Živeti za preživetje

1
248

barakeOb spremljanju novic o življenju ljudi na različnih koncih našega planeta se človek lahko zelo hitro zaloti ob pravičniškem razlaganju vzrokov in posledic, kaj je prav in kaj narobe, ali pa po drugi strani ubere pot distance, kot da svet drugje sploh ne obstaja ali pa se ga ne tiče. Človek se pri tem seveda ne zaveda, da nihče ne izbere sam dela sveta, kje se bo rodil, in da bi se čisto lahko zgodilo, da bi se rodil prav tam, na kraju, o katerem bere zdaj v časopisu o grozotah in krivici, ki se tam dogajajo.

O Keniji, kjer delam že tretje leto, se morda ne bere ravno vsak dan v časopisih, le včasih, ko teroristi spet udarijo. Tudi v statistikah revščine se Kenija ne najde v najbolj rdečih številkah, in to po zaslugi mnogih milijonarjev, ki dvigujejo povprečje države kot ene od vodilnih po tehnološkem napredku in še marsičem. Tako se prefinjeno prekrije realnost, da skoraj 50 % prebivalstva živi z manj kot dvema evroma na dan. Vsak dan znova sem presunjena zaradi teh razlik med ljudmi. Med vožnjo v avtobusu opazujem, kako se razlike srečajo na istih cestah. Eni v velikih avtomobilih se prerivajo čez cestni zamašek, drugi na isti cesti hodijo kilometre in kilometre peš, da pridejo do mesta, kjer bodo zaslužili kak cent. Ali pa ves dan, od zgodnjega jutra do poznega večera, ko se promet končno umiri, hodijo med avtomobili in bencinskimi hlapi v upanju, da bodo voznikom kaj prodali. V upanju, da bi kaj zaslužili, poskušajo prodati vse mogoče: od sadja, čipsov, oreškov do raznih aparatov, polnilcev, kozmetičnih pripomočkov, kuhinjskih pripomočkov, okraskov, šolskih potrebščin, oblačil, ur … Cestni zamaški so tudi vir prihodka za berače, tiste, ki so navadno pohabljeni. Velikokrat se ob pogledu na kakega pohabljenega človeka čudim, kako je narava sploh omogočila kostem, da se zrastejo na tako čuden ali zverižen način. Se narava res igra z ljudmi?

Zveriženost človeškega telesa, ki si ne more samo pomagati, me spomni na zveriženost mnogih mladih življenj, s katerimi se srečujem pri svojem delu. Tudi ti si ne morejo sami pomagati, saj so vendar samo otroci. Erik Omondi se je rodil na deželi in je s svojimi starši do svojega sedmega leta živel povprečno otroštvo. Potem pa je nenadoma oče zbolel in umrl. Glede na to, da je zdravstvo precej drago, ni nič posebnega, če kdo umre zaradi sicer nenevarne bolezni. In potem se je zgodilo to, kar je v Keniji ena izmed izprijenih tradicij: družina pokojnega očeta (se pravi očetovi bratje in sestre) si prilasti pravico do vsega pokojnikovega premoženja in iz bivališča preženejo ženo in otroke, ki so od tega trenutka brezdomci. To se je zgodilo tudi Erikovi mami. Ni imela denarja za odvetnike, pohlep pa je rodil toliko nasilja, da je družina v strahu za lastno življenje bežala pred lastnim sorodstvom. Zatekli so se v Nairobi, saj je znano, da tam v kakem slumu (barakarskem naselju) gotovo najdeš možnost preživetja. Nekaj časa so bili na ulici, dokler ni mama našla barake za deset evrov na mesec, ki jo je odplačala z različnim delom: pranjem perila za bogataše na drugi strani ograje, prodajo banan na ulicah ipd. Iztirjenost iz normalnega življenjskega ritma je Eriku onemogočila šolanje. Preden bi ga mama mogla vpisati v katero od šol v slumu, se je Erik na ulici že spajdašil z vrstniki, ki so mu pokazali, kako si lahko prisluži kaj za pod zob. Ni hotel obremenjevati mame s svojimi potrebami (potrebami po hrani, domu, oblekah, šolanju …), ker je morala ona skrbeti še za mlajšega bratca in sestrico, ki si nista mogla sama pomagati. Tako je Erik hitro osvojil ulični način preživetja. Z nekaj vrstniki je začel zbirati odpadke iz plastike in železa, ki so jih vsak dan nesli v odprodajo za reciklažo. Tovarne reciklaže »lepo« izkoriščajo ulične otroke kot poceni delovno silo. Za en kilogram odpadkov otrok dobi 25 šilingov (kar je kakih 20 centov), v dnevu pa posameznik, ki je na ulici cel dan, zbere povprečno dva do tri kilograme; ni težko izračunati, koliko je Erik zaslužil na dan. Denar so dali otroci iz njegove skupine skupaj in si ga razdelili: nekaj gre za hrano, nekaj za igranje video igric, nekaj za lepilo. Lepilo je vsakdanji spremljevalec uličnega otroka. Plastično steklenico z lepilom si drži pred dihali ves čas, da je človek tako ves čas malce omamljen. S tem lažje prenesejo težo vsakdanjika, tudi spanje na trdnih tleh pod kioskom ni več tako trdo. Njegova mama ga je poskušala poiskati in spraviti v neke tirnice, vpisati nazaj v šolo, vendar se je že tako navadil ulične svobode in samostojnosti, da ji ni uspelo. Vsakič znova se je izmuznil.

bosco boysOtrok, kot je Erik, je v slumih veliko. Sami najdejo svojo rešitev na težave staršev. Veliko je tudi staršev, ki se poskušajo spopasti s težavami otrok. Tako je Erikova mama naletela na drugo mamo, katere otrok je bil v naši šoli. In tako je Erikovi mami uspelo priti skupaj z njim v Bosco Boys (našo šolo), kjer je sin dobil možnost šolanja in dostop do drugih dobrin, ki jih otrok potrebuje za svoj razvoj. Vendar se je moral najprej zopet navaditi reda in nekih osnovnih zdravih navad. Mnogo otrok pravi, da imajo sprva težave s spanjem na postelji, saj so navajeni spanja na tleh, stisnjeni ob druge otroke na ulici. Kar  nekaj časa traja, da se navadijo,  da jim uspe prespati celo noč. Izziv je tudi sprejeti urnik, saj si na ulici sami narekujejo dejavnosti. Čeprav so tudi otroci kruti drug do drugega in imajo veliko mero hierarhije v skupini, jih žene želja po preživetju in pripadnosti. V domu ali šoli pa se morajo prilagoditi skupini, voditeljem, sprejeti pravila, ki jih kot otroci ne razumejo. Kar nekaj časa traja, da jih dejansko osvojijo. Drugi izziv je učenje. Izobraževalni razvoj se je na ulici ustavil, začeti je treba od začetka. Iz uličnega jezika mora prestaviti na angleščino, v kateri poteka celoten pouk, ob tem da imajo otroci pogosto težave z branjem še v svojem lastnem jeziku. Včasih se zgodi, da se otrok preprosto odloči za ulico in zapusti zavetišče. Na ulici se bolje znajde kot v kakem domu, kjer so disciplina, urnik, red, meje … Sprejeti tudi to možnost izbire nikakor ni lahko.

Mathew Oduor je prišel k nam pred dobrim letom dni. Njegova mama nima moža, njegov oče je neki moški, ki ima svojo družino nekje drugje in nikakor ne pride v poštev, da bi prevzel odgovornost za druge otroke. Veliko moških, ki zaradi dela in zaslužka delajo in živijo daleč od svojih žena, ima po več nezakonskih otrok. To je nekaj normalnega, mi pravijo domačini. Veliko žensk v Keniji, še posebej v mestu in v slumih, živi podobno usodo kot Mathewova mama. Da bi pomagala svojim ostarelim staršem, ki živijo na podeželju in niso zmožni dela, je pred nekaj leti odšla v Nairobi, ki je v očeh večine mesto možnosti, zaslužka. Po zgledu drugih se je naselila v slumu, kjer je že bivala njena sestrična, in ta ji je pomagala do strehe nad glavo. Mathewa in njegovega brata je najprej pustila pri svojih starših na podeželju, vendar sta kmalu prišla za njo, v barako, ki jo najema mamina sestrična, kamor sem prišla tudi sama nekoč na obisk. Njihov novi dom med luknjastimi pločevinastimi stenami je bil velik pet krat pet metrov. Na drugi strani stene, skozi katero se je slišal prav vsak šum, je živela že druga družina. Ko odpreš vrata, stopiš takoj na blatno cesto, na kateri je uprizorjena drama življenja. Vse hiše so tako majhne, da redko kdo preživi dan v njej, zato se vse dogaja zunaj. Ni zagotovila varnosti in zasebnosti, v kateri naj bi mati vzgajala otroka. Noč preživijo stisnjeni na eni sami vzmetnici ali celo na stolu. Mathewova mama je zjutraj poslala oba fanta v šolo, sama pa se je kot vsak dan napotila naokrog, proti hišam bogatašev, v upanju, da ji bo kdo dal v pranje svoje obleke. Če ima srečo, dobi kup oblek, ki jih pere na roke v potoku in s tem zasluži okoli dva evra, včasih pa še toliko ne. Na stotine žensk na tak način preživlja družino, a število oblek za pranje je seveda zelo omejeno. Sestrična Mathewove mame zato za dnevni zaslužek kuha žganje, ki je sicer prepovedano. Od časa do časa pride k njej policija, da pobere podkupnino. Če nima dovolj denarja, jo prijavijo in odpeljejo v zapor. Takih „kuharjev“ je v slumu veliko. Vsak se mora sam znajti.

prezivetjeMathew je bil poslan domov iz šole, ker ni prinesel denarja za šolsko uniformo. Šola je državna in načeloma brezplačna, vendar morajo otroci od časa do časa prinesti denar bodisi za izpit ali za dopolnilni pouk, za uniformo … Vsaka šola si lahko kaj svojega izmisli, da dobi dodaten denar. Družini s staršem samohranilcem, kjer mama nima rednega zaslužka, kot v Mathewovem primeru, mnogokrat ne uspe poravnati teh stroškov. Za kazen je fant poslan domov, vrne se lahko le z denarjem. Poslan je domov, vendar je dom zaklenjen, ker je mama na lovu za umazanim perilom, pa tudi če bi bila doma, v tisti baraki nima kaj početi. Tako je začel okušati ulico skupaj z drugimi fanti, ki so bili prav tako poslani iz šole. Najprej so poskušali tu in tam iz kioskov izmakniti kaj za pod zob, vendar jih je kmalu ustavil kdo, ki jim je, potem ko jim je prisolil par trdih zaušnic, dejal, da bodo kmalu pod rušo, če bodo tako nadaljevali. Ni pretiraval. Kraja je tu največji kriminal, za katerega te lahko brez slabe vesti usmrtijo, in to na najbolj krut način. Fantje so mi pripovedovali zgodbe ljudi, ki so bili ujeti pri kraji; množica se je ob taki priložnosti takoj zbrala, kamnala tatu do smrti ali pa ga zažgala. Mama nekega drugega našega otroka je povedala, da so prijateljičinega 10-letnega sina varnostniki trgovine ustrelili, ker je poskušal nekaj ukrasti. Mama več dni ni vedela, kje je otrok, potem pa ga je šla iskat od mrtvašnice do mrtvašnice in ga našla v eni od njih. Tudi to je nekaj „normalnega“. Mathew in njegovi prijatelji so tako raje pobirali odpadno hrano kioskov, ki več ne more biti prodana, ali pa so brskali po smeteh in tako našli še marsikaj  uporabnega. S tem so seveda staknili tudi prebavne motnje in dobili razne okužbe na koži. Življenje je postalo nekakšna igra, podobna Erikovi. Velikokrat je pozabil iti domov spat, saj mu je bilo skoraj vseeno, ali spi na ulici pod kakim nadstreškom ali v baraki, v kateri tako ali tako ni prostora za vse. Mami je vseeno še uspelo, da ga je prisilila, da se je vrnil v šolo, ko je imela denar za karkoli so ga že zahtevali, vendar se je zgodba kmalu vseeno ponovila. Ali pa se je Mathew na poti v šolo ali iz nje zamotil s prijatelji na ulici v uličnih dejavnostih, da je pozabil na dom in na obveznosti. In tako se je začarani krog med šolo, ulico in domom nadaljeval. Mame teh otrok se dostikrat čutijo obupane in nemočne. Preživeti morajo, plačati morajo streho nad glavo, pomagati finančno tudi svojim ostarelim staršem, omogočiti otroku šolanje … in vse to brez rednega dohodka. Vsak dan bijejo nov boj. Ulica in slum s svojim ritmom pa vodita njihovega otroka v druge vode, ki jih mama v taki situaciji ne more nadzirati. Takih zgodb je toliko, da so že nekaj povsem vsakdanjega. Tudi jaz vsako zgodbo sprejmem kot eno izmed številnih, pa čeprav je vsak otrok poseben. Kako se zgodba potem razplete, je dostikrat odvisno od naključij, stopnje obupanosti oziroma odgovornosti mame (če je mama oz. oče sploh prisoten). Mathew je imel srečo, da je šla njegova mama k „chiefu“ (to je nekakšen poglavar sluma). Seznanil jo je z našo šolo in ji tako dal dovolj informacij, da je našla pot k nam. Ker Mathew ni bil predolgo odsoten iz šole oziroma je bil na ulici občasno, se je hitro vključil v naš program in nadomestil izgubljeno.

Ob teh zgodbah je težko, da človek ne bi postal pretresen. Saj so vendar samo otroci! In vendar ne moreš narediti nič takega, kar bi korenito spremenilo razmere. Nekoč sem se dobesedno sredi noči zbudila v solzah, ker sem sanjala, da sem na ulici med razcapančki ter jim razlagam, da jih je preveč in da so problemi pregloboki, da bi jim kdorkoli lahko pomagal. To sem jim razlagala v svojih sanjah in zbudila sem se v solzah kot iz najhujše nočne more. Najhujše je bilo to, da sem sanjala o nečem, kar je res. Ne moremo pomagati vsem otrokom, krute realnosti sveta ne morem spremeniti. Žrtev so otroci, ki so pri vsem tem najbolj nedolžni. To ni le nočna mora, to je resničnost.

Foto: Polona Dominik

1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite