Vedno, ko v evangeliju Jezus postavi kako vprašanje, je to pomembno vprašanje. Kakor da bi hotel zmotiti ubranost zgodbe, ki ji sledimo. Jezus in učenci, kako lepo, kako idilično lahko to postane, krščanstvo namreč, pot za njim, k maši gremo, delamo dobra dela, pridni smo in potem pridemo v nebesa. Vendar pa je pot za Jezusom drugačna, kakor življenje je, veliko je pri njej lažnih stranpoti, tudi ni vse tako, kot se vidi na zunaj. Zato to vprašanje, »kaj pa vi pravite«, prikladno vprašanje je to za preverjanje, kje smo in kam gremo. In če nismo morda na napačni poti …
Pri tem marsikaj pove že vprašanje samo. Jezus svojo razlago, kaj pomeni biti njegov učenec – z njegovimi besedami »če hoče kdo iti za menoj,« (Lk 9,23) – namreč prične z vprašanjem. In z debato, ki mu sledi. Kakor otrok, ki nas predrami iz lastnih želja in načrtov, z jokom, z iskanjem pozornosti, kakor nepridiprav, kakor motnja v našem popolnem planu je začel in tako svoje učence speljal tja, kamor je hotel. K odgovoru, ki je pravzaprav že njegovo vprašanje, svojim učencem namreč Jezus hkrati tudi odgovori, že ko jih vpraša. Vedno, ko nas kdo vpraša, da vedeti, da je tu. Da obstaja. Da nisem sam. In to je zelo pomembno vedeti. Da nisem sam.
»Nekdo«
Da ta »nekdo drug« obstaja v življenju Jezusovega učenca, to je tisto, kar je pri tem vprašanju ključno. Ker razkrinkava najbolj prefriganega in najbolje skritega ter zato tudi najbolj čaščenega boga, ki lahko zlahka stopi na mesto tistega pravega, čeprav nima z njim nobene zveze. In ta bog je »Jaz«. Ego, če hočete s tujo besedo.
Jezusov učenec ima namreč vedno skušnjavo, da stvari dela zato, da bi se imel s čim pohvaliti, drugače povedano, da bi s tem nekaj »pridobil«, menda da bi prišel v nebesa, da bi dobil priznanje za »naj župljana«, da bi mu vsi ploskali, kako dober kristjan da je. Res. Človek lahko dela lepe in dobre stvari, a ga lahko prav te lepe in dobre stvari spravijo v pogubo – če jih ne dela za druge, temveč zase. Zato, da bi »rešil svoje življenje«. In v hoji za Jezusom je to hitra skušnjava: da izgubimo izpred oči Jezusa. Da hodimo za samim seboj, vsi ljudje in še Bog povrhu vsega pa za nami, da nam torej za vsako dobroto povrnejo z nagrado. Tako je, če delamo, ne da bi nekaj dali, ampak da bi nekaj dobili.
Dati, ne prejemati
Zato zlato pravilo hoje za Jezusom pravi takole: »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« (Lk 9,24) Preden gremo za Jezusom, moramo zamenjati središče svojega sveta. Vedno, v vsakem dejanju, mora obstajati »nekdo drug«, vedno mora obstajati odnos, nek »nekdo«, ki sem mu pripravljen nekaj dati. Ne zato, ker mi nismo pomembni, ampak ker bomo rešeni šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. Ker bomo takrat razumeli, da je odrešenje biti ljubljen. In da je to dar, ki ga lahko živimo samo v skupnosti. Nihče se ne more rešiti sam.
