Ko se mi je v avgustu pokvaril telefon (po padcu na tla je enkrat delal, drugič ne), sem začel razmišljati, koliko sem vezan nanj. Brez njega sem zdržal pol meseca. Na dopustu na Hrvaškem ga v resnici nisem potreboval, nato sem teden dni uporabljal ženinega. Čez čas sem si začel prigovarjati, da nisem dosegljiv, ko me nekdo potrebuje. Pa smo tam! Brez telefona v tem svetu ne gre. Ali pač? Pa saj ni tu samo telefon – aparat. V njem in samo tam imamo navadno toliko podatkov, ki jih nebi radi izgubili – telefonske številke, maile, sporočila, slike … Če izgubimo telefon, je tu resna težava. Ob zavedanju te možnosti je smotrno, da že prej shranjujemo podatke in tako ne bomo nekoč razočarani. Velikokrat se odločimo za nakup bolj prestižnega telefona, a takšnega nam navadno še prej izmaknejo.
Kakšen mobilni telefon izbrati
Smiselno se je vprašati, zakaj telefon sploh rabimo. Prvi telefoni, ki so jih imeli poštarji in prevozniki so omogočali samo klice, sedaj pa je možnih operacij na telefonu toliko, da nekateri še težje obvladajo osnovne. Ponudba telefonskih aparatov je tolikšna, da je včasih res težko izbrati pravega, sploh če se ne oziramo na ceno. Kaj vse že imajo nekateri telefoni, a kaj od tega kar telefon ponuja resnično potrebujemo? Zame je važno, da lahko pokličem in da drugi lahko pokličejo mene, da pošljem sporočilo ter da še kaj posnamem, ko sem na primer v avtu in ne morem pisati. Občasno pride prav tudi možnost dostopa do interneta, fotografiranja, a brez tega bi nekako šlo.
Ob nakupu telefona bi se lahko pozanimali tudi o sevanju in tako raje izbrali aparat, ki seva manj. Žal, o tem premalo razmišljamo, a na drugi strani nas vse bolj zastrašujejo težave s plodnostjo tako pri moških kot pri ženskah.
Seveda vsi telefoni sevajo, zato je bistveno, kje telefon hranimo. Večina si želi imeti telefon ves čas na dosegu roke, da takoj sliši klic ali sms. Na primer v šoli ga nekatere dijakinje kljub dogovoru nosijo tudi na ure športne vzgoje in ga kasneje, da jim ga učitelj ne vzame, skrivajo za nedrček. Povedale so mi tudi, da ga imajo ponoči prižganega pod vzglavnikom.
Zanimivo, da nekaterih ne zmoti niti klic sredi noči in prebujanje zaradi njega. Kje je tukaj nočni mir? Imamo lahko sploh še čas rezerviran samo zase? Marsikdo tudi na dopustu ne zna odklopiti. Tako tudi na plaži videvamo ljudi s telefoni, ko si čas krajšajo z igranjem igric ali visenjem na FB, oz. telefonirajo in pišejo sms-e. Meni veliko bolje dene, da na dopustu odmislim vsakodnevne stvari, si odpočijem in sem z najbližjimi.
Telefoniranje in bonton
Nalepke s prečrtanim telefonom ne zaležejo več. Kljub opozorilom nekateri govorijo kjerkoli: v knjižnici, na razstavah, v avtu, da se ja dobro izkoristi čas. V takih primerih se sprašujem ali naj ljudi opominjam, jim delam slabo vest in jih morim ali naj le oznanjam s tihim zgledom.
Navadno je tako, da ima tisti, ki kliče, prednost pred tistim, s katerim smo se že zapletli v pogovor. Ob sprejemanju klica se predhodnemu sogovorniku redko kdo opraviči in vpraša za dovoljenje, ali lahko dvigne. Videti je kar samoumevno, da je na brneč telefon treba odgovoriti in tako tisti, s katerim govorimo, čaka. Gotovo smo to že doživeli npr. na pošti, banki ali ordinaciji, ko čakamo v vrsti ali na stolu. Lahko pa zgodbo tudi obrnemo, ko npr. prodajalka ali farmacevtka za pultom čaka, kdaj bo lahko zaključila začeto delo s stranko, ki jo je premotil nujen klic. Seveda če nas nekdo kliče, plačamo manj, kot če bi mi klicali njega nazaj. Očitno smo na bonton pozabili. In kolikokrat je na ulici videti, da med osebnim pogovorom dveh, eden izmed njiju piše sporočilo ali le brska po telefonu.
Smešno, ko pa je potrebno kaj doreči, sledi navadno izjava: »se slišiva« oziroma »pokliči«. Kako lepo se mi zdi, ko se s prijateljem zmeniva in se dobiva čez teden dni ob dogovorjeni uri. Ob tem se sprašujem, koliko klicev je sploh potrebnih in kako bi lahko bili bolj racionalni? Lepo sicer, da v tej dobi telefonov, če malo zamujamo, čakajočega o tem obvestimo v izogib nepotrebni napetosti. A najbrž je nujen razmislek o tem, ali zaradi možnosti obveščanja prek telefona zamujamo bistveno večkrat kot bi sicer, če mobilcev ne bi poznali.
Udobje ima ceno
Kje so časi, ko so si ljudje dali roke ob usta in zavpili čez dolino. Takrat se je slišalo daleč, a danes se sliši še dlje. Takoj smo povezani z nekom, ki je prav na drugem koncu Slovenije oziroma sveta. Zares smo privilegirani, da gre razvoj naprej! Seveda se ob telefonskem klepetu s sosedom ali prijateljem iz sosednje ulice nabere tudi veliko stroškov. Otroci se mogoče še lahko tolažijo, da bodo račun poravnali starši. Udobje pač več stane.
Včasih smo šli do prijatelja peš in smo za ta denar raje popili kavico in si tako izmenjali še več neverbalnih sporočil. Ko pogovor ob pijači ali sladoledu nadomestimo s telefonskim pogovorom privarčujemo na času in pridobimo še eno medvedjo uslugo. Le-to dodobra pozna današnja mladina tudi iz drugega virtualnega druženja. Ko nas kaj zmoti ali se sogovornika naveličamo, enostavno in na hitro prekinemo komunikacijo. Lekcije iz konstruktivnega reševanja težav tako privarčujemo le za odnose npr. v družini, ko se v danem trenutku malo težje odselimo iz skupnih prostorov za dlje časa.
Z vse večjo uporabo mobilnih telefonov pa smo si nakopali še eno težavo. Žal, so zaradi velike potrošnje telefoni vedno manj odporni in tako trajajo manj časa. Če lahko uporabljamo en aparat leto ali dve, je to že veliko. Če nam pade na tla, se razleti in po nekaj padcih kmalu ni več uporaben. Takšnih mobilnih aparatov, ki so nadomeščali opeke, žal, ne izdelujejo več, saj imamo vsi rajši lažje in na videz bolj privlačne. Da bi le čim manj padali po tleh, tako kot je končal moj zadnji in tako ne bi bilo nepotrebnega odpadnega materiala. Ali zmrazi tudi vas, ko pomislite, koliko dotrajanih aparatov ste že zapustili naši Zemlji? Razveseljivo pa je, da zaradi poenotenja vsaj ne bomo zapuščali za seboj več toliko neuporabnih telefonskih polnilnikov.
Peter Mrak vodi Plezalno šolo Peter Mrak.
Foto: Blippitt
