Zlato v Janševi glavi

Prah zaradi požara v Kemisu se še ni polegel. Ljudje množično iščejo nasvetov pri okoljskih strokovnjakih in zdravnikih. Nihče si namreč ne želi fizične zastrupitve, lastne in svojih otrok. Zelo redki v tej naši podalpski domovini pa se vznemirjajo zaradi duhovne kontaminiranosti. Nihče ne išče nasveta pri nerežimskih zgodovinarjih, filozofih in duhovnikih, naj vendar povedo, kako sanirati zatohli revolucionarni oblak, ki nas duši. Danes bom predstavil enega od nevarnih dejavnikov, ki preprečujejo sanacijo stanja: evolucijski pogled na zgodovino.

Triumf evolucionizma je prinesel v zgodovinopisje pravo revolucijo. Zagovorniki novega nauka so samozavestno aplicirali razvojne zakonitosti biologije v družboslovje. Staro in konzervativno se umika vitalnim novim silam, hegeljanski »Weltlauf« postane nekaj božanskega. Elemente novega nauka je Marx osiromašene prenesel v svojo ideologijo razrednega boja, katerega cilj je brezrazredna družba, komunistična družba, raj na zemlji.

Nekateri zgodovinarji v Sloveniji še danes sledijo marksističnim historiografskim smernicam. Našo zgodovino 20. stoletja predstavljajo povsem dialektično: nevzdržne razmere v Jugoslaviji pred 2. svetovno vojno in po njihovem avtoritarna Koroščeva politika (teza) so bili podlaga revoluciji (antiteza), ki se je odvila v času okupacije in rezulturala v povojno LRS, kasneje SRS (sinteza). Nov dialektični spopad se je odvil ob koncu 80ih, ko se je sesul sovjetski kolos, njegov rezultat pa je bila samostojna Slovenija. In tako naprej. Če sprejmemo ta evolucijski pogled strogo dosledno, potem moramo tolerirati na državnih proslavah ne le rdečih zvezd, ampak tudi svastiko, italijanski fascio, dvoglavega belega orla in tako dalje retrogradno vse do prazgodovine.

Tak pogled na zgodovino je popolnoma zgrešen. Zgodovina namreč ni idealno stopnišče do neba  in nekatere izmed njenih stopnic so globoko zgrešene. Tista stopnica 1941 nas je s komunistično revolucijo vrgla globoko v klet (le emigracija ni padla vanjo). Na nivo čistega barbarstva, pred katerim bi še Fritzl osupnil. Leta 1990 smo se polomljeni pobrali in skušali priti na stopnjo normalnosti. Ker se lustracija ni zgodila, smo bolj ali manj obtičali tam spodaj skupaj z vso totalitarno navlako. Navadili smo se na absurdne temačne prizore, legaliziranje zločina (kočevski proces), kršitve človekovih pravic, finančne malverzacije …

Sodobna slovenska zgodovina je po obetavnih letih 1988-1992 najboljši dokaz, kako lahko v »toku zgodovine« tudi nazadujemo. Poleg tega dokaza pa ponujam marksistično-evolucijskim zgodovinarjem in malikovalcem napredka še 1 izziv: sodobno zgodovino Mozambika. Leta 1975 je komunistična gverila po osamosvojitvi izpod portugalske kolonialne oblasti izvedla revolucijo. Protikomunisti so se ji uprli, prišlo je do državljanske vojne, ki se je pomirila po letu  1992. Razpisane so bile volitve, na katerih so reformirani komunisti, ki so obvladovali kapital in medije,  obdržali oblast. A čeprav so komunisti obljubili raj na zemlji in bi ta po njihovi evolucijski logiki moral priti, se je zgodilo ravno nasprotno. Prejšnji mesec je mozambiška policija priznala, da se je po državi razpasla nova vraža. Njeni pristaši so pričeli ubijati gologlave, plešaste ljudi, saj so prepričani, da se v njihovih  glavah skriva zlato. Glave žrtev prinašajo šamanom, ki iz telesnih organov izdelujejo zdravilne napitke, še poroča BBC. Nenavadna evolucija …

Ob teh novicah sem spoznal, da se je novi kult razširil tudi k nam. Od tod torej strastni lov na golo glavo opozicijskega voditelja Janeza Janše. Lovci očitno upajo, da bodo prišli do zlate žile, ki jim bo prinesla zmago na naslednjih volitvah.