Praznik dela je v Sloveniji tako pomemben praznik, da ga praznujemo z dvema nedelovnima dnevoma. Kot sem uspel razbrati iz seznama praznikov različnih držav smo eni redkih, ki delo cenimo tako zelo, da ga brezdelno praznujemo dva dni. Tako je še v nekaj (ne vseh!) balkanskih državah (Srbija, Bosna in Hercegovina) in v Ukrajini. Na Kitajskem si vzamejo za ta praznik kar tri proste dni. No, saj naša prva dva dneva v maju ponavadi nista čisto nedelovna, ker ju izkoristimo za delo v “privatnem” sektorju. Kopljemo po vrtičkih, vikendih in radi zavrtimo kakšen mešalec … Kar je prav, zato pa so prazniki.
Kresovi z govori
A na predvečer praznika se tudi kar množično odpravimo na tradicionalna lokalna kurišča, kjer zakurimo nekaj drv (v Ljubljani so organizatorji Zveza svobodnih sindikatov Slovenije naročili kar palete, ki se lepo zlagajo) in če se le da, smo tudi malo ekološki ter na ogenj vržemo še nekaj odsluženih avtomobilskih gum, tako, da se nam strupeni plini in saje lepo usedejo v najgloblje kotičke pljuč. Ob tem gostinci poskrbijo, da kaj zasoljenega (v obeh pomenih besede – z NaCl in cenovno) pojemo, pri tem lahko obilno pijemo, se veselimo in odobravajoče ploskamo, ko nam lokalni veljaki kaj lepega povejo o delavskih pravicah.
V Ljubljani je to ponavadi šef sindikata, ki “zasoli” večer z retorično-demagoškimi puhlicami, ki jih ljudje radi slišijo. Dušan Semolič se je letos med govorom zavzel tudi za razbohoteni javni sektor (ki ga je vedno več) in ga plačujejo prav “njegovi” delavci, ki jih je vedno manj. Ne razumem. Opaziti je bilo, da je mož med govorom roko simbolno stisnil v pest (grožnja?).
Ljudem je popihal na dušo tudi z zavzemanjem za drugi maj, ki ga vlada želi spremeniti v delovni dan. To pa ne gre, da bi več delali, tako več naredili, več prodali in več imeli. Ne, to mora iti nekako drugače. Tako, da denar od nekje “prileti”, ne pa da moramo za en dan več delati. Semolič jim ni povedal, da dva praznika (skupaj z 2. januarjem) pomenita približno 1 % nižjo produktivnost, kar je seveda povezano tudi z višino plače.
Borec za delavske pravice
Za prvega maja so pa že navsezgodaj tradicionalne budnice z godbami na pihala. Lepo. V Ljubljani bo budnici sledila proslava na kateri bo govoril socialno čuteči ljubljanski župan. Kar bi bilo prav, če bi bil mož res socialno čuteč. Sam nikakor ne morem povezati našega župana s socialno čutečnostjo in ga nikakor ne morem povezati z borbo za delavske pravice.
Tudi ne morem razumeti zakaj mora na majska praznovanja na uradni strani Mestne občine Ljubljana vabiti mladenka s titovko in rdečo zvezdo na glavi. S simboli torej, ki razdvajajo. Ali še vedno ne razumejo duha odločbe Ustavnega sodišča, ko je razveljavilo poimenovanje ceste po Josipu Brozu Titu v kateri je zapisalo “da je oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima s poimenovanjem ceste po voditelju tega režima protiustavno, ker se ni ohranilo še iz prejšnje ureditve in bi bilo danes le del zgodovine”? Ali nas je Ljubljančane res dovoljeno stalno razdvajati. Ob vsaki priložnosti in celo za naš skupni denar.
Zagon, znanje, delo, ljubezen
Zame je najlepši zapis o delu zapisan v knjižici “Prerok” Kahlila Gibrana, ki pravi: “Dejali so vam tudi, da je življenje temà, in ko ste utrujeni, ponavljate to za njimi. In pravim vam, da je življenje resnično temà, razen tam, kjer je zagon. A vsak zagon je slep, razen tam, kjer je znanje. In vsako znanje je prazno, razen tam, kjer je delo. In vsako delo je jalovo, razen tam, kjer je ljubezen. In ko delate z ljubeznijo, se povezujete sami s seboj, drug z drugim in z Bogom.”
O, ko bi tudi v Sloveniji enkrat vendarle začeli povezovati zagon, znanje, delo in ljubezen! In se nehali razdvojevati in spotikati, pač pa povezovati in sodelovati.
