rommlovega najljubšega poveljnika von Thomo in še devet italijanskih generalov. Churchil je prvič po začetku vojne dovolil, da se oglasijo zvonovi, v svojih spominih je zapisal: »Pred El Alameinom nismo nikoli zmagali, po El Alameinu nismo nikoli več doživeli poraza.«

Mors et fugacem persequitur virum

Zavezniki niso upočasnili tempa, 12. novembra je padel Tobruk, osem dni kasneje Bengazi, tri dni kasneje so zavzeli še El Agheilo, kjer je Rommel skušal organizirati obrambo. Zavezniki so v treh tednih napredovali za 1200 kilometrov. Tukaj je Montgomery zastal zaradi boljše oskrbe, nato se je premaknil za 400 km do Beurata, tako da je bil oddaljen od Tripolija samo še 300 km. 23. januarja 1943 so mesto zavzeli, 4. februarja pa so britanske čete dosegle tunizijsko mejo, po tem, ko so v treh mesecih napredovale za 2000 km. Pri Tripoliju se jim je pridružila še razcapana, a ponosna skupina »svobodnih Francozov« generala Leclerca. Skupaj bodo kasneje osvobodili Tunizijo.

Foto: Wikipedia

Prijava

Za komentiranje se prijavite