Četrti in zadnji rimski cesar julijsko – klavdijske dinastije med letoma 54 in 68 je bil Lutius Domitius Ahenobarbus Nero Claudius Caesar, bolj znan kot Neron. Rodil se je 15. 12. leta 37, na oblast pa je prišel po zaslugi svoje neutrudne in vplivne matere Julije Agripine, mlajše sestre Gaja Kaligule, ki je leta 54 zastrupila cesarja Klavdija. Ob prevzemu vlade je imel Neron komaj 17 let, zato sta državo dejansko vodila pretorijanski prefekt Sekst Bur in Neronov učitelj, rimski stoiški filozof in politik Seneka. Toda po smrti Agripine, ki jo je dal ubiti sam Neron, in obeh prej omenjenih glavnih akterjev se je leta 62 začela Neronova doba absolutistične vladavine po vzoru Julija Cezarja. Prvo pomembno krizo je rimski imperij doživel leta 60, ko so Rimljani le stežka zadušili upor britanskih plemen. Sledila je težka vojna s Parti v Armeniji, višek krize pa je bil požar v Rimu, ki ga je zanetil sam Neron, krivdo pa prevalil na kristjane. Po požaru je zgradil cesarsko Zlato palačo, eno najpomembnejših arhitekturnih dosežkov zgodnje cesarske dobe. Oblastiželjni tiran, seksualni obsedenec, morilec lastne matere in prvi preganjalec kristjanov je neusmiljeno preganjal tudi aristokracijo. Kmalu sta se mu uprla Galec Vindeks in Španec Servij Sulpicij Galba. Senat je cesarja razglasil za sovražnika države in priznal Galbo kot novega Avgusta. Neron je pobegnil in 9. junija leta 68 naredil samomor.
Foto: Wikipedia
