Živeti tam nekje

4
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Pisma iz druge Gorice

Pred nekaj leti ali pred nekaj volitvami (v zadnjem času jih je v Sloveniji toliko, da se ne spomnim natačno, kdaj) je bil v Novi Gorici kot gost okrogle mize na obisku tedanji in sedanji župan Ljubljane, Zoran Janković. V mesecih, ki so sledili, mu je uspelo nagovoriti dovolj slovenskega prebivalstva, da je postal relativni zmagovalec državnozborskih volitev. Na vprašanje, kaj meni o regionalizaciji Slovenije, je v svojem populistično-cinično-ignorantskem slogu (slogu, ki je seveda njegovo zmagovalno orožje) dejal, da je Slovenija daleč premajhna, da bi se delila na regije. Prebivalstva ima le za eno predmestje Pariza – tako nekako se glasi ta mantra. Seveda – smo si takrat rekli – za človeka, ki ne pozna niti osnovne politične in demokratične kulture in ki je navajen, da se vse odločitve dirigirajo od zgoraj, bi bilo mnogo bolj primerno, če bi postal župan Slovenije namesto predsednik vlade.

Čisto razumljivo se nam lahko zdi, da tako razmišlja oseba, ki praktično celo življenje živi v Ljubljani in ki mu je v županovanju uspelo med svojimi someščani na nov in specifičen način vzbuditi lokalno zavest in vero v nebesno lepoto njihovega mesta. Bolj simptomatično je to, da se s takimi trditvami strinja ogromna večina ostalih državljanov Slovenije, ki bivajo onkraj ljubljanske obvoznice.

Seveda je razumljiva velika skepsa državljanov do vzpostavitve novih političnih instanc. Pri nas namreč politiko dojemamo kot plenilca, ki institucionalne vzvode izkorišča za financiranje in zaposlovanje svojih prijateljev in sorodnikov. Strah, da bi vzpostavitev regij pripeljala le do več malverzacij, več birokracije, bolj zapletenih postopkov za državljane, je živ in celo razumljiv.

Ni čudno, da je eden bistvenih argumentov v podporo koprskemu in ljubljanskemu županu ta, da sicer kradeta, a vsaj nekaj tudi delita z ljudstvom.

Vendar ta skepsa ne obrazloži povsem zadostno, zakaj večina Slovencev meni, da je regionalizem nepotreben ali celo škodljiv. Če bi šlo zgolj za strah pred politiki, bi prebivalstvo podpiralo tudi umik politike iz gospodarstva, šolstva, zdravstva. Ne, žal, se tu skriva mnogo bolj problematično samorazumevanje prebivalcev izven prestolnice, ki pa je posledica dolgotrajne in za življenje v Sloveniji usodne centralizacije.

To, da v Sloveniji nekaj pomeni le živeti v Ljubljani, se ne opazi le v ogromnem begu možganov iz celotne Slovenije v prestolnico – ta je v nekem smislu razumljiv, saj določeni poklici vedno gravitirajo proti večjim urbanim središčem –, temveč predvsem v vseprisotnem in pregovornem sovraštvu do Ljubljane. To sovraštvo večinoma ni izraz neke zdrave regionalne zavesti in valorizacije lastnega prostora, ampak nemoči in zavisti. Šolski primer tega je samooklican pretendent za drugo slovensko središče – Maribor –, ki je z resentimentalnim blamiranjem Ljubljane za vsak svoj problem, neuspešnim ponavljanjem ljubljanskih projektov in navijaškim lokalpatriotizmom le demonstriral svoj globoki provincializem.

Mnogi bi sicer trdili, da je Slovenija še premalo centralizirana, saj v njej deluje nepregledno število občin, ki upravljajo z denarjem in območjem brez kakršnekoli kontrole. To, da imajo občine v Sloveniji pri marsičem daleč prevelika pooblastila – predvsem na področju prostorske politike –, je jasno. Vendar je reševanje tega problema s še večjo državno centralizacijo popolnoma napačen pristop. Dejstvo je namreč, da sta trenutna oblika in funkcija občin ravno posledica centralizacije. Kot praktičen odgovor na premočno centralno oblast se vedno rodi vrtičkarstvo. To pomeni, da v strahu pred izgubo vsega poberemo nekaj drobtinic, se zagradimo pred okolico, naš pogled pa seže le do naše ograde. Na takšen način se izgubi logika žive regije, ki po določenih, preko stoletij vzpostavljenih organskih vezi, veže mesto in okoliš, poljedelstvo in trgovino in ustvarja specifično kulturo, teme in snov nekega območja. Takšna ureditev pa onemogoča policentrizem, saj je vsaka občina obrnjena le navznoter in nima nobenih vezi z drugimi občinami, s katerimi si deli območje in zgodovino – razen države nad seboj. Kronični primer je gotovo turistični informacijski center, ki po eni strani trdi, da je naše mesto regionalno središče, po drugi pa nudi informacije in zemljevide le do meje občine.

Takšna zamejenost, ki ne vidi skupnega prostora ne le onkraj državne meje, temveč tudi prek meja občin, pa ima dve pomembni posledici. Ravno omejenost okolja pripelje do pozabe svoje bogate dediščine in posledično v devalorizacijo svojega lastnega okolja. Mlajši prebivalci začnejo živeti kot v čakalnici. Kot da živijo tu le slučajno in začasno, večno čakajoč na premik v neki boljši in resničnejši kraj. Ko je med prebivalci že razširjena takšna mentaliteta, pa pride do druge posledice življenja “tam nekje”. To bi imenoval princip upravljanja zapora, mentaliteta, ki je izredno razširjena med našimi politiki in javnimi institucijami. Najbolje bi ta princip opisal s primerom. Kolegica, izredno sposobna in izobražena ženska poznih dvajsetih let, je živela nekaj časa v tujini in se je vrnila, da bi si s svojimi izkušnjami uredila življenje v svojem rodnem kraju in pri tem še nekaj pridodala svojemu okolju. Za zavod, ki pomaga mladim pri njihovi zaposlitvi – evropsko financirana točka Vem – je skrbno pripravila celotno dokumentacijo za podjetje, ki bi pripomoglo k turistični ponudbi regionalnih izdelkov. Gospod na agenciji je bil sicer navdušen nad idejo in dokumentacijo, vendar jo je zavrnil. Argument? Ker preveč pozna tujino, predstavlja rizično skupino ljudi, za katere se predpostavlja begusomnost.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

4 KOMENTARJI

  1. Avtor dobro rezonira, ampak vseeno nekaj protiargumentov.

    1. Slovenija ostaja relativno razpršeno poseljena in Ljubljana vendarle ni tak magnet, s tako očitnimi očitanimi “privilegiji” v njej, da bi bil delež prebivalstva Ljubljane glede na celotno državo nadpovprečen. Okoli 15% slovenskih državljanov ali še manj živi v Ljubljani. To je celo podpovprečen, ne nadpovprečen delež. Delež Dunaja v Avstriji ali Pariza v Franciji je mnogo večji, da ne govorimo recimo o Kairu za Egipt ali Ciudad de Mexico za Mehiko ipd. Ergo?

    2. Janković ima glede regionalizacije morda celo delno prav. Sam sem načelno pristaš subsidiarnosti, torej decentralizacije in regionalizacije nacionalnih držav, ampak zadeva naj bo cost-effective. Ne pa da se nam bo še namnožila in podražila birokracija in administracija. Dežele imajo v srednjeevropskih državah nekje od pol milijona do nekaj milijonov prebivalcev ( Bavarcev je recimo še mnogo več), slovenske regije bi bile pa res majcene, čeprav so zgodovinsko-kulturno utemeljene. Vsekakor vseh funkcij, ki jih regije izvajajo v zahodnem svetu, ne bi bilo racionalno spuščat na take mikro-regije.

    Morda bi bilo res najbolje, da pri nas regije nastajajo prostovoljno od spodaj navzgor, s projektnim združevanjem občin in nekaterih njihovih funkcij, potem bi pa država postopno prepuščala nekaj svojih funkcij takim tvorbam, če bi dobro funkcionirale.

    3. Slovenija nima nepreglednega števila občin. To je demagogija postkomunističnih ideologov, ki jo njim zvesti mediji prežvekujejo in kot floskule utrjujejo med ljudmi. Povprečne podeželske občine Avstrije, Italije, Francije, Hrvaške, Mađarske so precej manjše od slovenskih.

  2. Nekateri spodbujajo unificirano miselnost v Sloveniji- tako kot se razmišlja v Ljubljani, se naj razmišlja drugod. Vendar. Ljubljana ravna mnogokrat narobe. Začenši z domoljubjem.

    Vsekakor je nujna regionalizacija. Če bi bila slaba, ne bi Avstrija delovala razvojno uspešno, ker ima deželne vlade.

    • Kot sem gori napisal, ne da bi omenjal prav Avstrijo, a velja tudi zanjo. Avstrijske dežele imajo nekje od pol milijona do nekaj milijonov prebivalcev. Izjema je Vorarlberg, malo manj je tudi Gradiščanov. Slovenske regije bi bile pa vse razen mogoče področja z Ljubljano vsaj nekajkrat manjše od teh deželnih standardov (Avstrije, Nemčije, Italije, Francije).

      • Hja sej smo, za potrebe bruseljskih birokratov, dobili čez noč dve regiji – razvito zahodno in nerazvito vzhodno. Glede na številost prebivalcev ti dve najbrž zadostujeta. Glede na druge stvarne razmejitve bi jih pa mogoče rabli več.

Comments are closed.