Žled, ne ledena prha!

2
Foto: Flickr
Foto: Flickr

Zapisati, da je šlo pri letošnji porazdelitvi denarnih sredstev pri slovenski vladi za našo narodno skupnost v Italiji za ledeno prho, je premalo …

… saj nam za dvajset odstotkov in več manjša denarna sredstva priklicujejo v spomin pogubni žled, ki je letošnjo zimo grobo poškodoval slovenske gozdove in bodo potrebna desetletja, da bo polovica slovenskih gozdov ozdravela. Minuli teden so vse naše ustanove iz Ljubljane prejele odločbe o porazdelitvi denarne pomoči, ki jo domovina daje nam, ki delamo v okviru slovenske narodne skupnosti v Italiji. Presenečenju ob pogledu na grobe finančne reze, ki bodo prizadeli vse nas, je sledilo razočaranje, temu osuplost in nejevera. Sicer obstaja najbrž še možnost, da lahko Urad za Slovence po svetu in v zamejstvu iz interventnih sredstev, ki jih ima, popravi nekatere vsote, a gre za tako hudo znižanje prispevkov, kakršnega nihče ni pričakoval. Zadruga Goriška Mohorjeva, ki je lastnica tednika Novi glas, Goriške Mohorjeve družbe ter revije Pastirček, je dobila odločbo, v kateri piše, da nam Republika Slovenija za letošnje leto nakazuje za 45 150 evrov manj finančnih sredstev (letos torej 173 000 evrov, lansko leto pa 218 150 evrov). Ob pogledu na to številko je takoj jasno, da gre za izjemno hudo krčenje finančnih sredstev, ki nakazuje sicer počasno, a tudi gotovo umiranje za naš tednik, saj smo že zadnja štiri leta v tako nezavidljivem finančnem položaju, da je ta odlok o znižanju sredstev zares lahko smrtonosni udarec za naš tednik in tudi Zadrugo samo.

V minulih letih, ki smo jih redno končevali v rdečih številkah, smo pri Zadrugi znižali stroške na vseh ravneh, Goriška Mohorjeva družba je izdajala manj knjig, pri Novem glasu pa smo se odrekli predvsem mladim sodelavcem. Ena od nalog našega tednika je, da vzgajamo v naši sredi nove časnikarje, kot smo to počeli v preteklosti, saj so pri nas vzgojeni časnikarji danes zaposleni tako pri Primorskem dnevniku kot na deželnem sedežu RAI ter drugod, že štiri leta pa nimamo nikogar več, ki bi lahko čez leta vstopil v naše vrste in nadaljeval naše delo. Sami se torej odrekamo lastni prihodnosti. To je le en vidik. Drugi je, da pri Novem glasu že leta delamo na najnižji možni sindikalni postavki, morda je naša krivda v tem, da smo v očeh drugih premajhni, in tudi ta, da ne znamo dovolj dobro in na glas jokati, a dejstvo je, da imamo maloštevilni zaposleni že resne težave pri vsakdanjem delu. Radi bi poudarili, da smo pri tedniku Novi glas že ob samem nastanku poskrbeli, da je v našem prostoru prišlo do doslej edine korenite in pozitivne “odprave dvojnikov”, saj je naš Novi glas nastal z združitvijo tržaškega tednika Novi list in goriškega tednika Katoliški glas, to smo storili že leta 1996. Kaj nas torej sedaj lahko še čaka? Ukinitev? Nastali smo zato, da bi bili boljši, bolj sodobni, a vedno zvesti slovenstvu, svobodi, demokraciji in krščanskemu izročilu, kar skušamo biti tudi danes, ko nas je v uredništvu pol manj, kot nas je bilo ob nastanku tednika. Vsako leto smo zmanjševali izdatke, odšli smo tudi v globalni svet iskat cenejšo tiskarno, odrekli smo se nabavi fotografij, dragocenim sodelavcem, ki jih ne moremo plačevati; odrekli smo se vsemu, kar ni nujno potrebno za časopis. Ne, zares ne znamo jokati, sicer bi se to v javnosti vedelo, prav pa je, da nam ni vseeno ne za nas in ne za druge, ki od dela v slovenskih ustanovah preživljamo svoje otroke in same sebe. Če bomo šli po tej poti naprej, bomo zares postali samo še bleda senca žive narodne skupnosti, ki ve, kaj hoče, ki se zaveda izjemne vloge svoje domovine in tudi zato lahko od nje zahteva večjo pozornost!

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.


2 KOMENTARJI

  1. Skrb za slovenskost prav gotovo ni med prioritetami sedanje vlade. To kaže več dejstev. Eno od teh je lepo opisano v članku. Vlada po drugi strani ne rešuje vprašanja odškodnin žrtvam okupatorja, rešuje pa vprašanje odškodnin tako imenovanim izbrisanim. Ti niso bili izbrisani iz zemeljskega obličja, kot so bile izbrisane žrtva komunističnega režima v Hudi jami in še na nekaj sto nahajališčih, pač pa so bili izbrisani iz državnih evidenc o stalnem prebivališču tistih, ki so nihali med lojalnostjo do svoje nacionalne države in lojalnostjo do države v kateri so prebivali. Odnos do slovenstva kaže tudi medijska in “kulturna” podpora vsemu, kar diši in včasih celo zaudarja po “kulturi bronastih stražarjev,” kot je ta fenomen implicitnega nasprotja med “enotnostjo jugoslovanskih narodov” in razlikami, ki nastajajo med kulturnim nivojem njegovih posameznih delov, lepo opisal Branimir Čopić.
    Slovenci v tujini za slovensko levico niso zanimivi, ker jih ne more vključiti v svoj “kulturni boj” proti normalni demokraciji.

    • Pošten človek se vas lahko samo ustraši. In zato tudi tako malo ljudi na volitvah. Premalo, da bi desnica zmagala.

Comments are closed.