Življenje in izrazi travmiranega sveta

60

travma stiskaEna od ključnih značilnost življenja v današnji slovenski državi je, da živimo sredi travmiranega okolja in med travmiranimi ljudmi. Tega problema se pravzaprav vse do danes še nismo v celoti zavedli. Lotili so se ga nekateri psihologi v preteklosti, ko so na primer ugotavljali, da smo družba brez očetov, da se utapljamo v alkoholu, da smo bolestno zavistni sosedom in da smo narod z visoko samomorilnostjo. Toda teh simptomov nikoli niso povezali v enotno podobo. Zlasti niso upoštevali, da bo velika večina travm ostala neizgovorjenih, zamolčanih, lažno prikazanih in prikritih.

Kako se torej kaže travmiranost naše družbe? Saj vendar navzven delujemo kot vsi drugi ljudje, umišljamo si, da smo del Evrope in da komuniciramo z vsemi in na vse strani. Kje so torej razlike? Za primer vzemimo življenje v družini, kjer oče pije in pretepa, toda nihče o tem ne govori. Vsi družinski člani navzven delujejo normalno, hodijo v šolo, službo, se igrajo in recimo celo smučajo. Da bi vedenje očeta pred ljudmi prikazali kot normalno, si sčasoma začnejo izmišljati vse mogoče izgovore, hkrati pa jih je tega vedenja sram. Tisto, kar v resnici doživljajo kot nepredvidljiv strah (ker oče izbruhne brez napovedi in je takrat brez kontrole), nemoč (ker očeta pač ne morejo zaustaviti niti spremeniti), ponižanje (ker oče krivi njih za svoje vedenje) in sram (ker očeta ni niti malo sram, da trpinči šibkejše od sebe, in svoj občutek za sram duši z alkoholom), si morajo v razmišljanju in spominjanju razložiti s povsem neustreznimi izrazi in obrambnimi miselnimi strategijami. Taka strategija je na primer minimaliziranje očetovih dejanj (»res je pil in bentil, ampak v srcu je bil zelo mehak človek«) in posledic teh dejanj (»saj je res pognal skoraj ves denar, ampak meni je nekoč kupil novo kolo, no, hotel mi ga je kupiti, pa jih niso imeli več«). Še ena strategija je odmišljanje, kar pomeni, da se v doživljanju in spominjanju človek ogiba vsake misli, ki bi ga peljala do občutij, podob in spominov povezanih z mučnimi preteklimi dogodki. Tako načrtno ogibanje sčasoma postane povsem spontano in nenamerno. Toda poleg teh osnovnih strategij očetovo vedenje pušča globoke posledice tudi tam, kjer jih sprva ne bi pričakovali, to je v otroški samopodobi in podobi soljudi ter sveta. Samopodoba otrok iz alkoholnih družin je izrazito nizka, ti otroci ne verjamejo vase, se imajo za čudne, osramočene in nevredne. Ljudi okoli sebe dojemajo kot hladne in nevredne zaupanja, svet pa je zanje prostor, kjer si vesel že, če preživiš. K temu se konec koncev pridruži še najgloblja posledica življenja v travmirani družini: otroci te družine, ker so ves čas pozorni na očetovo vedenje, se ukvarjajo s tem, kaj so sami prispevali k temu, skrbijo ali pa se jezijo drug na drugega, v resnici ne živijo svojega otroškega življenja, ampak rešujejo potrebe in probleme odraslih.

Prenesimo zdaj to sliko na našo celotno družbo, kjer ne samo, da nikoli ni manjkalo alkohola in nasilja, ampak je spričo zahtevnih okoliščin pred več kot sedemdesetimi leti ta družba odreagirala tako, da je povzročila nasilje sama sebi, ga nato prikrila in se delala, kot da je to nenapisano pravilo vodenja zadev med ljudmi. Malo pobiješ, pokradeš, zmanipuliraš, in nato gradiš pot v lepšo prihodnost. Lahko bi rekli, da živimo v zelo travmirani družbi, ki se je leta in leta ukvarjala s tem, da je gledala proč od lastnih problemov in postala v tem pravi mojster, seveda v lastno škodo in pogubo. Ta družba je komaj zdaj prisiljena sprejeti dejstvo, da je obtežena z nepreštevno množico nepoimenovanih in neizžalovanih umorov, posilstev, šikaniranja, ki jih kot družba zaradi kasnejše zlorabe oblasti ni mogla niti lastniniti, niti izgovoriti, kaj šele odpustiti in iti naprej.

V zadnjih desetletjih se je pogled na tragične dogodke, torej naravne nesreče, množične smrti, vojne in genocid ter na to, kako ti zaznamujejo posameznike, družine in cele generacije ter populacije, zelo spremenil. Namesto čudnih in celo čudaških abstraktnih pojmov, s katerimi so doslej poskušali zajeti bistvo družbe in zgodovine, kot so razredni boj, kapitalizem, libido, ekonomija, ideologija in podobno, se je postopoma poudarek preselil na to, kaj ljudje doživljajo oziroma kakšne izkušnje imajo, kako zmorejo o teh izkušnjah govoriti in se prek tega povezati s soljudmi in kako jim pretekle izkušnje narekujejo reagiranje v sedanjosti. Pravzaprav je zanimivo, da se pred petdesetimi leti to ni zdelo nikomur pomembno, kot da ljudje reagiramo bodisi na podlagi enostavnih nagonov bodisi glede na to, na kaj ti nagoni trčijo v svojem neposrednem okolju tukaj in zdaj. Nasploh je bil pogled na človeka že od začetka prejšnjega stoletja zelo negativen in pesimističen. Najbrž je imelo to zelo tesno zvezo s tem, kakšne izkušnje so imeli ljudje tistega časa, koliko vojn, pomorov, goljufanja, prevar in izkoriščanja so pretrpeli, toda ta povsem enostavna zveza med njihovimi izkušnjami in njihovim pogledom na svet in človeka je ostala bolj ali manj neopažena. Negativni pogled na človeka je tisti čas doživel neverjetna povzdigovanja in ubesedenja, včasih pretresljivo iskrena in umetniška, včasih sterilno spekulativna in izkrivljena. Toda resnica je zelo enostavna: kadar si utrujen, imaš pač črne misli, vse se ti zdi težje, bolj nemogoče, naslednji delovni dan pa bi sploh najraje ostal doma in ga preživel v postelji. Telo prek čustev vpliva na to, kako razmišljamo, ne narekuje nam sicer same vsebine misli, narekuje pa njihov ton, usmerjenost, moč, sposobnost povezovanja, ustvarjalnost.

In kako razmišljaš, kadar si travmiran in se tega ne zavedaš? Ena možnost je, da ves čas govoriš o svoji travmi, le da se tega ne zavedaš, ker nimaš pravih besed. Druga je, da govoriš o vsem mogočem, samo o tem, kar te boli, kar ti je težko, o tem niti besede, ker se travmatičnim čustvom izogibaš. Tretja je, da sploh ne govoriš. V vseh treh primerih je življenje s tabo naporno in težko. Tvoje misli so črno-bele, svet je ali ogrožujoč ali idealen, razmišljanje izključujoče (ali eni ali drugo, nikoli oboje), reagiranje pretirano in vedno dolgoročno neučinkovito, sodelovanje z ljudmi izključeno. Zlasti pa nikoli ne govoriš o sebi in svojih izkušnjah, niti o svojem doživljanju, ker imaš do njega zelo omejen dostop. Z drugimi besedami, tvoji spomini bi bili še najbolj podobni povojnim partizanskim zgodbicam, kjer je vse presenetljivo enostavno in dvodimenzionalno. Problem ni v tem, da bi hotel s takim pripovedovanjem skriti resnico, ampak da imaš popolnoma okrnjeno doživljanje. Hotel si povedati resnico, kolikor zmoreš, in kljub temu je prišla ven taka revščina.

Poglejmo, kaj bi to pomenilo za našo sedanjo situacijo v Sloveniji. Te dni nas je presenetilo, da nekateri mladi ljudje, ki se deklarirajo za levico, pri nas razmišljajo z izrazi, ki so stari vsaj sto let, ampak očitno njim pomagajo razumeti njihov položaj v svetu. Te izraze zdaj ponujajo svojim sodržavljanom, da bi si morda tudi oni pomagali z njimi in uvideli globlje bistvo svojega življenja v družbi. Kakšne izkušnje stojijo za temi izrazi? Jasno, da ne izkušnje prejšnjega nedemokratičnega režima. Izkušnje tranzicijskega kapitalizma? Gotovo, toda omejene na slovensko situacijo. Ti ljudje torej niso izkusili niti kapitalizma v kaki drugi evropski državi niti socializma izpred dobrih dvajset let, ampak kljub temu govorijo, kot da vedo, kako je z njima, kaj vse prinaša dobrega socializem in podobno. Kot da je socializem nekakšna tiskarska forma, ki jo samo odtiskuješ na zemljevid sveta, ne glede na ljudi, tradicijo, kulturo, vero in njihove izkušnje. No, to je na srečo samo vsebina njihovih misli. Nas zdaj zanima, kaj te misli in izrazi sporočajo po svojem tonu in čustvih. Kakšno resnično izkustvo stoji za njimi? Kaj je resnica teh izrazov? In kakšno je resnično življenje teh mladih ljudi, kajti povsem možno je, da tudi oni ne živijo svojega življenja in se ne ukvarjajo s problemi, ki so res njihovi in jih rešujejo njihovi vrstniki po svetu? Najprej je to jeza, kar spoznamo po tem, da smo, takoj ko slišimo te izraze, to abstraktno zaverovanost v njihovo moč, te globalistične pavšalizme, tudi sami jezni. Se pravi, kdor danes pri nas govori o socializmu in podobnih pogruntavščinah prejšnjega stoletja, je jezen. Včasih zelo jezen, ne da bi se tega zavedal, zato to jezo v toliko večji meri čutimo vsi drugi. Poskusimo zdaj to jezo z hip zadržati zase in začutiti mlade ljudi, ki tako govorijo in razmišljajo. Če bi na primer sam tako razmišljal, potem lahko po toliko letih odraslega življenja mirno rečem, da bi bil gotovo poleg jeze tudi nemočen, frustriran in zelo izgubljen, v jedru malce prazen in sam. In se zelo, zelo verjetno tega ne bi zavedal še vrsto let, niti ne bi želel, da mi kdo odpira oči glede tega, v kako slabi koži sem, ker bi me to povsem spodneslo. Tisto, kar mora torej razumeti in sprejeti vsak, še preden se spravi s cinizmom ali jezo nad te izraze in te ljudi, še posebej če je s pomladne strani, je, da so to izrazi nemoči in izgubljenosti, ki se lovijo za pojmovne bilke, ki obljubljajo moč, spremembo, kontrolo ter hitro razrešitev. Pomladna stran je bila, razumljivo, zaradi svoje obremenjenosti s krivico preteklega režima do teh izrazov vzvišena, besna in reaktivna. Toda pred temi izrazi, pred temi mladimi ljudmi, je dolga pot, preden bodo našli boljše izraze in na tej poti bodo potrebovali iskrene sogovornike. Ni vsaka jeza manipulativna in potuhnjena, marsikatero je mogoče slišati, razumeti, sprejeti in tedaj se bo spremenila sama od sebe. Zlasti pa ima današnja jeza mlade generacije pri nas zelo globoke in travmatične korenine, ki segajo v našo domačo zgodovino, pa tudi v našo soseščino, kjer se je vojna travma komaj dobro končala. Ne govorijo vsi mladi Evrope tega jezika. In tudi ne bodo vsi mladi govorili ta jezik enako dolgo. Ti mladi ljudje niso postali izgubljeni samo zaradi sedanje krize niti samo zaradi take ali drugačne politike, niti se niso izgubili zaradi tega, ker so se oprijeli stoletje starih in čudaških izrazov in ne kakih drugih, ki bi nam bili ljubši. Vsekakor pa jih bomo lahko lažje poslušali in sprejeli kot del naše sedanje družbe, če bomo izza izrazov videli njihovo realno stisko in če se teh izrazov zaradi lastne travmiranosti ne bomo ustrašili.

Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”.

Foto: Flickr

60 KOMENTARJI

  1. Če se zgodi umor ali rop, vsak normalen človek doživlja sočutje, razen psihopatov. Kaj šele, če se zgodi množičen umor. Kaj šele, če je idološko planiran? Težko je razumeti, da velik delež ljudi v družbi raje sovražno stisne iz ust kletvico ali zmerljivko, nima pa v srcu trohice sočutja. Niti za civile, niti za ženske, niti za otroke, niti za razmišljujoče nenasilne ljudi – ki so jih ti Fritzli pobili – ne!

    Alkoholizem je velik problem večine slovenskih družin, še širši pa zasvojenost. Danes mlajši od 40 let so v večini zasvojeni s travo in pa z internetom, igricami, pornografijo – torej so to “nekemične” ali nefizične zasvojenosti. Absolutna večina državljanov pa je zasvojena s socializmom, vraževerno religijo v Državo, ki nam bo vse nudila ” KAR NAM PRIPADA”. To dvoje se nevarno meša še z množično razvajenostjo in pre-zaščitenostjo. Iz tega ven bruha AGRESIJA razvajencev, ki hočejo vse imeti takoj, sami pa niso nič pripravljeni in zmožni narediti.

    Glavni problem alkoholizma so notranji problemi staršev, tesnoba, ki se kopirajo iz roda v roda v času zgodnjega otroštva. Takrat se ti vzroci stiske in neustreznih odzivov nanje kopirajo iz mame na otroka in iz očeta na otroka. “zdravljenje ” tesnobe in depresij z alkoholom je samo pika na i. Bistvo je, da človek svoje bolečine tesnobe, žalosti, brezupa, nesmisla – ne more umiriti, pozdraviti. Tukaj zelo pomagajo v začetku kakšna zdravila, potem pa veliko intimnih pogovorov ( terpavetske skupine, anonimni alkoholiki) in še bolj čim bolj pristna vera. Kdor ne dela na sebi, ne more prekiniti tokokroga ZLA. Je kot zasvojenski klon Al_kaide z vklopljeno samomorilsko bombo, ki bo eksplodirala v tvoji domači familiji in v družbi tvojih bližnjih.

    Rugelj ( danes Andrej Perko) je bil prodoren. On je določene stvari zelo dobro videl in dobro delal. Predvsem ta kolaboracijski par zakoncev, ki spodbujata en drugega v zlu, v pitju, v vzdrževanju začaranega kroga. Prave žrtve so otroci. O teh stvareh je potrebno govoriti, o občutjih. Sram je v tem primeru neprimerno, neadekvatno čustvo, ker te nima kaj biti sram za drugega: sram te je le zaradi sebe. Pa v bistvu je sram infantnilno čustvo, ki je značilno za majhne otroke, ki sebe zaradi male napake ČRTAJO, izničijo, poteptajo v nič. Primerno ali adekvatno čustvo je krivda. Ki jo je moč razreševati, popravljati napake. Glavni domet Ruglja vidim poleg klasičnih tehnik skupinske terapije, osebne terapije v branju knjig, študiju in teku ( ven daš to agresijo, višek energije, fizično zdraviš tesnobo, nemir s tekom, hribi. Odtod je tega danes tako veliko, toda samo šport je premalo. To je samo fizični del praznenja duše. Vzrokov za tesnobo, nesmisel pa s tem ne moreš odpraviti. Tu je bil Rugelj mrzel. To lahko naredi zdrava vera in učinkovite PT tehnike. Pater Šef (SJ) pravi, da je najboljša psihoterapija zakonsko življenje, kjer se partnerja zelo dbro lahko pogovarjata o vsem, o intimnih občutkih, svojih čustvih.

    Vsak iz take ( socialistične, alkoholne, drogeraške, TV + internet + videoigrice + stave, kockanje + obseden seks, pornografija) familije ali socialistični klon, bi moral hoditi v terapevstvko skupino, kjer bi govoril o svojih občutkih. Glavni problem je zanikanje krivde, prikrivanje, nezmožnost pravega sočutja.

  2. Problem je tudi če imaš za fotra komunističnega goljufa, ki še svoje otroke vara in laže, misleč da je tako prav, ker da edino tako preživiš. In socializem je naredil večino naroda za takšne.

    • A ti imaš tudi takega?

      Jaz ga imam. Nikoli me ni bilo sram. Ker to je bil njegov problem, da je verjel v komunizem. Počutil pa sem se krivega, ker sem ga večino časa sovražil. Pred 10 leti sem spoznal, da je v bistvu infantilen. In da je zaman, če ga skušam spremeniti. Zato danes tako veliko pišem o tem, ker vidim, da je zunaj moje družine še na stotisoče takih očetov in celo mam. Še huje pa je, da so njihovi otroci njihove kopije, kloni. Ki čeprav imajo polna usta o “uporu” in “uporništvu” – se niso zmožni kritično zoperstaviti strahotnemu zlu svojih očetov. Ostali so sužnji svojih sužnjelastnikov in se borijo proti namišljenemu sovražniku “kapitalizmu”. Kot Ribičiči, Kardelji, Šetinci, Dolanci, Kučani, Kocijančiči, Brozi, Miloševići, Jankovići, Roterji, Zemljariči, …

        • Kako preživiš: da se ukloniš, sprejmeš njihov način, njihove ideje in postaneš njihov špicelj?

          Obsojati očeta? Ne se tukaj iti vzvišeno poduhovljenega. Bobu je treba reči bob. Očeta mora otrok analizirati, opredeliti. V najstništvu je to histerčna kritika, ki očeta očrni, kasneje pa kritiko lahko zdrav človek bolj približa k objektivnosti.

          V tem komunizmu se ravno to skriva: nepravičen odnos do mame, goljufanje otrok, dvojna merila, iskanje privilegijev je neizmerno, neustvarjalen ( kot večina socialistov, in vsi komunisti), velik egoist, velik pohlepnež, stalno je iskal zarote, vedno so bili drugi krivi, sam nikoli, NIKOLI SE NI OPRAVIČIL, ker se v resnici nikoli ni počutil kriv. Nikoli biti kriv pa je psihopatstvo. In to je temeljna značilnost komunistov, nacistov in večine orto socialistov. Sočutja nikoli ni imel. Rad pa se je zelo smilil sebi. Prav tako ni bil nikoli zmožen zdravo analizirati družbe in problemov, vse je hitro primitivno, barbarsko ( tipična lastnost socialistov) bilo proženo zaradi teorij zarot, kapitala, globalizacije, ZDA, pokvarjenih privatnikov… Skratka norišnica, Fritzlova klet. Me veseli, da sem ven ušel. Zato bi rad pomagal, da bi tudi drugi lahko ušli, a je problem, da kot stockholmske žrtve nočejo. Ušel sem iz privatne Fritzlove kleti, ne pa iz državne , narodne Fritzlove kleti.

  3. Zelo se strinjam s komentatorjema, pa tudi g.Erzar je po moji oceni napisal članek s še kako aktualno in žal bolečo resnico naše sedanjosti.
    Me pa radosti,da se danes tu lahko”pogovarjamo” popolnoma odprto in tudi v tem vidim iskrico …

  4. Zelo zanimiv članek. Torej je bila družba že pred pojavom komunizma močno bolna. “Nasploh je bil pogled na človeka že od začetka prejšnjega stoletja zelo negativen in pesimističen.”
    Če bomo hoteli premagati zlo komunizma, bomo torej morali gledati malenkost dlje v preteklost. Ugotoviti, kakšna je bila zemlja, v kateri je komunizem lahko pognal korenine.

    • Ja. Po letu 1860 so razni socialistični filozofi dejansko uničili filozofijo in družboslovje. To je prvi genocid vrednot, znanosti. V 20. stl. smo stopili z raznimi sektami socializmov ( komunizem, fašizem, nacional-socializem) in zelo šibkim klasičnim liberalizmom in tradicionalnimi krščanskimi strankami po celi Evropi.

      Pred renesanso je Cerkev poskrbela za herezijo, po renesansi pa so se ideologije in skrajnosti z neumnostmi začele širiti. Še posebej nasilno v razsvetljenstvu. V vsem tem času se je rojeval tudi kapitalizem in klasično liberalnost, ki je gradila na dekalogu in religiozni družbi ( Hobbes, Hume, Ricardo, Smith, Lock, ustanovni očetje ZDA kot je Thomas Jefferson).

      Iz česa je komunizem pognal korenine:
      1. najprej so ubili Boga
      2. potem so kriminalizirali Cerkev, vernike
      3. nato so uničili klasične vrednote, dekalog
      4. nato so uničili filozofijo, družboslovje, jezik, simbole
      5. nato so medijsko zavladali poneumljenim množicam
      6. z množicami so začeli revolucije in obe svetovni vojni ( prva je bila nacional-socialistična, druga pa je bila koalcija nacional-socialistov in komunistov). Zanimivo je brati zlagano zgodovino, ki govori, da je Hitler začel vojno. Začelsa sta jo Hitler in Stalin (vsi komunisti sveta) in jo vodila 2 leti.

      • Tvoje objave o zgodovini so dokaz, da papir prenese vse.

        “z množicami so začeli revolucije in obe svetovni vojni ( prva je bila nacional-socialistična, druga pa je bila koalcija nacional-socialistov in komunistov). Zanimivo je brati zlagano zgodovino, ki govori, da je Hitler začel vojno. Začela sta jo Hitler in Stalin (vsi komunisti sveta) in jo vodila 2 leti.”

        Navdušenje za “popravo krivic”, ki naj bi jih dosegli s prvo svetovno vojno, je bil širok družbeni konsenz leta 1914. Naprimer, v Nemčiji je medsebojno združil zadrte pruske konzervativce kot social demokrate, ki sicer nikakor niso prišli na skupna tla. Zanimivo je, da so zgolj komunisti nasprotovali vojni. Šlo pa ni za nič več kot za željo o premešanju razmerij moči med evropskimi imperialističnimi velesilami (v primeru Centralnih sil) ter ohranjanja statusa quo (Entente).

        Druga svetovna ne izhaja iz ničesar drugega kot iz ponižanja, ki ga je bila Nemčija deležna s porazom v prvi. Tudi tokrat je ključno vlogo odigrala konzervativna pruska struja, ki je vodila Reichwehr in pozneje Wehrmacht. Prav Hinderburg je recimo podprl Hitlerja kot kanclerja, in vse do katastrofalnih porazov leta 1944 se je malokdo v vojski spomnil, da bi diktatorja poskusil odstraniti.
        Sovjetska zveza je po drugi strani gotovo imela imperialistične težnje po širitvi komunizma v zahodno Evropo, toda ni nobenih zgodovinskih dokazov, da je želela začeti vojno v štiridesetih. Poljsko so si ponovno razdelili, zato ker so si jo lahko (nenazadnje je bila več stoletij del ruskega cesarstva). Molotov-Ribbentrop pakt je bil za Sovjetsko zvezo predvsem priložnost za zavarovanje hrbta v času naglega industrijskega razvoja ter enostavno pridobitev izgubljenih ozemelj.

        A ne bi kot naravoslovec raje pisal o naravoslovnih temah (članek o električnem avtomobilu je odlična zadeva), s patološkim antisocializmom prežete razlage moderne zgodovine pa izpustil, ker se smešiš?

        • Jaz mislim, da nima smisla prikazovati Sovjetske zveze v lepi luči. Oba sistema sta si bila zelo podobna, oba sta imela imperialistične težnje, oboji so na veliko ubijali. Časovni zamik Sovjetske zveze ne igra velike vloge.

          • Tukaj sploh ne gre za prikazovanje Sovjetske zveze v lepi luči, saj je bila totalitaristična država, ki s prvotno idejo komunizma ni imela nič skupnega (Chomsky je rekel, da je propad Sovjetske zveze napredek za svetovno levico).

            Gre preprosto za to, da nekateri iz prozornih ideoloških razlogov mrcvarijo zgodovino in si s kreativnim besedičenjem izmišljajo interpretacije.

          • Ravno nasprotno je.

            Sovjetski komunizem je bil popolnoma korektno izpeljan – le, da ni dal takih rezultatov, ki si jih nekateri zaslepljenci želite – raja na zemlji.

            In potem namesto, da bi si priznali, da je komunizem zlo – že kot ideja, nekaj nakladate o nepravilni izvedbi in ostalih neumnostih.

            Poglej, do kakšnih rezultatov je prišel Tine Hribar, ki je sam priznal, da je bil zagrizen marskist. Komunizem bi v idealu pripeljal do družbe bede in obupa – Severna Koreja je ideal tega.

        • Sovjetska zveza ni bila samo papirno v zvezi s Hitlerjem, ves čas je pomagala Hitlerju s hrano in surovinami pri prodiranju. Tudi ni čepela pri miru. SZ je bila ves čas imperailistična in se je vmes širila na Baltik, proti Finski – a to socialistični zgodovinarji zamolčijo.

          WW1 je bila socialistična vojna, nacionalizem je bil na višku. Države so se birokratsko večale, šlo je za nacional-socialistični imperializem. Mainstream ideologija in filozofija tistega časa je bil socializem. Ja, komunisti so bili proti, ker so hoteli narediti revolucijo, populistično so pridobivali vojake, dezerterje.

          To je tako, kot bi čez 50 let rekel, da je gospodarsko krizo v Sloveniji povzročil nacionalizem in zaplankanost zaradi kristjanov v SLS, SKD, NSI in SDS “desničarjev”. Res je, večina od njih se strinja z zapiranjem Slovenije pred trgom, konkurenco. A glavni delež pri tem ima rdeča mafija in vse stranke “levice” od SD, LDS, ki si lastijo državno lastnino in podjetja, FEVDE. Oni so resnični voditelji, ki so podkupili “desnico” in “sredino”.

          • Drži, Tretji Rajh in Sovjetska zveza sta ekonomsko sodelovali. Toda ni šlo za to, da bi si medsebojno pomagale pri vodenju agresivne vojne, temveč za geopolitičen manever uravnoteženje moči v Evropi: vojna med Nemčijo in Anglijo ter Francijo in razdelitev “sfer vpliva” (v resnici ponovna okupacija bivših delov Ruskega cesarstva in Avstro-ogrske) v vzhodni Evropi je SZ pomenila razbremenitev zahodnih meja. Pozablja se, da je SZ pred podpisom pakta z Nemčijo leta 1939 iskala zavezništvo s Francijo in Anglijo, saj se je vodstvo balo skupne agresije Nemčije in Japonske (antikomunističen pakt sta podpisale leta 1936!). Po Muenchenskem sporazumu leta 1938, ki je pokazal mlačnost Anglije in Francije, je sledil podpis Molotov-Ribbentrop pakta avgusta 1939. Takoj po podpisu so Sovjeti pod vodstvom Zhukova izvedli protinapad v bitki pri Khalkin Golu v Mongoliji, s katerim so ustavili Japonske provokacije, ki so trajale od maja, saj so vedeli, da imajo zavarovan hrbet z Nemčijo. Japonska je namreč vodila agresivno vojno od leta 1937.

            Dandanes noben ne zanika Sovjetskega ekspanzionizma v Finsko, Poljsko in Baltske države.

            “WW1 je bila socialistična vojna, nacionalizem je bil na višku. Države so se birokratsko večale, šlo je za nacional-socialistični imperializem. Mainstream ideologija in filozofija tistega časa je bil socializem. Ja, komunisti so bili proti, ker so hoteli narediti revolucijo, populistično so pridobivali vojake, dezerterje.”

            Zanimivo, da nihče od vodilnih politikov, ki so po junijski krizi spravili Evropo v vojno, ni bil socialist. V Franciji so recimo socialdemokrati zadnji med strankami prekinili s protivojnim razpoloženjem.

            Da, socializem in nacionalizem sta bila na pohodu. Toda to vojne ne dela socialistične. Kvečjemu nacionalistično. Mešati nacionalsocializem kot političen pojav noter je pa višek neumnosti – pojmi imajo točno določene pomene. Prva svetovna vojna je posledica nastanka koalicij, ki so ohranjale razmerja moči med evropskimi velesilami že od začetka moderne dobe. Obdobju med 1914 in 1945 se ne zastonj reče druga tridesetletna vojna, saj je bila mehanika izbruha obeh zelo podobna: spopadi med državami na koalicijskih linijah.
            Komunisti so bili logično proti, ker so nasprotovali nacionalizmu in se zavzemali za internacionalizem (vsaj do Stalinove ukinitve Kominterne in uvedbe Socializma v eni državi).

          • pancer, pri tebi gre za opravičevanje komunizma in kot papiga ponavljaš laži, ki so jih ponavljali drugi komunajzerji.

            Rusija je s figo v žepu hotela nek antinacistični pakt – saj je načrtno postavila take pogoje, da je vedela, da ostali ne bodo za.

            Kar se pa tiče socializma in nacionalizma – Hitler je združeval oboje in ni prinesel nič novega – le v ekstrem je šel.

          • Jagdpanzer: bral sem Hayeka, ki je na začetku 20.stl. s svojim krogom ekonomistov in filozofov (npr. Vögele) ugotovljal prepojenost evrope s socializmom. Kdaj je že Bismarck uvedel socialistično penzijsko in zdravstveno zavarovanje?

            Lahko, da so bili vodilni politiki konzervativci, monarhisti. Res je šlo za imperialistične vojne, toda zadaj je bila masa delavcev, birokratov, “naroda”. Nabijalo se je vrednote naroda, v podzemlju pa delavskih pravic.

            Spet braniš SZ, kot nek diplomatski manever. Nacisti in komunisti so želeli socialistično Evropo. Toda oboji so bili imperialisti, ker so SOCIALISTI VEDNO po defaultu imperailisti ( vedno morajo krasti drugim, da preživijo, ker je drugih vedno manj, morajo dobiti nove sužnje v IGRI NIČELNE VSOTE), zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bosta udarili med sabo za nadvlado v Evropi in svetu.

            Šibke konzervativne sile v Evropi ( katoliki) so ravno zato taktično podpirali Hitlerja, da jih ubrani pred imperialističnimi in BARBARSKIMI komunisti. Ne idejno, ampak taktično. Tudi v Sloveniji. Med nacisti in komunisti je 99% skupnega, zelo malo je razlik. Idejno se skoraj kopirajo. Npr. med Putinom, Stalinom, Hitlerjem, Miloševićem ni nobenih razlik. En šolar jih bo čez 50 let težko sodil ali so bili komunisti ali nacisti. Kako pa bi jih ti označil? Kdo od njih je komunist, kdo nacist? Ali veš, da so nacisti v svojem časopisu do leta 1934 slavili Hitlerja kot najboljšega poznavalca del Marxa in Englesa poleg Stalina?

          • In kaj ima s prvo svetovno veze, če je bila socialistična misel v porastu od 19.stoletja? Saj se države niso bojevale za delavske pravice ali brezrazredno družbo, temveč za ekonomsko in geopolitično nadvlado.

            Čemu bi branil Sovjetsko zvezo, če navajam dejstva, ki jih nekateri iz ideoloških razlogov spregledujete?

            Praviš, da sta nacistična Nemčija in Sovjetska zveza želeli socialistično Evropo, kar je navadna manipulacija, saj nista nikoli imeli skupnega programa, ki bi deloval v tej smeri. Kako si sploh predstavljaš, da se dva sistema, med katerima poleg medsebojne mržnje obstaja kup bistvenih razlik (privatna lastnina proti skupni, pripadnost rasi in ideologiji proti pripadnosti ideologiji, rasni sovražniki proti razrednim sovražnikom,…), lahko medsebojno dogovorita za sodelovanja k skupnega cilju, ki naj bi bil nekaj tako medlega in nedefiniranega kot “socialistična Evropa”?

            Ko katoliške sile sodelujejo je to taktična poteza, ko si pa velesila zavaruje hrbet, ker se počuti ogroženo, je to kolaboracija?

            Kako definirati nacista in komunista? Glej zgoraj. Podobnosti v delovanju so posledica totalitarističnih metod obeh sistemov, ne pomenijo pa enakosti. Sicer ne bi imeli dveh terminov.

            Navedi vir, kjer je razvidno da Der Sturmer navaja Hitlerja kot najboljšega poznavalca Marxa in Engelsa poleg Stalina, ter kritično analizo članka, saj je šlo za nacistično propagandno glasilo, v katerem je potrebno trditve vzeti s kančkom soli(ter razumeti njihov zgodovinski namen).

          • Pancerček, nakladaš iste neumne floskule. Najdeš nekaj menjših in nepomembnih razlik in jih prikažeš kot velike.

            V obeh primerih se je šlo za popoln nadzor nad ljudmi, le, da je v fašizmu/nacizmu lastnina na papirju ostala zasebnikom, nadzor pa je imela država.

            V komunizmu je pa država še formalni lastnik – pa državna lastnina je zapakirana v leporečje.

            Pa malo drugačni sovražniki so bili, v praksi pa niti ne take razlike. V komunizmu je šlo le za prikriti nacionalizem – ruski, srbski, kitajski, nad drugimi.

            Reče se, ko demokratične sile sodelujejo – če obsojaš nacizem, je jasno, kaj pomeni sodelovanje komunizma in nacizma. Oboje je zlo.

          • Bucibucibu Lojzek, si se olajšal? Bo treba menjati slinček?

            Če ti poskušaš nekaj prikazati kot majhno, je to tvoja subjektivna ocena. Konsenz v akademiji ostaja, da sta komunizem in nacizem bistveno drugačna sistema.

            Pa ne pozabi, dolžan si mi odgovor iz polemike o pomenu vzhodne fronte 😉

          • Pancerček, vidim, da sem te dobro zatrl, zato pa si sposoben le še žaliti.

            Kot sem napisal, je tvoja subjektivna ocena to, da poskušaš manjše razlike pokazati kot velike.

            Tak konsenz, kot ga hočeš videti ti, je le med komunajzerji. Sicer ga pa ni, ampak je tako, kot sem napisal – nadzor nad ljudmi.

            Jaz tebi nisem ničesar dolžan, saj nisi moj gospodar.

          • Nič me nisi zatrl, saj govoriš preveč posplošeno in v krščanskem dualizmu, ki žal v resničnem svetu ne deluje. Se ga pač ne da zreducirati na dobro in zlo.

            Pišeš posplošene puhlice z ideološkim ozadjem, zraven pa ljudi zmerjaš s komunisti, ker ne trobijo v tvoj rog.

            Če se spuščaš v debate z mano, debatiraj. Sicer priznaj, da si mučki provokator (prosto po Mamiću), in bo debata zaključena.

        • Če tebe vprašamo, so komunajzerji bili edini čisti – je bilo pa ravno obratno.

          Hitlerja so iz različnih vzrokov podpirali mnogi – predvsem pa socialisti.

          Komuniste je premagal, ker je malo bolj jasno definiral sovražnika. Rusija je imela imperialistične težnje in najbrž bi bolj hinavsko zakuhala kakšno sranje v Evropi.

          In zdaj sanjaš o izgubljenih ozemljih – ki se pravilno reče ruski imperializem.

          Smešiš se ti pancer, ne pavel. On piše pametno, ti pa pišeš socialistične neumnosti – le da se lahko skrivaš za množico socialističnih budal, ki delijo tvoje butasto prepričanje.

    • Mogoče je povezava tudi v tem,da je bila tista zemlja pri nas,”na kateri je pognal korenine komunizem”kot pravite vi j… poprej krepko pognojena oz.zastrupljena z janzenizmom…

      • Janzenizem je katoliška herezija, ki so jo gojili predvsem protestanti in se je iz protestantsko delujočih prenesla po Evropi. Prijela pa se je zelo tudi v Sloveniji.

        Sodeč, da je Slovenija na dnu Evrope po fair gospodarstvu in fair družbi ( diktatura enakosti, ki jo vsiljujeta mafija in birokracija) oz. v istem loncu kot mediteranske, katoliške države ( razen Grčije in socialistično -ateistične Francije) – sever Evrope pa je protestantski – potem nimamo ravno kakšnih zdravih protestantskih navad.

  5. Ja, začetek vsega je, da so najprej ubili Boga. V tistem času je znanost precej napredovala, na vseh področjih. Človeka se je polastil napuh, da zmore sam izboljšati svet. Po mojem mnenju je to začetek in temelj vsega zla. Vgrajen je v samo jedro komunizma. Ni pa komunizem edini, ki je s tem okužen.

    Če te malo zbodem, tudi v ideji svobodnega trga se najde seme tega istega zla. In sicer ideja, da svobodni trg deluje sam po sebi. Da svobodni trg sam zagotovi ravnotežje. Torej zagotoviš popoln svobodni trga in podjetništvo se bo nekako samoorganiziralo. Ta ideja ne deluje. Ta utopija je zelo podobna utopiji, ki so jo gojili (iskreni) komunisti.

    Svobodni trg ja. Ampak ne brez jasne politike in hierarhije.

    Meni je zelo zanimiv Adam Curtis in njegovi dokumentarci na BBC-ju. Zaenkrat sem mnenja, da je v njih resnica. Zablode samoregulacije svobodnega trga in podobnega opisuje v:
    https://en.wikipedia.org/wiki/All_Watched_Over_by_Machines_of_Loving_Grace_%28TV_series%29

      • Kaj ne deluje? Seveda deluje. Nasprotje prostega trga je pa Severna Koreja, kjer sistem deluje, le ljudje so revni.

        Prosti trg pa deluje. Dokaz je to, da so ekonomsko svobodnejše države tudi bolj napredne.

        • Prosti trg se ne more samoregulirati. Znanstveno dokazano. Stara ideja, ki je v razvitih državah že propadla.

          • Tebi so pa komunajzerji res oprali možgane.

            Ideal reguliranega trga je – Severna Koreja.

            Trg pa državah, ki manj ga manj regulirajo, najbolje deluje.

            Ideja v razvitih državah še zdaleč ni propadala, ampak kar dobro deluje. Tam, kjer je manj birokracije in manj nepotrebne regulacije, trg deluje bolje.

          • Meni ni nihče opral možganov, saj nisem zaljubljen v noben sistem.
            Vi pa imate očitno zamegljeno presojo, saj brezpogojno zagovarjate kapitalizem in prosti trg in oporekate celo papeževi presoji.

        • Nič od tega. Preprosto ni možno vzpostaviti takšnega sistema – trga, ki bi deloval sam po sebi. Za pravičen trg je nujno potrebna avtoriteta in hierarhija.

          Kdor trdi, da je tak sistem možno vzpostaviti, je zelo podoben komunističnim ideologom, ki so želeli vzpostaviti pravično brezrazredno družbo.

          • “Za pravičen trg je nujno potrebna avtoriteta in hierarhija.”
            Tukaj je mišljeno, da je vrhovna avtoriteta Bog.

          • j: “… Preprosto ni možno vzpostaviti takšnega sistema – trga, ki bi deloval sam po sebi.”
            ================

            Res je! Kakor hitro vzpostavljaš trg ga reguliraš, kakor hitro ga reguliraš ne deluje sam po sebi ampak v skladu z pravili regulacij, torej bolj ali manj slabo. 😉

            Torej prosti trg najbolje deluje, če ga ne vzpostavljaš, oz. če ga ne reguliraš.

          • Gre preprosto za to:
            ali bomo omogočali podjetnikom, da s svojimi znanji, inciativami in prodornostjo kreirajo podjetja, gospodarstva in odgovorijo na potrebe in s tem na svoje večje dohodke.

            Ali pa to zaupamo birokratom, regulatorjem, ki bodo gospodarstvo urejali ( regulirali) centralno plansko.
            Tipični primer je TEŠ6b in slovenske AC. Vse stranke so ga podpirale, edino NSI je sedaj izstopila iz tega zla. Še en primer je rudarstvo, , kjer bi bilo cenej, če bi centralni planerji ( vlada in vrhovni socialistični ekonomisi in birorkati) rudarje raje poslali na Havaje, kot da jih za nedelo tako dobro plačujejo, vmes pa ropata ta denar še birokracija in mafija – cenejše bi bilo.

            Ne reabiš reguliranja, zgolj dobro pravno državo, ki lovi kriminalce – ki so predvsem tam, kjer sta denar in oblast.

            Gre za nepoznavanje trga: trg sam regulira ekscese. Trg je najbolj kaznoval Putina, trg se je umaknil iz rizičnih državnih investicij Freddy in Fanny, ki so napihovale delniški in nepremičninski balon v želji “vsi morajo imeti nepremičnino”. Ne milijone birokratov oz. regulatorjev.

            Žalosti me, da je toliko komunistov v NSI, SLS in SDS.

          • In sedaj mi bo kdo očital, da častim trg kot boga. Ne, pod trg je mišljena iniciativa velikega števila trgovcev, vlagateljev, podjetnikov, kjer vsak od njih zasleduje svoj interes in s tem “nadzorujejo” in regulirajo drug drugega. Zdajšnje ekonomske in finančne svetovne krize niso regulirali milijoni birokratov. Ampak milijoni podjetnikov in trgovcev, investitorjev, ki so se ravnali po informacijah in razmišljanju redkih, da imamo nevaren delniško-nepremičninski balon.

            Prav tako milijoni evropskih in ZDA regulatorjev Putina sedaj niso niti z vato po riti, medtem, ko so ga številni investitorji po svetu “direkt na gobec” za svoje huliganstvo in Hitlerjanstvo ( birokrati v Rusiji “regulirajo” CCCP 2.0).

            Trg, mehanizem, različne informacije, različna znanja, trgovci, investitorji, podjetniki omejuje NASILNE, Goljufive, SLABE, EKSCESNE, PREVEČ POHLEPNE, LAŽNIVE; KRIMINALNE, SLABE igralce. Vanje počasi nihče več ne vlaga: kot v Slovenijo in Rusijo.

  6. Slovenci so pijanci in strahopetci, v petek se ga napije, v soboto pretepe ženo in v nedeljo gre k maši in spovedi, da naslednji teden lahko naredi isto. Problem je v ženskah, ker še vedno verjamejo takšnim moškim in ker drugače izbirat niti ne znajo… V Sloveniji je dovolj moških, ki so drugačni, pa pač ne gre, ker jim primanjkuje testosterona, medtem ko si brezvrednež z stalnim dolivanjem nabija testosteron do onemoglosti… Testosteron je pa sexy, zato ženske izbirajo še naprej takšne moške, za katere normalen opazovalec že od daleč vidi, da so brezvredneži…

    • Ena majhna napaka abelard, samo 10% Slovencev hodi k maši, torej je recimo takih moških 3%. Kar pa jaz katolike poznam, pa ne poznam nikogar, ki tepe ženo. Prej žena njega natepe. 😀

      Verjetno si zamenjal in govoriš o mainstream slovenski religiji: o socialistih, ki se ga napijejo in s z babo stepejo, ker realnost ni enaka njihovim utopijam.

      • Alojz: Dobro si zaznal njegov drug del sestavka, kjer se razvajeno cmeri in išče problem pri drugih, ne pri sebi.
        Abelard: Žensk je veliko in niso vse enake, razen socialistko se trudijo biti enake in druge prisilijo, da so njim enaki. Recimo Kombinatke ( 10x več kot katoličanke, ki jih je zelo malo) imajo polno testosterona, če si boš tako izbral, bo vajino povprečje testosterona ravno normalno.

        Drži, da imajo socialistke ( ženske) nekajkrat več testosterona kot socialisti ( moški). saj vsi svoje zablode ( možače, revčki) opravičujejo z enakostjo.

  7. (nanaša se na debato malo više)

    Ne me narobe razumet.

    Obvezno moramo omogočati podjetnikom, da s svojimi znanji kreirajo podjetja, gospodarstva, …

    Obvezno moramo spraviti državo iz gospodarstva. Država ne sme imeti z denarjem v gospodarstvu nič opravka, razen ko pobere davke. Plansko gospodarstvo – nikakor.

    Kakšna natančno bi morala bi ti vloga države ne vem. Govorim samo o ideji trga, kot fizikalnem sistemu, ki naj bi sam sebe postavljal v ravnotežje. Ta ideja je zgrešena. Trg ni tak sistem, ki bi težil k ravnovesju. To dokazuje Adam Curtis, hkrati pa sem o tem tudi sam čedalje bolj prepričan. S to idejo je v gospodarstvu prvi začel Bill Clinton. Posledica te ideje je bil najprej zlom trgov v JV Aziji, nato pa še današnja kriza, ko imamo čedalje več revnih držav, finančni sektor pa je čedalje bogatejši.

    Pa ne me imeti za kakšnega socialista, ker nisem. Za socialiste je značilno, da so želeli vzpostaviti brezrazredno družbo, družbo brez hierarhije, brez avtoritet in s tem tudi nihče nima odgovornosti.
    Meni deluje ideja svobodnega trga podobno. Trg kot sistem, ki bo sam kaznoval barabe. Kje je tukaj hierarhija, kje so avtoritete, kdo nosi odgovornost?

    Papež govori o tem v EG 54 in EG 55:
    “Nekateri še vedno branijo teorije „kapljanja potrošnih okusov“ /en. „trickle-down theories“/, ki predpostavljajo, da vsaka s svobodnim trgom podprta gospodarska rast sama po sebi ustvarja večjo enakost in socialno vključenost. To mnenje, ki ni bilo nikoli potrjeno z dejstvi, izraža površno in naivno zaupanje v dobroto tistih, ki imajo ekonomsko moč, ter v sakralizirane mehanizme prevladujočega ekonomskega sistema. Medtem pa izključeni še vedno čakajo.”
    “Čaščenje starodavnega zlatega teleta je dobilo neusmiljeno obliko v fetišizmu denarja in v diktaturi ekonomije brez obraza in brez resnično humanih namenov.”

    • Z drugimi besedami, ne razumeš osnov prostega trga in svobodne države.

      Prosti trg ni anarhija.

    • Če dodam svojih pet centov: ideja prostega trga je veliko starejša od Clintona, čeprav jo je populariziral predvsem Reagan. Z ekonomskega vidika jo je najbolje opisal Adam Smith, z političnega pa številni libertarni in liberalni filozofi.
      Sam jo poznam bolj z ideološkega vidika, kjer posameznik na trg prinese svoje znanje, denar in čas in kjer nato v skladu z ponudbo in povpraševanjem je ali nagrajen ali kaznovan. Hierarhija in avtoriteta sta nepotrebni, nujno je zgolj, da vsi ubogajo pravila poštene igre na trgu; skrb za to naj bi bila edina vloga države.
      Problem je seveda finančni sektor, ki je v veliki meri ločen od realne ekonomije- tu bi bila potrebna ali regulacija ali pa ustvariti razmere, ko lahko riskantni posli propadejo, brez da bi trpelo splošno gospodarstvo.

Comments are closed.