Zgodovino naj pišejo zgodovinarji, vendar pa morajo biti »naši in zagovorniki revolucije«, ne smejo odkrivati dejstev, smejo le dopolnjevati pravljico o osvobajanju, ki naj prekrije zločine revolucionarjev. Tak pristop je zahteval 50 let, da smo jih odkrili. Danes, 70 let po usodnih dogodkih, smo doživeli prvi pokop nedolžnih žrtev s sodelovanjem predsednika države. Vsekakor je to dogodek, ki nas ohrabruje, vendar ne omogoča sprave, je šele korak v smeri pomiritve, sporoča le, da je država po 70 letih prikrivanja, sramežljivo priznala zločine.
Pokop je samoumeven in nujen, ne za žrtve, ampak za nas, četudi nismo krivi neposredno, je pa večina naroda nemo spremljala to prikrivanje zločina. Temu obredu pa je seveda treba dodati imena žrtev in zločincev, priznanje zločinov, njihovo obžalovanje in kesanje. To so potrebni koraki, omogočajo spravo, ki ji nihče ne bo mogel oporekati. Ni maščevanje, je le prizadevanje, da si povrnemo vrednote, ki sta jih izbrisala revolucija in socializem. Olajšali si bomo svojo vest in zmanjšali sramoto, ki nas je zaznamovala.
Naj se vrnem k stroki. Nisem zgodovinar, ne družboslovec, nimam torej osnovnih pogojev, da bi razpravljal o zablodah, ki nas delijo in težijo. Čutim pa odgovornost za našo bodočnost. Naši stroki, tudi zgodovinski, ne verjamem, še najmanj pooblaščeni, njena resnica ne ustreza dejstvom, njene zmote so razpoznavne in pogubne. To me opogumlja, da pišem o svoji resnici.
Vzgiba za ta prispevek sta pristranska ocena gospe Spomenke Hribar o razpravah ob pokopu žrtev iz Hude jame na TV 1 in nerazumen, nespoštljiv odziv Zveze borcev ob tem dogodku.
Težnja obeh sporočil je očitna: odkopati in pokopati žrtve revolucije, kolikor je mogoče skrito, preusmeriti pozornost javnosti na »humanost« zagovornikov revolucije, o pobojih pa ne razpravljati in tako ohranjati brezmadežnost revolucionarjev.
Gospe in gospodje, to ni pot do sprave! Ta ne dopušča nobenega skrivanja, sprenevedanja, nobene prevare, tudi izsiljevanja ne. Vsak sam se mora spraviti z resnico in se prepričati, da smo storili vse, kar je naša dolžnost.
Odkriti moramo žrtve, jih prepoznati in spoštljivo pokopati. Država je dolžna ugotoviti, da je to zločin, ga obsoditi, ne sme ga podtakniti slovenskemu narodu. Odgovornost za ta zločin si delijo tisti, ki so izdali ukaze za poboje. S tem delom piramide poveljevanja je končno treba seznaniti našo javnost in razbremeniti tiste borce, ki s temi zločini nimajo nobene povezave. Zločini proti človeštvu ne zastarajo, zato je naloga države, da izpolni svojo civilizacijsko dolžnost. Obsodba zločinov revolucije ni maščevanje, je le spoznanje in sporočilo, da ni upravičenih, ne opravičljivih zločinov.
Da ne dosežemo sprave, pripisuje gospa Hribarjeva politiki, še posebej desni. Njena trditev je ob enajstih pregradah v Hudi jami, ob prikrivanju teh zločinov in uničenju vsega zgodovinskega gradiva o pobojih, nesprejemljiva in nespodobna. Desnico bomo lahko obtoževali šele takrat, ko se bo država opravičila za zločine, jih obžalovala in obsodila zločince. Današnja delitev slovenskega naroda je posledica revolucije, njeni zagovorniki se morajo zato najprej spraviti s to resnico, jo priznati in obžalovati. Njihova nepripravljenost je ovira spravi.
Sam odziv Zveze borcev pa je omiljen odsev moralnih vrednot revolucije: sprenevedanje, podtikanje, vzvišenost, nasilnost in ustrahovanje, vse je dovoljeno, kar vodi k cilju! Njihovo izjavo sem prebral na spletu in jo je povzela STA.
Nekaj poudarkov te izjave: gre za ustaše in proračunski denar; polagati vence je žalitev našega boja in zaveznikov; obvestili bomo zavezniške veteranske organizacije; delati politične spektakle je podlo dejanje; potvarjanje zgodovine; bojevali so se za obstoj slovenskega naroda; blatenje borcev.
Tem namigom ne kaže ugovarjati, sami so dovolj prepričljivi in niso v čast Zvezi borcev.
Izjava nima nobene moralne podlage, ima pa velik vpliv, saj šteje ZB, po podatkih iz javnih občil, več kot 24 000 borcev. Številka je visoka, saj bi morala biti starost najmlajših vsaj 86 let. Ne spotikam se ob tej številki, to je zanimivost za statistiko prebivalstva, le sklepam lahko, da je bila osvobodilna vojna tudi po tej plati predrag »projekt«!
Ta številčnost me opravičuje, da predstavim prispevek moje mame za naš osvobodilni boj. Vojno smo doživljali na hribovski kmetiji z desetimi glavami živine, mama, mlajša sestra in jaz sam med 8. in 10. letom, oče pa je bil v taborišču Dachau. Delali smo od zore do mraka, ob košnji od štirih zjutraj do desetih zvečer. Tako smo se lahko preživeli in oskrbovali ob enem tudi partizansko vojsko.
Na vseh kmetijah je bila izkušnja podobna. Edini neoporečni junaki našega osvobodilnega boja so bile slovenske kmečke matere z mladoletnimi otroki, ki so vodile gospodarstvo cele dežele in kljubovale nasilju nemških vojakov in partizanov. Te junakinje obsojajo zločine in tudi vašo ošabno držo, ki ovira, preprečuje, da bi država končno le izpolnila svojo dolžnost. Sporočate, da boste s temi razmerami seznanili zavezniške veterane!? Zanimiv bo njihov odgovor!
Še nekaj trditev o zlorabljenem »osvobajanju«! Doživljal sem ga, vendar ne tistega o katerem pišejo. Tega ni bilo, tudi načrtovali ga niso, vse je bilo podrejeno revoluciji. Pozna mogoče kdo kakšno bitko, da so partizani obranili ali osvobodili civilno prebivalstvo? Nasprotno, izpostavljali so nas, skrbeli zase, nas pa prepustili na milost in nemilost sovražniku. Osvobajanje ni bilo dogajanje, ki je trajalo 4 leta, ampak dogodek, ki je trajal mesec dni in so z njim prikrili revolucijo. Začelo pa se je lahko šele tedaj, ko so se Nemci odločili, da se umaknejo. Takrat so vkorakali naši osvoboditelji! Seveda pa bi to zmogli brez njih. Predrag je bil ta »projekt« in jalov, z njim smo izgubili Koroško, Benečijo, Trst in Istro. Moja mama je povedala: »Pr’letijo, popokajo, pa letijo!« Imela je prav! To resnico sem nekajkrat že zapisal, vendar ji večina še vedno ne verjame.
Bil sem priča temu osvobajanju! Neki dan v maju leta 1945 so nas otroke zbrali na Izlakah in odkorakali smo proti Zagorju slavit osvoboditelje. Pred Lokami nam je pritekel nasproti partizan in nam povedal, da Nemci še niso zapustili Zagorja. Čakali so, da sami odidejo! Vsekakor pametno, vendar za tak razplet ne potrebujemo junakov!
Čas je, da odkrijemo resnico o osvobodilnem boju, revoluciji in o zločinskem poboju po koncu vojne! Spodobno pokopljimo nedolžne žrtve, obsodimo zločin, prepoznajmo zločince in jim odpustimo, četudi so vedeli, kaj delajo. To je moja želja in moje priporočilo Zvezi borcev, tudi moja pravica, moj prispevek za naš obstanek mi to dovoljuje.
Še beseda o naslovu! Izposodil sem si ga in prilagodil našim razmeram. Izvor je roman Dostojevskega: Zločin in kazen! Podobnost je očitna, vsebina različna. Sporočili Dostojevskega: zločinu sledi kazen, ni opravičljivih zločinov!
