Življenje je čudež

8

noga življenje otrokObjavljamo poslovilno “pismo” akad. prof. dr. Jožeta Trontlja, napisano nekaj dni pred smrtjo 9. decembra 2013.

Premalokrat pomislimo, kaj pomeni življenje našega planeta v neskončnih prostranstvih vesolja.

Življenje na Zemlji je le majhen drobec orjaške snovi vidnega vesolja. Ko si skušamo ponazoriti količinsko razmerje med neživo snovjo vesolja in celotno maso živih bitij, ki jih poznamo, odpove vsakršna predstavljiva primerjava. Neustrezno je celo razmerje med makovim zrncem in prostornino planeta Zemlje.

Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže nežive narave. Življenjski procesi delujejo pogosto v smereh, ki so nasprotne fizikalno kemijskim zakonom nežive narave. Niso v neskladju z njimi, so pa v nasprotju s tem, kar bi se moralo pričakovati – to je stalna težnja po doseganju ravnotežja. Ljudje, ki s spoštljivo radovednostjo raziskujemo posamezne podrobnosti življenjskih procesov v okviru ved o življenju, smo vedno znova presenečeni in očarani nad sijajnimi »iznajdbami«, s katerimi življenje v svoj prid izkorišča sile nežive narave.

Življenje je v svetu naravnih zakonov in sil nekaj krhkega, nadvse nežnega, občutljivega. A to velja za posamezna bitja. Kot živi svet, biosfera, pa ima neznansko moč, odpornost in trdoživost, v svojih spopadih s fizikalno kemijskimi silami skoraj vedno zmaguje. Ohranja se celo v razmerah, ki so na robu nemogočega, kot so globokomorski vulkani, podzemni potočki vroče žveplene kisline, bakterijam in virusom sovražna okolja znotraj višjih organizmov. Za nekatere, tudi deklarirane ateistične filozofe, kot je Tine Hribar, ima življenje lastnosti in status svetega. Domišljavo bi bilo verjeti, da to velja samo za človeško življenje. Res pa je človek s svojimi možgani vrhunec zapletenosti in posebnosti. Vede o življenju potrjujejo spoznanja teologije in nas učijo etične rabe znanja o življenju. Tudi tega, da si zaradi svojega statusa zasluži posebno skrb in varovanje. Ob vsem napredku astronomije še danes ne vemo, ali je življenje v vesolju le redka izjema. Za zdaj velja, da smo vsaj v našem delu vesolja po vsej verjetnosti sami – kolikor daleč pač segajo naše oči in tipala naših instrumentov. Vse, kar je živega, pa je v komaj nekaj kilometrov debelem prostoru ob površini našega malega planeta. Za vesoljske razsežnosti neznaten, miniaturen drobec snovi. A to je snov, ki je urejena na edinstven način. Ta snov se vede, kot da ureja samo sebe. In je že uredila svoj življenjski prostor: pridelala je kisik v planetarni atmosferi, plodno prst, uredila kroženje vode in drugih snovi, podnebje. In se obnaša, kot da ima nepremagljivo voljo do samoohranitve, razvoja, razmnoževanja. In uporablja komaj verjetne zvijače, s katerimi trenutek za trenutkom »goljufa« zakone, ki vladajo neživi naravi in težijo k izravnavanju in umirjanju razlik. Življenje jih pogosto manipulira tako, da se zdi, kot da delujejo v nasprotju sami s seboj. Vrhunec vsega pa so človeški možgani, sedež zavesti, učenja, čustvovanja, odločanja, pogleda v prihodnost. Človeški možgani z milijardami nevronov in trilijoni sinaptičnih povezav so najzapletenejša znana materialna stvar v vesolju. Ali je res samo materialna?

Zavest, čustvovanje, volja in druge oblike duševnega življenja niso materialni pojavi. Zavest je vrhunska funkcija delujočih možganov, ki je ne zmoremo niti definirati, kaj šele razumeti in pojasniti, čeprav je vsakdanja subjektivna izkušnja vsakogar med nami.

Poseben čudež pa je, koliko vsega, kar bo določalo značaj, nadarjenost in sposobnosti prihodnjega otroka in odraslega, je že vgrajeno v semenčico, jajčno celico in v zigoto, začetek človeškega bitja. V drobceni prvi celici novega bitja, z golim očesom komaj vidni kot majcena pikica, je zapisana nepredstavljivo bogata in raznovrstna dediščina. So zapisani dosežki milijonov in milijard let razvoja živega sveta. Je zapisan velik del prihodnosti novega človeka in njegovega potomstva. V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega. Karkoli manj kot varstvo od spočetja do naravnega konca bi bilo za tak čudež premalo.

Pripis uredništva: Objavljeno v reviji Božje okolje št. 38-6- dec. 2013. Z dovoljenjem soproge pokojnega prof. Trontlja, gospe Tatjane Trontelj, objavljamo odlomek iz njene osebne korespondence: Ko je soprog dobil povabilo, da napiše prispevek za decembrsko številko revije Božje okolje, je bil sredi mnogih nalog. “Sprejel sem še eno prošnjo za besedilo, čeprav sem si rekel, da tako ne gre več, preveč sem si naložil!”, mi je rekel tisti večer. Dnevi so tekli, malo je odmaknil to pisanje, potem pa je prišlo opozorilo, da gre revija čez nekaj dni v tisk. “Le kaj naj napišem, da bo kratko, a da bo vseeno polno duha?”, me je spraševal, ko sva odhajala iz službe v Kliničnem centru. “Danes bom jaz vozila, da boš lahko bolj intenzivno razmišljal med vožnjo domov.” Takih prilik sem bila zelo vesela, ker je vsaj delno razmišljal tudi na glas. Takoj sem vedela, da bo nastalo lepo sporočilo. Doma ga je napisal na mah in še isti večer odposlal.

Foto: Flickr

8 KOMENTARJI

  1. Briljantno in aktualno!

    Kako prav nam bi danes prišla pozitivna zavest.

    Pozitivna zavest, kako se upreti zlu in vztrajati na vrednostnem mišljenju in ravnanju.

    Kako negujemo pozitivno zavest?

    Ali niso te veščine zapostavljene, pa čeprav je od pozitivne zavesti odvisno ali bomo gradili ali razdirali.
    Ali bomo ljubili ali sovražili.

  2. Samo še trancendenca in teizem pa je to to. Sedaj je spoštovani pokojnik gotovo še bolj navdušen in mu je tudi marsika bolj jasno.

  3. Ob odkritju veličine njegovega duha in njegove izrazne moči… sem, oz. so mi iz velikeha občutenja hvaležnosti in dolga… le nemo po licih povzele solze nepopisne sreče in notranjega veselja ob spoznanju: sem na pravi poti. Najini razmišljanji se močno ujemata; njegovo je v mojem skrito, moje pa v njegovem očito, če se malo pošalim s primerjavo med staro in novo zavezo sv. Pisma. Ali, kar ne znam pojasniti sam, ker mi manjka izobrazbe, vam bo pojasnil on, ki jo ima.

  4. Ujemava se celo pri pogledu na možnosti življenja v vesolju. Moje prepričanje je, da je znanost odkrila dovolj, da lahklo mirno rečemo, da ga ni. Če pa bi kje še bilo, je na varni razdalji, da ga do sodnega dne ne bomo odkrili. To drži kkot pribito. Moje mnenje lahko daste v najbolj znanstvene revije. Bodite brez skrbi, do konca življenja lahko živim v miru s prepričanjem, da proti moji trditvi ne bo na voljo tehtnejših protidokazov.

  5. Življenje je povsod po vesolju!
    Tako na površini planeta Zemlje kot v središču črnih lukenj.
    Človek, živa bitja vseh vrst so samo pojavne, materialne oblike življenja.

Comments are closed.