Zlo stoletja na tranzicijski način

34
468
zlo stoletja
Foto: Družina

Prav ta čas* prihaja na tržišče težko pričakovana knjiga Alaina Besançona Zlo stoletja. Prebrati bi jo morali vsi, saj govori, čeprav z motrenjem totalitarne preteklosti, o naši prihodnosti. Prihodnosti pa v tem, kar gledamo okrog sebe v polju kulturnopolitičnega, prav gotovo ni. Če pogledamo politični vrh, vidimo zavestno naslanjanje na jugo-boljševizem – od vsakršnega agitpropa do nikakršne gospodarske politike. V ozadju čutimo nekdanje veljake. Njihova tarča ni samo omenjena elita, pač pa svoje ideje prek različnih aktivistov cepijo med razočaranimi in stiskanimi ljudmi. Če jih ne spravijo v pogon za svoje destruktivno delo, jih odvrnejo vsaj od nujnega deleža, ki bi ga morali prispevati demokratični strani.

Kaj počne demokratična stran z zaupanjem svojih volivcev, pa je spet drugo vprašanje. Stežka smo poslušali trdo besedo, ki jo je Zaveza namenjala krščanski demokraciji, ko se ji je v devetdesetih letih zdelo nadvse pomembno »biti zraven«, denimo pri Drnovškovi vladi. Skozi leta se je potrdilo, da je imela Zaveza prav. Za tisti čas bi strogost lahko omilili z dejstvom, da je šlo za začetke in da je bil tam vsaj vtis velike politike. Danes pa je znotraj zdravega razuma, osnovne življenjske orientacije in minimalnega političnega instinkta povsem nemogoče razumeti, kako vodstvo sorodne stranke izkazuje največji sprotni angažma zadnjih let pri nekem (najmanj kar lahko rečemo) vprašljivem zakonu s pregovorno (!) kočljivo tematiko, ki ga je v parlamentarno proceduro poslala »stožiška« vlada, in ki (najmanj kar lahko rečemo) za sprejetje ni potreboval opozicijskih glasov. Kje je tukaj občutek za volivca, zvestoba izvoru in programu, smisel za smer, vodenje in rast stranke, razumeti slovenski tukaj in zdaj?

Jedrni volivec je tako znova skrajno neprijetno razpet, saj si njegov vrednostni svet zastavlja pravkar zapisana vprašanja, obenem pa mu je samoumevna tudi zvestoba lastni stranki in praviloma tudi vodstvu; celo takrat, ko slednje idejnega kapitala stranke ne povzema in ne živi ali pa ga ni sposobno prevesti v resno politično delo. Povsem prezrto in skoraj povsem neraziskano je, koliko krivic, ponižanj in onemogočanj je moral ta volivec pretrpeti pod boljševizmom, ko je ostajal zvest slovenstvu in krščanstvu. Iz Egipta je poln upanja izšel kot zmagovalec, a vedno nova zlata teleta, ki mu jih pripravljajo rojaki, mu grenijo častitljiva leta. Začuden ugotavlja, da je Egipt mogoč tudi zunaj njega, tudi na svobodi. Ne samo Egipt, tudi Egipčani so se pretihotapili v nov svet; na zborovanjih poveličujejo zatiranje, vabijo v nekdanje čase in že odkrito propagirajo sužnjelastništvo. Če naš človek od suženjstva ni pričakoval več od mizernega zunanjega preživetja in je za duhovni razmah skupaj z negovanjem ideje o svobodni deželi skrbel v notranjem eksilu, so ga upravičena pričakovanja na drugi strani Rdečega morja po desetletju, dveh, poltretjem začela tirati v obup.

Slovenija postaja karikatura obljubljene dežele zato, ker ni znala ali ni hotela ločiti med suženjstvom in svobodo, ker med njima ni vzpostavila nepremostljivega preloma. Vsi vemo, voditelji katere stranke so zadnji, ki bi si smeli privoščiti zadevno zamegljevanje. Kaj šele denarno nagrajevanje pretihotapljenega faraončka ali »konstruktivno sodelovanje« pri egiptovskih tajnih službah, ki so njihovim ljudem prizadejale največ gorja. Jasna stališča bi jih že v izhodišču varovala pred kakršno koli zlorabo te ali one politične konkurence.

Popolnoma jasno je, da omenjena primera, se pravi dodaten privilegij prvemu izmed privilegiranih ali različica zakona o tajnih službah, sama na sebi nikakor nista bistvenega pomena. Težava je v tem, da kažeta na osnove, na katerih sta sploh mogoča. Te osnove pa so razlog skoraj vsemu, kar nas od pravične in uspešne družbe loči. Kdor razume, kakšen svet je nasledila mlada slovenska demokracija in kako malo ga je uspela razgraditi, bo samodejno obvarovan neštetih podobnih napak. Ključ za rešitev je torej, kot Zaveza brez prestanka poudarja, razumeti stvari. A ker domača beseda prevečkrat ne dobi ustreznega mesta in učinka, predlagamo misli tujca Alaina Besançona. Gre za trikratnega doktorja, tudi zgodovine, člana Francoskega inštituta, ki je bil pet let član komunistične partije – vse do objave Hruščovovega poročila leta 1956. Ni mogel razumeti tistih, ki so tudi po Poročilu ostali člani francoske komunistične partije. One, ki so jo zapustili, pa ločuje na tiste, ki so si mirno odpustili članstvo v taki organizaciji, in na tiste, ki si niso. Sam si, osramočen, jezen in prevaran, ni mogel odpustiti. Škodo zaradi lastne zablode je hotel popraviti. Več desetletij je vztrajal v poglobljenem raziskovanju ruske zgodovine in sovjetskega komunizma. Da bi razumel. Prepričan je, da bo na sodišču vse človeške zgodovine proces zoper komunizem osrednjega, prav posebnega pomena. Živi v upanju, da mu bo ves dolgoletni napor, ki ga je vložil v raziskovanje, štet v odpuščanje.

Slovenije v njegovi knjigi, razen v predgovoru, sicer ni, a zato jo spremlja odlična študija slovenskega zgodovinarja mag. Jurija Emeršiča. Njegov tekst nakazuje, kako premoščati umetno vrzel, ki se jo v javnosti skuša ustvariti med zakonitostmi sovjetskega in jugoslovanskega boljševizma. Kdor uspe zaobiti splošno javnomnenjsko prizmo, bo zlahka stavek za stavkom prevajal v slovensko stvarnost; najprej takratno, totalitarno, med letoma ’45 in ’90, potem pa še v neštete tranzicijske transmisije.

Denimo o tem, kako je represivno jedro varovano s skrajno gosto ideološko meglo. »Četudi je bila posoda skrivnosti o uničevalnih operacijah predrta, je bila luknja zamašena s splošno voljo do nejevernosti.« Vemo za stotine grobišč, a kot da nočemo verjeti … Če bi pričevanjem verjeli, bi bili prisiljeni korenito spremeniti svoj pogled, ker bi ta vodil v povsem neverjeten svet, pokoren neki zablodeli logiki. Avtor navede primer: »Ko je David Rousset sprožil vprašanje o sovjetskih taboriščih malo pred letom 1950, je bil to škandal. Sartre je brez težav dokazal, da je koncept taborišča v protislovju s socialističnim pojmovanjem in ga zatorej ni moglo biti. Leta 1948 je med Kravčenkovim procesom gospa Buber-Neumann izzvala proteste s svojo izjavo, da je v nemških delovnih taboriščih zaznala ostanke prava, ki jih ni bilo v sovjetskih taboriščih, kjer je bila zaprta, preden jo je Stalin izročil Hitlerju.« Komunizem pozno v tranzicijo ohranja stanje popolnega zanikanja. Nedavno si ga je samoumevno privoščil nekdanji partijski poglavar v slovenskem parlamentu. Privoščijo pa si ga tudi vsi njegovi podaniki, ki sestavljajo današnjo vladno koalicijo. Ne obstaja nič, dokler se ne odpre zemlja in pred nami vstane rov sv. Barbare. A še njen učinek, ki bi moral biti tektonski, se uspe izničiti. Slovenija je zaradi slepilnega manevra o drugačnem obrazu svojega boljševizma potrebna toliko večje pronicljivosti. Posebno zato, ker drži, da nas ni okupirala Sovjetska zveza, in da je večina smela kupovati margarino v Avstriji.

Avtor nevarnost komunizma poudari prav na tej točki, kjer najraje klecamo; češ, ideja je pa dobra, to in to je bilo pa dobro. A prav zato je slabši od nacizma. Nevaren je prav zato, ker je njegova vzgoja zahrbtna, postopna in svoja slaba dejanja preoblači v dobra. »Ozračje vsesplošne laži se je zgoščevalo, medtem ko so se dejstva oddaljevala od besed, ki bi jih morala opisovati. Dobro se je na vso silo uveljavljalo, da bi zanikalo resničnost zla.«

Knjiga natančno prikazuje, kako je bila resničnost nadomeščena s psevdoresničnostjo. »Ustanovili so posebne enote lažnih novinarjev, lažnih zgodovinarjev, lažne literature, lažne umetnosti, ki se je pretvarjala, da je fotografsko odražala fiktivno stvarnost. Lažno gospodarstvo je proizvajalo izmišljene statistike.« Tako je bilo in enako delovanje v istih negativnih slovenskih silah čutimo tudi danes. Boljševiška »premoč je bila prav v tej profesionalnosti, ki vključuje zvijačo, potrpežljivost in razum v odnosu do želenega cilja. Kljub vsemu je šlo samo za uničenje. Gradnja ni možna, ker je cilj nesmiseln. / … / Komunizem je bolj sprevržen od nacizma, ker od človeka ne zahteva, da bi bil zavestno udeležen pri zločinu, temveč uporabi vsesplošni čut pravičnosti in dobrote, da po vsej zemlji seje zlo.«

»Ko je bežen tresljaj zrušil hišico iz kart, ki bi se lahko sesula prej ali kasneje, se nam je pokazalo post-komunistično obzorje: mafija in na pol klošarji, ki nimajo moči, nitida bi se spomnili.« S čimer se milijarderstvo ne izključuje … Besançon nekje navaja, koliko zahodnih politikov je bilo prevaranih, ker so verjeli, da so jih sprejeli člani vlade, župani ipd., ne pa partijski funkcionarji. Vprašanje je, če ne bo pronicljivost kakega drugega avtorja čez leta razlagala, kako so se zahodni politiki na iste limanice lovili tudi v tranzicijskem času. Le da so jim družbo delali tudi premnogi plitvi domači politiki t. i. izvorno demokratičnih strank.

Pripis uredništva: Tekst objavljamo ponovno zaradi možnosti naročila knjige Zlo stoletja na Časniku. Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik Zaveze.


34 KOMENTARJI

  1. Kje je tukaj občutek za volivca, zvestoba izvoru in programu, smisel za smer, vodenje in rast stranke, razumetje slovenskega tukaj in zdaj?

    Volivec je zaupal svetli luči katoliških škofov in posredno luči Vatikana, ki je jasno pokazala, kdo je pravi človek v tistih časih:
    Milan Kučan je nosilec številnih najvišjih odlikovanj in priznanj … je »Viteza reda Papeža Pija«, s katerim ga je odlikoval papež Janez Pavel II … http://www2.gov.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/ostalo/biografija … odlikovanje reda “Pro Merito Melitensi” malteškega viteškega reda, 1995;

    Recimo … tako slavljeni Lojze Peterle teh odlikovanj nima!? Da o Pučniku ne govorimo!? 😕

    Še sklepno vprašanje: Kdo je naredil več škode našim otrokom: zadnji vodja komunistov Milan Kučan ali nadškof Alojzij Šuster, ki je poskrbel za Milanov “image” med katoličani? Menda je najbolj škodljiva oblika Satana … antikrist?! 😕

    • Primerjava tovariša Milana Kučana z gospodom Alojzijem Šuštarjem je pravi “oksimoron”, saj sta na mimobežnicah, prvi predstavlja popolno sliko preteklosti, drugi pa pot k Poti Resnici in Življenju.

  2. Samo ena stranka je za katero se lahko reče, da je na desni, vse drugo je bolj kot ne na levi.
    T.i. demokrščanski stranki NSi, SLS sta samo podaljšani roki udbomafije.

  3. No no Riki, ne zavajaj, za SLS lahko govorim da so sprideni, NSi pa ne mešaj zraven. Koliko komunistov imate v SDS, zakaj Janša ni krstil prva otroka in zakaj ni bil cerkveno poročen? Zakaj je JJ še leta 1995 rinil med evropske socialiste?

    • Kolikokrat naj še napišem, da nisemv SDS!
      Vsi delujete po levičarskem načelu: “če nisi naš si od SDS-a”. Demonizacija te stranke v kateri po noem vneto sodelujejo tudi pristaši NSi-ja.
      Na zadnjih volitvah sem celo glasoval za NSi, da bi prišli v parlament. Nič več.

      SLS si je delil cehe z LDS, dolgo časa so harali po DARS-u, Vrisk sploh svojeg denrja vreden, pravi agrokomunisti. NSi so pokazali svoje prave barve v zvezi z arhivi (se bo še marsikaj pokazalo na spregi komunisti RKC), mladi Kocbeki komaj čakajo, da stopijo v koalicijo s levimi …

      “Koliko komunistov imate v SDS,…”

      Jaz nobenega, koliko jih ima pa SDS pa ne vem, verjetno več kot NSi, ki pa je mnogo novejša stranka, samo zato.

      “Zakaj je JJ še leta 1995 rinil med evropske socialiste”

      … verjetno, ker so bili prej preden so se preimenovali t.i. socialna stranka in so (normalno) kot vse slovenske stranke kolebali k kateri evropski grupaciji naj se priključijo. Jim je olajšala izbiro SD (oz. takrat verjetno še Zdržena lista), tako da so izbrali nasprotno, kar jim je bil glavni cilj.

  4. Pronicljiv zapis g. Riharja, s katerim popolnoma soglašam.

    Psevdoresničnost (kakor potvorjeno resničnost imenuje Besançon), ki so jo povojnim generacijam desetletja vcepljali komunistični oblastniki, prinaša posledice v današnji dan, ker smo v osamosvojeni Sloveniji po padcu komunizma dopustili in omogočili, da isti komunistični tvorci psevdoresničnosti še do danes enako krojijo psevdoresničnost.

    Po osamosvojitvi so ti tvorci obstali in v mladi državi vladali v vrhu politike, gospodarstva in vseh družbenih segmentov (izobraževanja, kulture, sodstva…), še naprej gospodovali nad premoženjem države in si ga nato v veliki meri zasebno prilastili. Prigrabili so veliko finančno moč zase in somišljenike ter prispevali k temu, da je država Slovenija danes obubožana in zadolžena.
    Kriza je le razgalila dejansko stanje.

  5. Alfe, predlog za odlikovanje Kučanu je zrasel na naših tleh in je “uspeh” slovenske diplomacije. Ne le v tistem času, tudi kasneje so uspeli “zlobirati” dejanja, ki niso bila ne v korist naroda, ne v korist Cerkve. Zadnja zadeva je bil sprejem Bratovškove. Janez Pavel II. je bil ves čas in v vsakem trenutku s slovenskim narodom in Cerkvijo v Sloveniji!

    Riki, po moje si malo preoster. Na nek način, kar je tragično (!), greste naslednikom partije verjetno nehote na roke tudi vsi tisti, ki poglabljate razdor med desnimi strankami. Dokler ne bomno na desni naredili nekaj skupnega, bodo komunisti in njihovi dediči še naprej manipulirali z našo preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. “Zima”, ki smo ji priča, kliče po slovenski pomladi.

    Pričakujem, da bo knjiga Zlo stoletja v kratkem na razpolago v knjižnicah.

  6. Iz zapisanega mi ni jasno kakšno je avtorjevo (Besançonovo) stališče do edinstvenosti judovskega holokavsta. Če gre (kot sklepam) za to, da je ta holokavst precenjen (in ideološko zlorabljen) v primerjavi s tem, kar se je godilo v Sovjetiji, gre tu za kar precejšnji novum v slovenskem prostoru. Pri nas mislim, da ni še nihče načel dogme o holokavstu in njegovi nepresežni edinstvenosti. Morda gre pa za kakšno drugo izpeljavo.

    • Oh, samo še tega se nam manjka- načenjanja “dogme” o holokavstu v Sloveniji.?! 🙁

      Kaj je tu za načenjat? A ni dovolj grozno, da so zbrali skupaj 6 milijonov moških in žena, starcev in otrok in jih zverinsko množično pobili samo zato, ker so jim v rodbini razkrili neke judovske gene. Naredili celo antropolško-medicinsko “znanost” iz obsedenega iskanja judovstva. Ljudi na tej bazi mučili in Evropo očistili večine neke etnije v plinskih celicah Auschwitza, Birkenaua ipd. mest groze?

      A zdaj bomo pa “načenjali dogmo” in diskutirali ali je to bestialnost, grozovitost in nečloveškost ali pa ne?! Mogoče celo pravična kazen, ker so nam “Judje” križali Odrešenika? Čistokrvnega arijca ali celo pol-Slovenca? 🙂

      Za to, da v glavi razčistiš z zločestostjo komunizma pač ni potrebno relativizirat dejstev o nacijih in o Hitlerju. 😉

  7. Koliko milijonov Judov je pobil Hitlerjev nacional-socializem? Menda 6 milijonov v Evropi.
    Koliko milijonov Judov pa so pobili komunisti pod vodstvom Moskve? Lahko, da so številke večje. Seveda jih velikokrat niso pobijali direktno zaradi narodnosti in vere, ampak, ker so imeli lastnino, bili so ekonomsko svobodni in preveč ( dejmo raje reči NORMALNO ZDRAVO) pametni, da bi sprejeli zločinski komunizem. Mislim, da je samo v času Stalina bilo ubitih 5 milijonov Judov. Pod Stalinom je umrlo cca 10 do 15 milijonov ljudi, pod Titom pa dober milijon ljudi.

  8. Lenart dobro piše običajno, tukaj pa sem pogrešal bolj jasen opis te knjige. Tu pa piše vedno bolj abstraktno, zamgeljeno. Drugi odstavek mi je bil v večini nerazumljiv, labirintski.

  9. Nedavno tega je tekla tu diskusija o upravičeni jezi, sam sem trdil, da je jeza eden od smrtnih grehov. No in ravno jeza je bila pogonsko gorivo zla stoletij, kot sta komunizem ni nacizem. (Sodobno družbo danes napada drug smrtni greh pohlep).
    To kar raste na jezi se nam vedno zdi upravičeno, ker je reakcija ne krivičnost in komunizem je gradil na tej jezi, z njo je požigal sovraštvo, bil zavisten do uspešnih in nagrajeval lenobne. Torej trije smrtni grehi: jeza , zavist, lenoba. Kombinacija teh treh je pogubna, je smrtonosna tako za posameznika, kot za družbo.

  10. Dober, zelo aktualen članek. Najaktualnejši članki so tisti, ki spregovorijo skozi prizmo zgodovine.

  11. Tako dobrega opisa komunistične resničnosti še nisem zasledil.
    Ko sem takole večkrat pri sebi primerjal značilnosti in posledice nacizma in komunizma, sem vsakič ugotovil, da je bil nacizem v svoji uničevalski vnemi veliko bolj predvidljiv in tudi ranljiv, saj ni skrival svojih ciljev, ampak le pot po kateri jih je uresničeval. Imel je nekakšen značaj, ki ga pri komunizmu nisem nikoli opazil.
    Pri komunizmu je bilo vedno obratno in vse bolj prikrito. Postavljal je lažne cilje, zavite v pravičnost, enakost ter humanizem, čeprav je bilo njegovo bistvo prepojeno z enako mero zla, kot pri nacizmu.
    Tega svojega spoznanja nisem nikoli omenjal, prav zaradi tega, da bi mi kdo ne očital kakšnih simpatij s nacističnim zlom. Zato sem se prav razveselil opisa v prispevku prispevku, ko pravi :

    “Avtor nevarnost komunizma poudari prav na tej točki, kjer najraje klecamo; češ, ideja je pa dobra, to in to je bilo pa dobro. A prav zato je slabši od nacizma. Nevaren je prav zato, ker je njegova vzgoja zahrbtna, postopna in svoja slaba dejanja preoblači v dobra. »Ozračje vsesplošne laži se je zgoščevalo, medtem ko so se dejstva oddaljevala od besed, ki bi jih morala opisovati. Dobro se je na vso silo uveljavljalo, da bi zanikalo resničnost zla.«

  12. V komunizmu je šlo le za totalitaren poskus pravičnosti na področju materialnega življenja.

    Nikakor pa ne na področju duhovnega življenja, ki je bistveno za svobodo človeka in njegove duhovne biti.

    Da je komunizem hujši od nacizma, dokazuje tudi odločilno dejstvo, da je usmerjen v genocid nad lastnim narodom, medtem, ko je nacizem usmerjen v genocid nad tujimi narodi.

      • Pa še to: razni ateisti nam podtikajo take sodbe, ki temeljijo na samem dejanju. In ko se jih oprimemo postanemo enaki kot oni. Bistvo vsake sodbe je nad dejanjem. Dejanje samo ni nikoli dovolj za obsodbo, če nočemo biti absolutisti, totalitarci, v kar nas spotikajo razni socializmi/komunizmi.

        • Bistvo človeškega razsojanja je ravno in samo v objektivnem ugotavljanju dejstev in dejanj. O tem, kaj je ob tem nek storilec ( storilci) čutil ali mislil, kakšni so bili njegovi vzgibi pa ni soditi nam ( nenazadnje je to misija nemogoče), ampak samo Bogu.

          • Potem se ne čudim da konstantno izgubljamo bitko za spravo. Za objektivno ugotavljanje dejstev in dejanj si mnogo premajhen. To je še ena komunistična laž, ki si ji nasedel, ali pa jo namemoma širiš.

  13. Da je šlo za lažno pravičnost komunizma, izhaja iz dejstva, da so prejeli tisti, ki so bili v partiji dobra delovna mesta, dobre plače, stanovanje in še druge privilegije.

  14. Mogoče si je posreden odgovor na vprašanja, zakaj je v Sloveniji toliko zmedenosti o zlu komunizma, v članku dal nevede že kar avtor sam, saj piše v nekakšnih »egiptovskih« prispodobah in se s tem, kot že nešteto drugih pred njim, zateka v podzavestno samocenzuro.

    Nehajmo se vendar že sprenevedati in bodimo končno jasni: komunizem v kakršnikoli preobleki je zlo. Naj nam ne bo nerodno povsod in vedno povedati svojega mnenja. In naj končno tudi Cerkev kot ena redkih vplivnih ne-komunističnih inštitucij neha taktizirati in se neha sprenevedati, da se je politika ne tiče. Na primer, za začetek: naj pove, kaj si misli o početju mladcev pri SLS in NSi.

  15. Admiral sredi lakote
    Ob jugoslovanskem obisku v Adis Abebi zastavlja tuji tisk vrsto vprašanj
    OD NAŠEDA DOPISNIKA
    Nairobi, 3. februarja – Te dni svetovne poročevalske agencije iz Etiopije prinašajo predvsem novice o dramatičnih razmerah, v katerih se je zaradi suše in lakote v severnem in osrednjem delu države znašlo najmanj pet milijonov Etiopcev. V svet odhajajo poročila o prihajanju pošiljk hrane v prizadeta področja in občasnih napadih odporniških gibanj v Eritreji in Tigreja na tovornjake s pomočjo. Jugoslavije ni bilo zaslediti med darovalkami pomoči, bodisi ker je bila poslana premajhna, ali pa ker ni bila poslana.
    Zato pa so tiskovne agencije posredovale novico, da je Adis Abebo obiskal jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula in da je z etiopskim kolegom podpisal sporazum o vojaškem sodelovanju. Jugoslavija se vsaj v tem delu sveta v poročilih svetovnih agencij in v kenijskih časnikih poredko in še takrat praviloma v žalostnih ali zaskrbljujočih povezavah. Novica o obisku obrambnega ministra je še tem bolj izstopila, ker so jo objavili nekako hkrati o četrtmilijonski pošiljki pšenice za lačne v Etiopiji iz Sovjetske zveze in da je Poljska poslala pet lahkih letal, ki bodo prevažala pomoč v nedostopne kraje v notranjosti dežele. Ne vemo, ali je bilo sosledje tako objavljenih novic zavestni ali ne, znano pa je, da je Sovjetska zveza glavna oskrbovalka Etiopije z orožjem.
    Znano je tudi, da sedaj v Etiopijo potujejo predvsem ljudje in ekipe, ki hočejo pomagati in ublažiti posledica tragedije, ki jo povzročata suša in lakota, še zlasti na severu in v osrednjih delih , kjer je položaj katastrofalen. Nekateri pravijo, da je še hujši kot med tragedijo pred štirimi in tremi leti,, ko je menda umrlo okrog milijon ljudi. Sedaj smrt grozi petim in zasebne, državne in mednarodne organizacije iz številnih držav (praviloma iz zahodnih, kar je pač neovrgljivo dejstvo) si skupaj z etiopsko organizacijo za pomoč in rehabilitacijo krčevito prizadevajo, da bi čim več ljudi iztrgali smrti.
    Ob vsem tem agencija poročajo, da je na obisku v etiopski prestolnici jugoslovanska vojaška delegacija pod vodstvom obrabnega ministra. O vsebini pogovorov in o tem, o kakšni zvrsti in količini orožja naj bi se sporazumeli, ni povedano ničesar, ker je vse ostalo za strogo zaprtimi vrati. Kontekst obiska jugoslovanske vojaške delegacije v Etiopiji je grotesken. Zato ni čudno, če v zahodnih
    (novinarskih in drugih) krogih povzroča ironična vprašanja, ali je jugoslovansko orožje namenjeno, kot pomoč stradajočim. Ker dobro vedo tudi, da vrednost izvoza jugoslovanske vojaške industrije znaša okrog dve milijardi dolarjev, s čimer se je prebila proti vrhu seznama trgovcev z orožjem, zlasti v državah v razvoju in med neuvrščenimi vznikajo še druga vprašanja. Trgovina z orožjem povezujejo z globoko gospodarsko krizo in se sprašujejo, ali jo Jugoslavija upa rešiti s pomočjo vojaškega industrijskega kompleksa in trgovanja z orožjem. Vprašanja so neprijetna, kakor znajo biti neprijetni zajedljivi zahodnjaki, ki so gotovo izvohali, da del vojaških krogov v Jugoslaviji vsaj implicitno ponuja takšno rešitev za gospodarsko krizo. Prvine jugoslovanskih notranjih razmer in onih v Etiopiji ter še v kašni afriški državi se prepletajo in jih povezujejo z jugoslovansko zunanjepolitično opredelitvijo ter tolikokrat deklarirano načelnostjo. Ker je obče znano, da etiopski režim rabi orožke tudi v boju proti odporniškim gibanjem v Eritreji in Tigreju, se sprašujejo, se sprašujejo, ali se je Jugoslavija odpovedala stališčem, ki so jo vodila leta 1950v OZN, ko je glasovala za resolucijo o avtonomni federalni Eritreji v okviru Etiopije (cesar Haile Selasie je leta 1962 Eritrejo enostavno anektiral9. Vprašanjem ni konca, zlasti še, ker že nekaj časa napovedujejo, da generalska vojaška delegacija obiskala Ugando, kje se gotovo ne bodo pogovarjali o razvoju ugandskega turizma, marveč o novih vojaških poslih in o prodaji orožja (Musevenijev režim ga je precej že dobil), kar je v revni in zaosteli Afriki verjetno najbolj donosen posel. V Ugandi je državljanska vojna, ki se občasno krvavo razdivja.
    In v tej in v etiopski vojni sodeluje tudi jugoslovansko orožje. Grmenje hitrostrelnih sodobnih topov, ki bruhajo smrt in uničenje, prenaša povsem drugačno sporočilo od načelno privzdignjenih izjav o neuvrščeni zunanji politiki in o spoštovanju političnih rešitev v notranjih sporih. Teh izjav je iz ust jugoslovanskih politikov slišati nič koliko in težko bi bilo reči, da jih pogovori vojaške delegacije v Adis Abebi in napovedan obisk generalov v Kampali potrjujeta.
    AVGUST PUDGAR
    DELO, 8. februar 1988

    Članek »Admiral sredi lakote« pokojnega Delovega afriškega dopisnika Avgusta Pudgarja – umrl je januarja 2009 – sodi med bolje varovane skrivnosti zgodovine slovenskega tiska. Na svetovnem spletu je omenjen bežno, v redkih zbornikih zgodovine tiska se ne pojavlja, v kolektivnem spominu nima posebnega statusa.
    Ali Žerdin
    Vir ponovne objave: DELO, sobota, 7. junija 2014
    http://www.delo.si/55let/jubilejni-fokus-porocila-o-svobodi-in-prispevki-k-napadom-na-soldatesko.html

  16. Pri tem ne smemo pozabiti, da je bil tudi Besançon sam član Komunistične partije, in sicer v odbobju najbolj dogmatskega stalinizma. Izstopil je ob zatrtju madžarske vstaje – podobno kot zgodovinar Fr. Furet in mnogo drugih.

    • Tudi Courtois in ostali avtorji Črne knjige komunizma, so bili svoje čase kar radikalni komunisti, potem jih je pa srečala pamet.

  17. RES dober povzetek.

    Povzema tocno to kar mislim a nisem uspel ubesediti in povzeti v celovito misel.

  18. Spoštovanje, g.Rihar,dober dan!

    Kot prvo, knjigo moram prebrati in jo dati z drugimi vrhunskimi zadnjih let, ki obravnavajo zlo iz 20.stol,skupaj na knjižno polico, da se bodo učili otroci
    in sosedje, ki jim je ostalo “ugodje brozkomunizma” še v kosteh.

    Kopiram dve zadevi iz komentarja, ki ,zame, všečno izstopata:
    -1-
    A prav zato je slabši od nacizma. Nevaren je prav zato, ker je njegova vzgoja zahrbtna, postopna in svoja slaba dejanja preoblači v dobra. »Ozračje vsesplošne laži se je zgoščevalo, medtem ko so se dejstva oddaljevala od besed, ki bi jih morala opisovati. Dobro se je na vso silo uveljavljalo, da bi zanikalo resničnost zla.«
    -2-
    Besançon nekje navaja, koliko zahodnih politikov je bilo prevaranih, ker so verjeli, da so jih sprejeli člani vlade, župani ipd., ne pa partijski funkcionarji.

    Nimam samo nore izkušnje iz domačih logov, ko je bilo treba živeti in preživeti v tistem svetohlinskem brozkomunizmu, izpiljenem na kristalni laži, utopiji, na zavajanju in na balkanskem “nemaproblema” in ,predvsem na truplih stotisočev žrtev, ki so temeljile rakavo exSFRJ.

    Bilo je dovoljeno vse, samo, da si bil z njimi in njihov!
    Zaradi ljubega “miru” in zaradi ugodja pripadnosti tropu
    in predvsem zaradi “skrbi države za delovnega človeka”
    so podlegli superugodju enoumja stotisoči!

    Potoval sem po vzhodnoevropskem raju v osemdesetih in tam spet delal-potoval po padcu berlinskega zidu in imam kaj povedati.

    Rdečim in zardelim Kučanovim Stožicanom bi bilo treba kupiti, pokloniti potovanje v Varšavo na vsakoletno proslavo PADCA KOMUNIZMA in si ogledati ter poslušati vse ,kar tam pripravijo!!!

    Noben slovenistanski medij o tej proslovi ne poroča korektno, kaj šele obsežno.
    Noben rdečuhasti politik, tudi Il prezidente,Pahor nima časa za pot tja gor!
    HUDO.
    STRAŠNO HUDO!

  19. ..njihova tarča niso samo omenjena elita, pač pa svoje ideje prek različnih aktivistov cepijo med razočaranimi in stiskanimi ljudmi…Primer: vsi člani SVIZ-a

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite