Je veselje do življenje, je! Vendar podobno sprevrženo kot je bilo pred tisočletji v Egiptu. Arheologi so tam namreč v prejšnjem stoletju odkrili, podjetniki pa predelali v umetna gnojila, na tone in tone mumificiranih mačk. Tokrat primerjam našo hirajočo civilizacijo z Egiptom, da se ne bomo vedno ozirali in sklicevali na propad Rima.
Kadar preberem tehten in duhovit članek, si rečem, da ni kaj dodati in da ga podpišem. Tudi tokratni članek patra Branka Cestnika pod naslovom »Življenje k nam nazaj hodi« je eden izmed takih. Podpišem ga, vendar si ne morem kaj, da ne bi nekaj dodal. Ne mislim nadaljevati avtorjevega iskrivega razmišljanja o povezavi med splavi in migracijami, ampak bi rad pristavil nekaj o (ne)izpraznjeni slovenski zemlji, predvsem pa o (ne)veselju Slovencev do življenja.
Kako moremo trditi, da ni veselja do življenja?! Samo ozrimo se okrog sebe, pa bomo videli mlade pare, ki sprehajajo po enega ali več psov. Koliko pozornosti in nežnosti jim izkazujejo! Redno jih sprehajajo, pazijo na njihovo kakovostno in urejeno prehrano, jih negujejo in oblačijo, vodijo k veterinarjem in plačujejo velike zneske za preglede, zdravljenja, sterilizacije ali razplod in rodovnike ter celo pasje grobove. Za pse (kljub namišljeni revščini) ni nobena stvar predraga.
Naš svet je narobe-svet. Občine na glavo (gobec in štiri kosmate tace) v zavetišču plačujejo več kot za reveža na dveh nogah, ustvarjenega po božji podobi. Tiskani komercialni oglasi brez psov so, kot kaže, povsem nezanimivi, najboljši sosed Mercator si je omislili dobrodelno akcijo za revne pse, v nunciaturi v Ljubljani se psom, tako živim kot mrtvim (naši predniki bi rekli poginulim), godi škandalozno lepo, ostarele ženske, ki so nekdaj za svoje preživetje pasle koze, danes pasejo zaradi osamljenosti pse. Pri pasjem naraščaju pasjeljubci govorijo o fantkih in punčkah – ne psičkih in psičkah; o možnosti izbire spola začuda doslej še ni bilo slišati ničesar.
Nekoč smo rekli, da je pes človekov prijatelj, saj ga je branil pred nepridipravi, varoval njegovo domovanje in mu izkazoval zvestobo. Danes pa ni več samo prijatelj ampak je postal partner, član sodobne družine. Prosti čas, kolikor ga je, je namenjen psu, pogovori, kolikor jih je, so namenjeni tudi ali predvsem psu. Nič presenetljivega ni psa srečati v prodajalnah z živili ali v restavraciji, lahko ga občudujemo, kako pridno sedi na sedežu mestnega avtobusa in tudi poljubljanje (oblizovanje) s psi je, kot kaže, novo poglavje bontona. Na gozdni poti se je treba gospodu psu umakniti v breg, na ozkem pločniku pa na cestišče, če ne verjamemo, da »ne bo nič naredil« in v dvigalu stolpnice ima seveda prednost. Da ne govorimo o »psom prijaznih hotelih« ter pasjih kopališčih! Mestni odlok, povodec in nagobčnik – kaj je že to?
Zavedam se, da sem obrobni človek, upokojenec, ki nimam ne potomcev ne psov, pa si kljub temu predrznem drezati v občutljivo temo, pomembno za preživetje slovenskega naroda. Je veselje do življenje, je! Vendar podobno sprevrženo kot je bilo pred tisočletji v Egiptu. Arheologi so tam namreč v prejšnjem stoletju odkrili, podjetniki pa predelali v umetna gnojila, na tone in tone mumificiranih mačk. Tokrat primerjam našo hirajočo civilizacijo z Egiptom, da se ne bomo vedno ozirali in sklicevali na propad Rima.
