Intelektualni »dvoboj stoletja« Žižek proti Petersonu prinesel zmago dialoga

16
1929

Intelektualni »dvoboj stoletja« Žižek : Peterson prinesel zmago dialogaDogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje. V petek kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so v soboto zjutraj zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja«. Med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem.

Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek. Ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd. Po internetu gledajo debate intelektualcev ne pocukranih zahvalnih govorov zvezdic.

Katastrofa ali ne?

In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem. Oz., kot manj zaboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. Življenje je pač trpljenje. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.

Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Jih mobilizira okrog neke zgodbe. Zaradi zgodb bi ljudje odpovedali svojim vrednotam, svobodi in se podredili skupnosti. Za višje dobro. Take zgodbe – pa naj bodo Hitlerjeve o Judih ali desničarske o migrantih – po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take krize kar naprej izmišljati.

Ampak! Prav taka zgodba bi bil lahko tudi marksizem (ki ga Žižek ne prodaja več) ali pa podnebne spremembe (ki Žižek jih prodaja). Skratka, da so ene zgodbe “res”, druge pa samo “patološka potreba kapitalizma po krizah”, ne pije vode.

Po Petersonovo krize kapitalizma ni. To ni idealen sistem, je pa najboljši od vseh možnih. Neenakost in hierarhije niso lastnost kapitalizma, ampak vseh človeških sistemov od pamtiveka. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in ustvarja novo bogastvo, drugi sistemi pa tudi ustvarjajo neenakost in hierarhije – tudi v socializmu je bilo oboje – so pa dosti manj uspešni pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.

Nesrečno o sreči

Debata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj. V ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči.

Izgovor, da se je Peterson vrnil k razmeroma berljivemu Marxu, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto, kar Scruton imenuje mlatenje prazne slame, pregrizel.

Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval

Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval, ampak to bi Peterson lahko vedel, če bi se pripravil. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da jih brani. Podobna taktika torej, kot ko je v 1990ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive. Tako na desno je Žižek zavil, da ga je Peterson v nekem trenutku vprašal, zakaj se tak duhovit in karizmatičen človek, ki zna nagovoriti mlade ljudi, predstavlja kot marksist.

Žižek povedal marsikaj, s čemer se lahko strinjamo. Npr. da je za enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov; za vlado ljudstva ne diktaturo stroke ali tehnokracije; oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.

Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice.

Ena najboljših posledic te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da si nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj, ne podleže sredobežnim silam.

Sreča kot milost

Žižek je sicer trmoglavil, da so bili prebivalci ČSSR srečni, Peterson mu je odrecitiral znano korelacijo med srečo in BDP. Sta se pa strinjala, da sreča preskrbljenih ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku “za stvar”, npr. za podnebje ali razredni boj ali pravice neke manjšine. Peterson širše, da gre za smisel. In strinjala sta se, da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo, ampak za smisel (Peterson/Frankl) ali za stvar (Žižek).

Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta in se ne zapiramo in ne konzerviramo starih meja.

Intelektualni narcisizem inženirjev družbe je nevaren

Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja … Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije o družbi napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj je preizkušeno in očitno deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov. Če so napačne sistemske ideje, kako urediti svet, bo v težavah pol sveta. Npr. cela Rusija celih 70 let.

Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil.« Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ko je bil človek? Ali točka, na kateri krščanstvo kot religija stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva?

Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.

In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

16 KOMENTARJI

  1. Zizek ima prav v tem, ko trdi, da kapitalizem spontano nekaterih problemov ne bo resil in da jih v bistvu ustvarja. Eni se ticejo omejenosti naravnih virov in unicevanja narave, drugi se ticejo clovekove duse in njegovih navad. Npr. demografija, v Sloveniji in Evropi prenizka, marsikje v tretjem svetu previsoka nataliteta. Konzumizem, hedonizem, odvisnosti, kemicne in nekemicne.

    Levicarji na to praviloma ponujajo napacne ali celo nevarne odgovore, liberalci, tudi desni, te probleme ignorirajo ( ker jim tako veleva cistost njihove ideologije) ali vzamejo zelo na lahko.

  2. G. Turk, imate moj glas. 🙂
    Odlično povedano. Tudi o Žižku imam boljše mnenje kot včasih.
    Kapitalizem seveda ne bo spontano rešil vseh svojih problemov, saj bi s tem postal popoln in samozadosten. In probleme imamo ljudje, ne toliko kapitalizem. Zato moramo mi reševati probleme, ne kapitalizem.
    Kapitalizem postane problem na borzah, pri multinacionalkah, tam kjer človek postane suženj.

  3. : (Mt 6, 33)
    »Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to vam bo navrženo«.

  4. Kot prvo: intelektualni dvoboj v smislu dialoga je bil nedvomno koristen. Kdor ga je pričakoval kot športno merjenje moči z ustreznim rezultatom, je v veliki intelektualni zablodi. Zato kakršno koli navijaštvo v tej zvezi ni na mestu.
    Dr. Turk nima čisto prav, ko Petersonu očita, da ponesrečeno obračunava s Komunističnim manifestom, češ da je to mrtev konj, ki več ne vleče, enako kot ne potegne več ekonomski marksizem. Kdor se količkaj spozna na klasike marksizma, bo priznal, da gre za zanimivo socialno filozofijo, prežeto s heglovsko dialektiko, kantovskim moralnim imperativom, liberalno ekonomsko miselnostjo itd, za kritično analizo družbe, sicer bolj s filozofskega vidika kot pa v obliki sociološke uporabnosti. Toda takoj ko so te sicer ne povsem konzistentne teorije skušale dobiti uporabnostno vrednost, kot napotek za izhod iz krize, torej za družbeno akcijo – in to se je zgodilo prav s Komunističnim manifestom ! – so zdrknile v dogmatizem. V smislu: Filozofi so svet različno razlagali, gre za to, da ga spremenimo! Komunistični manifest je prvi korak v dogmatizem! Zato ima Peterson prav, da se ga najprej loteva, kot izvor zla.
    Da ekonomski marksizem ni dal rezultatov, seveda drži, toda ni jih dal niti sociološki (izraz samo kot vzporednica k ekonomskemu!). Revolucionizem se je povsod izkazal za popolnoma zgrešeno teorijo in prakso. V naravi obstaja samo evolucija; revolucije narava ne pozna. In enako je v družbi; saj je tudi ta del narave, ne pa nekaj nad njo, če poenostavim. Vsak poskus revolucijskih posegov se je klavrno končal v diktaturi in totalitarizmu. Še največja zabloda marksizma pa je to, da je zlorabil postulat znanstvenosti. Le kaj je znanstvenega v marksizmu?
    Res je tudi, da je marksizem, ko je odpovedal na ekonomskem področju in zabluzil z revolucionarno akcijo, presedlal na kulturološko področje (kulturni marksizem, Frankfurtska šola). Vendar se tudi tu ni v ničemer izkazal z rezulati, če izvzamemo zavzetje večine evropskih univerz in množičnih medijev. Kot moda, ki se dobro promovira in prodaja, praktičnih vrednosti pa nima nobene. Nasprotno, gre za zablode, ki bodo razkrojile človeštvo v obvladljivo amorfno maso (“die einsame Masse”, “the lonely crowd”) z uničenjem družine (teorije spola!), naroda in krščanske vere, z uničenjem identitete sodobne, moderne, napredne Evrope. Kulturni maksizem tako postaja edina religija brez boga. Kot tak, perfidno prikrit, postaja še bolj nevaren.
    Peterson ima prav, ko opozarja na nevarnost velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Družbeni inženiring ni domena nikakršne znanosti, je nenaraven in nevaren. S kapitalizmom je pa tako: veliko človeških problemov je ustvaril, veliko pa jih je tudi rešil. Enako kot tudi znanost! S sprotnimi popravki se bo še dolgo obdržal – kot najmanj slab od vseh sistemov.
    Peterson tudi upravičeno očita Žižku dvoličnost, zakaj se ima za marksista, če pa je zavrgel skoraj vse marksistične postulate. Seveda, ker je to moderno, ker vžge pri revolucionarni (na papirju, sicer pomehkuženi) mladini, zlasti tisti, zazrti v hedonizem, potrošništvo – in državne jasli.

    • “V naravi obstaja samo evolucija; revolucije narava ne pozna.”

      Ali to vaše mnenje sloni samo na vašem občutku ali pa na neizpodbitnih dokazih? Kajti evolucija ni znanost, je vera na znanstveno ovrženih postavkah. Tako preostane le še stvarjenje, ki pa je nenaden skok.

  5. Gotovo v dobrsnem delu kapitalisticnega sveta obstaja problem, da bi ekonomsko in tehnolosko prosperiteto v vecji meri uzila druzba kot celota in vsi njeni deli, ne le podjetniki in lastniki. Cudno je, ce place velike vecine in srednjega sloja desetletja stagnirajo, medtem ko profiti in s tem bogastvo ozke spice skokovito raste. In cudno, da v demokraciji ljudje volijo politiko, ki to dopusca. Cudno je, ce imajo zaposleni vedno manj casa za druzinsko zivljenje in ce mnogi domov hodijo samo se spat, vse ostalo, tudi prostocasne aktivnosti, pa se dogaja v okviru podjetja. To ni zdravo, ne socialno, ne psiholosko. Mnogi bogatasi sami opozarjajo, da tako stanje lahko vodi v upor, revolucijo in ogrozi sam sistem trzne ekonomije in demokracije.

    • Politika tega ne more “dopuščati” ali ne dopuščati. To je sicer bolj stvar samih zaposlenih. Bogati so dostikrat v položaju, da lahko izsiljujejo, vendar tudi oni nimajo veliko možnosti eno samo, sa denar tako ali drugače zapravijo.
      Nekega puščavnika je učenec vprašal, zakaj nimam veliko denarja, da mu Bog tega ne pove. Odgovoril mu je, da morda ne želiš slišati, kar bi ti Bog povedal.

      • V Nemciji recimo kvalificirane delavce solidni lastniki dobro placujejo. Bolje od uradniskih plac. Pri nas ima nagrajeni podjetnik iz Skofje Loke z milijonskimi dobicki svoje delavce komaj nad minimalcem. Podobno slisim za Akrapovica. To ni normalno, ce blaginje svoje forme ne cutijo zaposleni.

    • Jaz pa mislim, da je poglavitni problem kapitalizma paradigma stalne rasti. Če te na daljši rok ni, se vse ustavi. Ampak tega z nizko rodnostjo in zasičenostjo s proizvodi ni več mogoče zagotavljati. Če Evropa misli, da bo to rešila z imigracijami iz tretjega sveta, se bridko moti.

        • Hvala za povezavo. Zelo dober članek – vredno in nujno je o tem razmišljati. Vendar bodo levičarji zagnali tisto znano lajno: več države! Da, več pametne države (= je več pametne politike, ne pa več državnih institucij!), ki bo dejansko korigirala nekatere odklone, ki jih svobodno tržišče nujno prinaša. Tudi v tem smislu je uvoz delovne sile v Evropo z imigracijami popolna zabloda.

  6. Revija Mladina je že pokazala svoj pravi obraz; nekaj natolcuje o tem, kako je Žižek položil Petersona, tudi s karikaturo na naslovnici. Kretenizem na kvadrat! Če hoče kdo vedeti, kaj je res – je to natanko obratno, kar oni pisarijo.

  7. Če se ne motim, bo danes ob 20.00 bo na HRT predstavljen celoten pogovor. Če koga zanima, si ga lahko ogleda.

  8. Ja, danes bo na htv-3 ob 20.05 h.
    Medtem ko naj bi bil posnetek v skrajšani obliki predvajan na htv-1 v sredo zvečer ob 20.30.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite