Življenje (tudi po štirih) k nam nazaj hodi

2
256

Je veselje do življenje, je! Vendar podobno sprevrženo kot je bilo pred tisočletji v Egiptu. Arheologi so tam namreč v prejšnjem stoletju odkrili, podjetniki pa predelali v umetna gnojila, na tone in tone mumificiranih mačk. Tokrat primerjam našo hirajočo civilizacijo z Egiptom, da se ne bomo vedno ozirali in sklicevali na propad Rima.

Kadar preberem tehten in duhovit članek, si rečem, da ni kaj dodati in da ga podpišem. Tudi tokratni članek patra Branka Cestnika pod naslovom »Življenje k nam nazaj hodi« je eden izmed takih. Podpišem ga, vendar si ne morem kaj, da ne bi nekaj dodal. Ne mislim nadaljevati avtorjevega iskrivega razmišljanja o povezavi med splavi in migracijami, ampak bi rad pristavil nekaj o (ne)izpraznjeni slovenski zemlji, predvsem pa o (ne)veselju Slovencev do življenja.

Kako moremo trditi, da ni veselja do življenja?! Samo ozrimo se okrog sebe, pa bomo videli mlade pare, ki sprehajajo po enega ali več psov. Koliko pozornosti in nežnosti jim izkazujejo! Redno jih sprehajajo, pazijo na njihovo kakovostno in urejeno prehrano, jih negujejo in oblačijo, vodijo k veterinarjem in plačujejo velike zneske za preglede, zdravljenja, sterilizacije ali razplod in rodovnike ter celo pasje grobove. Za pse (kljub namišljeni revščini) ni nobena stvar predraga.

Naš svet je narobe-svet. Občine na glavo (gobec in štiri kosmate tace) v zavetišču plačujejo več kot za reveža na dveh nogah, ustvarjenega po božji podobi. Tiskani komercialni oglasi brez psov so, kot kaže, povsem nezanimivi, najboljši sosed Mercator si je omislili dobrodelno akcijo za revne pse, v nunciaturi v Ljubljani se psom, tako živim kot mrtvim (naši predniki bi rekli poginulim), godi škandalozno lepo, ostarele ženske, ki so nekdaj za svoje preživetje pasle koze, danes pasejo zaradi osamljenosti pse. Pri pasjem naraščaju pasjeljubci govorijo o fantkih in punčkah – ne psičkih in psičkah; o možnosti izbire spola začuda doslej še ni bilo slišati ničesar.

Nekoč smo rekli, da je pes človekov prijatelj, saj ga je branil pred nepridipravi, varoval njegovo domovanje in mu izkazoval zvestobo. Danes pa ni več samo prijatelj ampak je postal partner, član sodobne družine. Prosti čas, kolikor ga je, je namenjen psu, pogovori, kolikor jih je, so namenjeni tudi ali predvsem psu. Nič presenetljivega ni psa srečati v prodajalnah z živili ali v restavraciji, lahko ga občudujemo, kako pridno sedi na sedežu mestnega avtobusa in tudi poljubljanje (oblizovanje) s psi je, kot kaže, novo poglavje bontona. Na gozdni poti se je treba gospodu psu umakniti v breg, na ozkem pločniku pa na cestišče, če ne verjamemo, da »ne bo nič naredil« in v dvigalu stolpnice ima seveda prednost. Da ne govorimo o »psom prijaznih hotelih« ter pasjih kopališčih! Mestni odlok, povodec in nagobčnik – kaj je že to?

Zavedam se, da sem obrobni človek, upokojenec, ki nimam ne potomcev ne psov, pa si kljub temu predrznem drezati v občutljivo temo, pomembno za preživetje slovenskega naroda. Je veselje do življenje, je! Vendar podobno sprevrženo kot je bilo pred tisočletji v Egiptu. Arheologi so tam namreč v prejšnjem stoletju odkrili, podjetniki pa predelali v umetna gnojila, na tone in tone mumificiranih mačk. Tokrat primerjam našo hirajočo civilizacijo z Egiptom, da se ne bomo vedno ozirali in sklicevali na propad Rima.

2 KOMENTARJI

  1. Seveda imamo v naši družbi resen problem. Mene pri tem seveda niti malo ne moti lep odnos do živali. Tu bi kvečjemu zahteval višje standarde in ne nižjih.

    Moti me razčlovečenost. Saj sem uporabil pravo besedo, ne? Morda bolje odtujenost? V naši družbi se socialne skupnosti vse bolj drobijo. Tja do atomov. Enostarševske družine oziroma kar do samskega in osamljenega posameznika, ki večino dneva ne komunicira z nikomur. Tako ni čudno, da je toliko depresije. In kaj nam učbeniki svetujejo v primeru depresije? Nabavite si mačko (sveto egipčansko mačko 😉 ) in jo božajte. Ali vsaj psa. In ga božajte. Zelo pomaga proti občutku osamljenosti. In direktno zdravi depresijo.

    Mislim, da smo vsi opazili, da je tu nekaj narobe. Da veliko bolje depresijo zdravijo človeški dotiki kot živalski. A v današnjem svetu ti noben človek (seveda niti lasten otrok) ne bo tako zvest kot pes. In vedno čakal v okolici hiše ali v stanovanju tako kot mačka.

    Tako da prosim ne zdraviti simptomov pač pa bolezen. Ne nižati standardov obnašanja do živali, pač pa dajmo pogovarjati, kako ustvariti družbo, v kateri bo človek – posameznik spet imel veliko prijateljev in široko pravo (in ne samo virtualno) socialno omrežje, ki ga bo prestreglo ob morebitnem pomanjkanju samozavesti in depresiji, ki nima materialnega vzroka le, da človekovemu značaju ne ustreza živeti v tako zelo storilnostno naravnanem okolju.
    Igor Đukanović

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite