Živel 1. maj – praznik svetega Jožefa Delavca!

50

Zvezda in krizPri nas je navada, da obesimo zastavo na vse državne praznike. Na nekatere praznike, recimo na 27. april, v spomin na dan, ko se je po besedah Edvarda Kocbeka pod Rožnikom zgodil “neki debaterski sestanek pri Vidmarju” (iz knjige Andreja Inkreta o življenju in delu Edvarda Kocbeka ‘In stoletje bo zardelo’) jo obesimo s stisnjenimi zobmi. Pa jo vseeno obesimo – iz spoštovanja do države.

Tako kot se spoštuje predsednika države, pa četudi ga nisem volil in mi njegova dejanja niso po volji, kot se spoštuje državno zastavo, pa čeprav oblikovno menda ni kaj posebnega, ker je po besedah avtorja Marka Pogačnika nastala v paniki kot začasna rešitev (poglejte si video od 1:10,10 naprej), tako se spoštuje tudi državne praznike. Preprosto prav je, da se državne reči spoštuje.

Prvi maj: kresovi, “nakresani”, budnice, sindikalisti in socialno čuteči župani

Prav tako obesimo zastavo na 1. maj – praznik dela. Po Sloveniji imamo navado, da na predvečer praznika zagorijo kresovi – ogenj deluje prijetno povezovalno, ljudje se ga ob kresovih malo “nakrešejo”, zjutraj zaigrajo budnice, se začnejo proslave, sindikalni veljaki in kakšen socialno čuteč župan delavcem pripravijo govore z veliko spodbudnih besed v slogu “skupaj delamo – skupaj praznujemo” in že je tu 2. maj – pri nas tudi praznik, ko se že ukvarjamo s tem, da gremo v službo. Če jo imamo. In če jo imamo, če nam plačujejo plačo ter davke in prispevke.

Zanemarjeni sveti Jožef

Tudi Cerkev se je pridružila praznovanju 1. maja tako, da je uvedla prav na 1. maja praznik svetega Jožefa Delavca. S tem je želela Cerkev pokazati, da ji je mar za delavstvo, ki ga je dolgo, predolgo zanemarjala.

V Cerkvi imamo sicer znane svetnike, ki so vzorno skrbeli za delavce. Med njimi mi pride najprej na misel sv. Janez Bosco, ki je skrbel za najbolj ranljive med njimi – za vajence. Iztrgal jih je z ulice in jim pomagal do bolj pravičnih pogodb z mojstri. Na misel mi pride tudi Adolf Kolping, ki je v devetnajstem stoletju v industrijski Nemčiji pomagal mladim delavcem pri zagotavljanju socialnih pravic. Še danes delujejo Kolpingove družine po celem svetu, tudi pri nas. Le tako glasne niso kot večni sindikalni voditelji. A teh svetnikov nekako ne slavimo, še “šef” med njimi – sveti Jožef ni kaj preveč čislan.

Na splošno se mi zdi sveti Jožef pri nas zelo zanemarjen svetnik. Sem že dvakrat spraševal v eni od katoliških knjigarn, kjer prodajajo tudi nabožne kipce, za kip svetega Jožefa. In obakrat ga niso imeli. Niti enega. Simbolno. Prav želim si videti podobo Jožefa – tesarja, kako teše kakšno lego za “grušt” in Jezusa ob njem, ki se uči za vajenca.

Iz naše zgodovine poznamo Janeza Evangelista Kreka, duhovnika, sposobnega organizatorja hranilnic in zadrug, ki so izjemno uspešno delovale in tako reševale obubožane delavce in kmete pred propadom. Prav lahko bi se v Sloveniji kakšna nova stranka s sposobnim voditeljem bolj trdno kot propadla SLS naslonila na Krekovo dediščino in nagovorila delavce, tudi kmete in nižje uradnike. Zdi se, da je čas zrel, da se čaka na sposobnega voditelja.

Tudi papeža Frančiška, ki se zavzema za delavce, za pravičnejšo razdelitev dobrin, ostro kritizira divji kapitalizmu in se zavzema za revno Cerkev, se je prijela – tudi v cerkvenih krogih – oznaka levičar.

Še vedno (skoraj) nič …

Letos je 1. maj “padel” ravno na nedeljo. V “prvomajski” Družini se je v kolumni na temo delavstva – hvala Bogu – oglasil gospod Jože Kurinčič s zanimivo povezavo: “Obramba delavskih pravic je hkrati obramba družine.” Pri maši pa nisem slišal – niti letos, niti kdaj prej – omenjenega delavstva: ne v pridigi, ne v oznanilih, ne v končnem pozdravu, ko nam duhovnik vošči lepo nedeljo. Kot da nam je 1. maj – praznik dela z zavetnikom sv. Jožefom Delavcem nekako odveč. Morda pa je bilo kje tudi drugače … Upam.

Zdi se, da se Cerkev še danes nekako sramežljivo loteva nagovarjanja delavstva. Četudi je papež Pij XII. že sredi dvajsetega stoletja uvedel praznik sv. Jožefa Delavca, ki se je prvič obhajal 1. maja 1955, še po dobrih šestdesetih letih ne slišimo v cerkvenih krogih vzklikov v slogu: “Živel 1. maj – praznik svetega Jožefa Delavca.”

Foto: Aleš Čerin

50 KOMENTARJI

  1. Je bil ta praznik uveden “od zgoraj”?

    Mnoga praznovanja in čaščenja so bila namreč uvedena “od spodaj”. To pomeni, da so ljudje praznovali in častili še pred uradno razglasitvijo.

    • Ja, ta praznik je leta 1955 kot antikomunistično alternativo samovoljno uvedel papež Pij XII iz z njim nadomestil tradicionalni (od 6. stoletja dalje!) praznik svetih apostolov Filipa in Jakoba.

  2. Prvi maj je praznik, ki ga tišči naprej rdeča birokracija, premza pa črna birokracija. Je praznik, ki ga zlorablja socializem.

    Dober je vidik tega članka, pozitivni vidik na delo, delavca.

    Delavec ima negativni pomen kot koristna budala, ki se jo je vedno dalo s strani vseh sindikalistov in socialistov zmanipulirati za vse neumnosti in vse zločine.

    Prav je, da se kot vrednoto časti
    delo
    Obrtništvo
    Podjetnost
    Vseživljenjsko učenje
    Gospodarjenje (gospodar)
    Služenje
    Prostovoljstvo

    Hkrati pa se ves čas opozarja, da je vsak človek (sploh pa sedaj v Sloveniji, kjer že 70 let vlada negativna selekcija) nagnjen k negativnim “vrednotam”
    1.lenoba
    2.blefiranje
    3.gospodovanje (fevdalni “gospodar”, mafijec, birokrat)
    4.kraja
    5.parazitiranje

    Slednje negativne vrednote so skrite v celofan pravičnosti, socialnosti , enakosti, demokratičnosti, domoljubnosti, cerkvenosti,.. in se izvajajo pod krinko Države.

    • In kje je vzrok za to, da že 70 let vlada negativna selekcija ?
      Moje mnenje je da zato, ker vlada ves čas, razen nekaj izjem, ena in edina opcija.

      • Moje mnenje pa, da ker nas je večina socialistično opranih. Niti 5 % samostojnih svobodnih ljudi nimamo, ki bi začeli pedagoško, politično, dialoško , medijsko ljudi okrepilo in osvobodilo pred socialistično drogo.

        Tako pa imamo hude boje, kjer zlorabljevalci izkoriščajo energijo ljudi za svoje fevdalne birokratske in mafijske interese.

        • Posploševanje ni v redu … šolstvo je sicer res naredilo svoje, vzgoja doma pa tudi.

      • Pavel .. “Niti 5 % samostojnih svobodnih ljudi nimamo …”
        ———-
        Niti toliko po tvoje ? Po moje jih pa je nekaj več .. no saj ni bistveno.
        Bistveno morda je to kako jih skupaj spravit, ker kolikor poznam dejansko stanje, mnoge med njimi politika ne zanima več.

  3. Ni luči, cenjena gospa Amelie! Ni luči, da bi osvetlila pot, po kateri naj stopamo! Še tisti, ki so prisegli Bogu, da bodo prinesli luč, so se šli prodajalca pornografije!

    • g. AlFe … “ni luči …”
      ————————-
      Ne vem če je ni … Luč je, morda je res da ne vidimo smeri. Pa vseeno, po mojem razumevanju jo mnogi že poznajo, problem je ker se teh ki jo poznajo, dovolj ne sliši.

  4. “The secret dread of modern intellectuals, liberals and conservatives alike, the unadmitted terror at the root of their anxiety, which all of their current irrationalities are intended to stave off and to disguise, is the unstated knowledge that Soviet Russia is the full, actual, literal, consistent embodiment of the morality of altruism, that Stalin did not corrupt a noble ideal, that this is the only way altruism has to be or can ever be practiced. If service and self-sacrifice are a moral ideal, and if the “selfishness” of human nature prevents men from leaping into sacrificial furnaces, there is no reason—no reason that a mystic moralist could name—why a dictator should not push them in at the point of bayonets—for their own good, or the good of humanity, or the good of posterity, or the good of the latest bureaucrat’s latest five-year plan. There is no reason that they can name to oppose any atrocity. The value of a man’s life? His right to exist? His right to pursue his own happiness? These are concepts that belong to individualism and capitalism—to the antithesis of the altruist morality.” ~ Ayn Rand

  5. Slab del članka se mi zdi obujanje Kreka in politična agitacija za novo SLS.
    Vse “desne” stranke so socialistične, birokratske, fevdalne, mafijske. Služijo ozkim klanovskim interesom birokratov.

    “Delavskega razreda ni več. Je samo še birokratski razred”, če parafraziram Pučnika, ki tega uvid ni imel.

  6. Pri vseh “demokratičnih” strankah mora priti do tektonskih premikov. Mlade ekipe morajo nadomestiti parazitske gerontokrate. Podjetniške in operativne ekipe morajo nadomestiti birokratske fevde. Pozitivna selekcija pa razbiti negativno (birokratsko) selekcijo: iskanja novega vodje.

    • Stara bolezn, teorija brez prakse!
      Lepe, konkretne in potrebne želje, vendar zopet brez konkretnih rešitev, poti do cilja ! Kako vse te prepotrebne cilje doseči ? Brez tega ostaja le eno samo leporečenje.
      Pač naglavni greh javnega sektorja in vseh tam zaposlenih!
      Kako se boriš(te) zaposlen v javnem sektorju proti negativni birokratski selekciji ! Al ste kar tiho ? Ste vsaj približno tako glasni kot tu ?

      Kako v tvoji stranki, katere kandidaat si bil, rešujete te, s tvoje strani opisane, probleme?

      • Gospod Martin,
        izvolite! Povejte nam primer dobre prakse! Bodite prvi, da vas ne bo tale gospod Pavel prehitel!

        • To prepuščam tistim, ki so(ste) najbolj glasni in najbolj pametni, da nas razsvetlite, da nam nakažete rešitve problemov na katere vneto opozarjate. Brez tega je vaše pisanje eno samo leporečje.
          Torej, prvenstvo v tem prepuščam vam, Pavlu in njegovemu angelu varuhu ! Verjamem, da v tem ne bo problema, vsaj glede na aktivnosti najbolj glasnih, tako sklepam !

          • Gospod Martin,
            potem prodajate staro bolezen, to je teorijo brez prakse. Lepe, konkretne in potrebne želje, vendar zopet brez konkretnih rešitev, poti do cilja! Kako vse te prepotrebne cilje doseči? Brez tega ostaja le eno samo leporečenje.

            In pa … gospoda Pavla nisem slišal, da bi obdolžil medicinske sestre za to situacijo v naši družbi. Vi pa ste!

  7. Jožefa Delavca je zradiral strah pred teorijo spola. za tako pomemben praznik bi morali po cerkvah brati namesto pridige pastirsko pismo naših škofov. za vsak slučaj.

  8. Živel 1. maj??? Ali se sploh kje na svetu in v zgodovini človeštva sploh kliče naj živi neki praznik?
    Seveda ne. To je še ena jezikovnega spakedranščina revolucionarnega Novoreka.
    Zato sem proti temu, da eno neumnost zamenjamo z drugo!
    Tudi živel sv. Jožef ne gre.
    Dovolj je, če ugotovimo, da je 1. maj praznik brez simbolike. Postavljanje mlajev in kresov nihče več ne zna razložiti. Pa toliko truda se je vložilo v to. Za nič. Tradicija, pravijo. Brez besed. Brez pomena.

  9. Ne samo kapelic, posvečenih temu svetniku, tudi cerkva sv. Jožefa na Slovenskem ravno ne manjka. Največja med njimi je historicistična na Poljanah ( ulica Janeza Pavla II) v Ljubljani z zelo nenavadno usodo v času komunizma.

    Mogoče smo pa v spoštovanju tega svetnika bolj problematični današnji rodovi, saj se ime Jožef, Jože ipd., nekoč med najbolj popularnimi, zadnja desetletja skoraj ne pojavlja več med imeni novorojencev.

  10. Omenjen je Janez Evangelist Krek. Njegova socialno-politična akcija v prid kmetstva in delavstva, pravzaprav v njihovo fizično reševanje in preprečevanje še večjega eksodusa Slovencev, kot se je takrat dogajal, je veličastna. Zadružna, hranilniško-zavarovalniška, izobraževalna. Nedvomno največ, kar je katerikoli slovenski katoličan in verjetno tudi katerikoli Slovenec v zgodovini storil za dobrodit stotisočev sonarodnjakov, sodržavljanov.

    Mislim, da človeku, ki J.Ev.Kreka vsaj malo pozna, pa ga ne ceni, nekateri koleščki na podstrešju ne funkcionirajo kot bi bilo normalno.

    V Sloveniji, s prekinjeno demokratično tradicijo, velja zmotna predstava, da je delavstvo in kmetstvo področje levice, desnica pa naj skrbi le za podjetnost, ekonomsko konkurenčnost in interese kapitala. To je glede na politično tradicijo Evrope zelo ignorantsko stališče.

    Še sam sem bil nekoliko presenečen, ko sem v začetku 90.let ob obisku Bruslja, sedeža EU in Nata in Belgije spoznaval, da je najmočnejši tamkajšnji sindikat krščanskodemokratski sindikat( tamkajšnja krščanska demokracija se je na prelomu 19/20 stoletje dejansko razvila iz krščanskega sindikalnega gibanja). Podobno so me presenetili bavarski konzervativci CSU, ko so mi povedali, da je ena njihovih najtrdnejših volilnih baz, kjer dobijo tudi 70% glasov, v starih bavarskih rudarskih naseljih.

    Skratka, ne delavstvo, še manj pa kmetstvo po demokratični tradiciji ni le področje ulova in aktivnosti socialistov in boženedaj, komunistov. Sredina in desna-sredina in katoliške ljudske politične opcije so se vedno zanimale in na svoj način zavzemale za te ljudi. (Liberalci pa bolj malo, to je pa res.)

    Še kako je prav, da bi se zanimale in zavzemale tudi danes. Za bogataše pa se ni treba, oni še kako dobro sami poskrbijo zase. ( In to ni bilo mišljeno kot etični kompliment.)

    • Jaz ga ne poznam. Nikjer ne uspem izvedeti kaj uporabnega o njemu.
      Tudi tvoji argumenti so šibki. Morda je res pomagal tisočem, a mene vseeno bolj zanima za kaj se je zavzemal. Krščanski socialist? To bi potopilo veliko tega kar praviš, da so njegove zasluge.
      Strup socializma je bil na naših tleh že tudi pred revolucijo.

      • Zaradi mene se lahko hvališ tudi s tem, da ne poznaš Franceta Prešerna ali Ivana Cankarja. Če živiš v utvari, da je to nekaj, s čemer se velja hvaliti, je tudi to tvoja izbira.

        Je pa svoje mizerno ob tem, ko jasno zapišem, da je na račun Krekovega dela na Slovenskem obstalo na desttisoče kmetij, ki bi sicer propadle, da so na njegov račun mnoge delavske in kmečke družine mnogo bolje živele kot bi sicer, da so lahko bolje šolale svoje sinove in hčere, da je zato mogoče 100.000 Slovencev manj po njegovi zaslugi odšlo za večno v tujino s trebuhom za kruhom, da po vsem tem ti zaključiš s stavkom o “socialističnem strupu”. Precej bedno, moram dodati.

        • Ne hvalim se s tem. Ne vem odkod si to prebral. Če je zaradi njega obstalo desettisoče kmetij, mi to žal ni argument.
          Tudi komunizem je pri nas naredil industrijski čudež, ki se je 50 let kasneje klavrno končal.

          • Kako da ni argument, če obstanejo kmetije, če ne grejo na kant? To je prvovrstni argument! Skoraj vse, kar je na Slovenskem zraslo vrednega, od človeških talentov do lastne države ima svoj izvor v slovenskih kmečkih družinah.

            S svojimi kmetijami Slovenija stoji ali pade. Nekoč. In danes.

          • Ne vem kako ga kdo dojema. Svet, družba, človek, ni fizika. Fizika je empirična.

          • Zdravko,tega zapisa ti ne bi prisodil,povojni industrijski čudež,
            lepo te prosim,to niso bili industrijski čudeži,ampak uničevanje
            avtohtonega gospodarstva,natančneje kmetijstva in sorodnih panog,ki so bile vezane na geografski položaj Slovenije,ali posameznih regij v Sloveniji!Zdravko,ali je bila režimska tovarna imenovana Litostroj morda industrijski čudež,ali morda jeseniška železarna!Vse tisto,kar je uspelo Kreku je titoizem namerno uničil in si ustvarjal zlagani delavski razred!Vsi megalomanski gospodarski projekti,ki so nastali po direktivah partijskega vodstva so propadli,tiste kokoši,ki so nesle zlata jajca pa so sistematsko uničevali!Dokazi,ki sem jih navedel povedo vse!Zdravko,žalosten je bil pogled na tovornjake,ki so vozili kmečke fante iz okliških ravninskih in hribovskih kmetij
            v novonastale tovarne-valilnice proletariata ! Ljudje so sedeli na lesenih klopeh na kesonu tovornjaka,na koncu pa možje v modrem s šmajserji,če bi slučajno kdo poskušal pobegniti!
            Tako je izgledal “naš”industrijski čudež!Lahko rečem,da so
            bili redki med njimi,ki niso imelih solznih oči!To so bili vsakodnevni prizori,ne samo,da so uničili domača gospodarstva,posledično so uničili v ljudeh tudi voljo do dela!

  11. Ena od stvari, ki me je k Časnik.si pritegnila je poimenovanje “časnik z mero”. To je modra, aristotelovska drža, za katero sicer nisem prepričan, da jo vsaj nekateri avtorji prispevkov vedno upoštevajo.

    Naj vzamem za primer privatno podjetništvo. Jasno je, da ga je komunizem in socializem pri nas zelo zatrl; pa še niti prej ga ni bilo ravno kot v najbolj propulzivnih kapitalističnih deželah. Gotovo je spodbujanje bolj ustvarjalnega in podjetnega miljeja v SLO zelo važna stvar. Bistvena za boljše napredovanje ekonomije in države.

    Ampak nekateri na tem forumu tu prav zoprno pretiravajo. Pretiravajo, da je vse, kar ni privatizirano, dejansko ničvredno. In da ne deluje. Četudi s podatki predstaviš, da še kar deluje. Več kot pretiravajo, so prav nespodobni, ko žalijo in obtožujejo ljudi iz javnega sektorja kot lenuhe, parazite, tiste, zaradi katerih gre državi slabo ipd.

    Ekonomija rabi za svoje prosperiranje določen procent ustvarjalnih, iznajdljivih privatnih podjetnikov. Nedvomno. Nesmisel je pretiravanje, da bi vsi morali postati privatni podjetniki in da so tisti, ki jih to ne zanima, kaj manj vredni.

    Vsaka normalna družba je npr. cenila sodnike, zdravnike, učitelje, duhovnike. Menda ne bomo od vseh pričakovali, da se grejo podjetnost. Menda je dovolj dobra izkušnja z maribrsko škofijo, da pretirana ekonomska podjetnost duhovniku in njegove velike ambicije na tem področju najbolj ne pritičejo. Da od duhovnika že po imenu poklica ( nomen est omen) pričakujemo nekaj drugega.

    Kmetje so na nek način lahko tudi podjetniki in je dobro, če so ob vezanosti na tradicijo in zemljo tudi čimbolj izobraženi in podjetni. Delavstvo bo pa vedno ostalo, ne bojo vsi delavci postali podjetniki. In so tudi kot delavci vsega spoštovanja vredni.

    Ravno tako je nesmisel, da bi se vsak strokovnjak, znanstvenik, zdravnik, učitelj nujno moral iti podjetništvo. To zahteva posebno žilico in vzame ponavadi precej časa. Često tudi živcev. Nekdo bo težko vrhunski znanstvenik in odkritelj, vrhunski pianist, pisatelj, umetnostni zgodovinar, vrhunski kirurg ali internist, vrhunski univerzitetni učitelj in obenem še uspešno delal vzporedno podjetniško karijero.

    Take vrhunske karijere zahtevajo celega človeka. Ljudje, ki se grejo zraven še podjetnike in veliko razmišljajo o ekonomskih kategorijah, o profitih in zaslužkih, se nujno posvečajo vodenju, računovodstvu, brokratskemu urejanju v zvezi s podjetjem, so ponavadi obsojeni na strokovno povprečnost.

    Mislim, da so zadnje zaslužkarske afere v vrhovih naših univerz in fakultet dober pokazatelj tega. Gre pa delno za problem novoliberlaizma na splošno. Skozi stoletja je k akademski odličnosti sodilo to, da se je na podjetnost in privatno zaslužkarstvo med akademskimi poklici, med profesorji in znanstveniki gledalo nekoliko zviška in nekaj, kar se takim ljudem niti ne šika. Mogoče so pa imeli celo prav?

    Vsaka medalja ima torej ponavadi dve plati. Tudi podjetnost in privatizacija, npr. Ker so na tem forumu neki strašni apologeti, ki na te pojme gledajo enosmerno kot fijakarski konji in vse drugačno obtožujejo in zaničujejo, sem predstavil nekaj te druge plati medalje.

    • No zdaj, ko si tako lepo povedal kako izgleda slovenski družbeno gospodarsko politični sistem Slovenije pa še odgovori zakaj ne deluje dobro.

      • Popoln nonsens, da bi jaz zagovarjal aktualno slovensko situacijo. Se mi pa zdi absurdno, da se mnogi raje ozirajo za vzori na ameriški Divji zahod, v Singapur ali v Panamo, ko imamo okoli sebe polno nam po (predtotalitarni) kulturni in politični tradiciji sorodnih uspešnih srednjeevropskih zgodb.

        Skratka, eksotika in skrajnost je po tej mentaliteti super, tropski otočki so oh in sploh, dalmatinski so pa menda samo za tiste, ki ne morejo drugam.

        • Opisal si točno taka stališča zaradi katerih se ničesar v Sloveniji ne more premakniti na bolje. Ko pa sem te pozval, da (posledično) odgovoriš zakaj SLO ne deluje dobro pa si se izognil odgovoru s tem, da si se skliceval na to kaj naj bi govorili “mnogi” drugi o nekih tropskih otočkih.

          • To ni nič res. Dejstvo je, da je mariborska škofija zapravila premoženje generacij in izgubila ugled zato, ker so se duhovniki začeli iti bankirje in podjetnike. Dejstvo je, da so na naših univerzah in fakultetah pri nas tisti, ki naj bi se osredotočali na pedagoško in raziskovalno akademsko delo, začeli iti podjetnike in iskati postranske zaslužke in da to nivoja naših univerz ne dviga, ampak znižuje.

            Cel kup poklicev je, kjer profesionalna odličnost nikakor ni vezana na podjetniško žilico in uspešnost. Enodimenzionalnost mišljenja nikoli na dolgi rok ni dala dobrih rezultatov.

            No, mediji so tudi zame en takih primerov. Praktično ni komercialnih slovenskih ali evropskih elektronskih medijev, ki bi jim jaz z veseljem sledil. Ne vidim kvalitete, ki bi jo k nam prinesle recimo komercialne TV postaje, razen da lastniki ProPlus dobro služijo. Od hrvaških TV gledam edino državno HTV, od italijanskih RAI, od nemško govornih predvsem ORF in angleško govorečih evropskih BBC. Torej same javne/državne medije. Od vseh komercialnih sam nimam nič, so mi pod nivojem, samo z odjedanjem EPP prostora javni televiziji tej “kradejo” sredstva za kvalitetne programe.

    • Vsj glede mene, je tako da ti od dveh plati medalje ne ločiš katera je sprednja in katera zadnja. Od dveh plati medalje je namreč vedno samo ena sprednja!

      • Dobro, pikolovec. 🙂 Torej raje dve plati kovanca. Ki sta precej bolj enakovredni kot velja za medaljo.

        • Ni pikolovstvo. Prispodoba. Problem sredinskosti je v tem da sredina ne nikoli loči enakovrednih polovic.

  12. Podjetniško “žilico”, kot pravi IF, je treba s pomočjo države sistemsko iskati, negovati in podpirati z deregulacijo birokratskih postopkov, nizkimi davki in različnimi stimulacijami. So pa tudi ljudje, ki te žilice nimajo, je ne potrebujejo ali celo nočejo pa kljub temu trdo in koristno delajo. Zato se strinjam s tem, kar je napisal IF. Iz lastnega izkustva vem, da so mi bile razne podjetniške možnosti zoprne, ker sem se želel v miru in brez motenj posvečati svojim bolnikom, z ekonomijo, nabavo, varčevanjem, zaslužkom, zavarovalnico in ostalimi “podjetniškimi” zadevami pa naj se ukvarjajo drugi. Želel sem si samo normalne, za moj poklic spodobne plače, ki je pa tudi ni bilo. Podobno razmišljajo mnogi zdravstveni delavci, šolniki in podobni poklici, brez katerih urejena družba ne bi mogla funkcionirati. Tudi brez muzejev, opere, drame, filharmonije ali cerkve ne moremo biti, potrebujemo pa v njih delovno in predano osebje, ki jih podjetništvo ne zanima. Bi bil pa srečen, če bi bila večina teh ustanov v zasebni lasti, kamor politično kadrovanje ne bi imelo vstopa.

    • On samo ne razume, zakaj je podjetniški duh tej državi nevaren. Kako naj ga potem išče?
      IF še vedno zagovarja “tretjo pot”, v kateri je javni sektor enakopraven na trgu z zasebnim. Temu reče “sredina”. Kot da ne ve, zakaj dežela ne funkcionira.

      • Ne za vsako ceno zganjati ekstremizme. IF je nazorno pokazal, da se vsi ne morejo ali pa nočejo iti podjetništva, nikjer pa ni z besedo omenjal, da je podjetniški duh državi nevaren. Soglašam tudi z njim, da je udrihanje po javnem sektorju kar tako počez popoln nesmisel. Raje govorimo o dobrem, normalnem in slabem podjetništvu, o dobrih, povprečnih in zanič javnih uslužbencih, o dobrih in slabih sistemskih rešitvah, ki spodbujajo ali pa zavirajo vse to. Trdim, da so sicer večinoma slabo plačani uslužbenci dejansko žrtve slabih sistemskih rešitev, zanič predpisov, pogosto celo kontradiktornih. Na spletnih klepetalnicah pa jih skoraj brez izjeme označujemo za notorične lenuhe. Trdim tudi, da se v javnih službah pogosto dela bolj zavzeto kot marsikje v upravah gospodarskih družb. Drugo vprašanje pa je, ali ima to zavzeto delo smoter in smisel, je razvojno naravnano ali je samo mešanje zraka. Spet je vsa stvar v predpisih. Za policiste trdim, da so preslabo plačani, da pa jih je kvečjemu preveč.

  13. Tudi jaz nisem v cerkvi nič slišal na to temo. Ni bilo prvič. Tudi delavce je potrebno evangelizirati, kajne?

  14. Tudi letos je bil 1. maj zopet zlorabljen za zavajanje in popularnost politike, ki je delavce, zaposlene in nezaposlene delojemalce, najbolj pustila na cedilu, to so politika SD, Desus i.p.
    Zaposleni smo bili ogoljufani pri privatizaciji skupne družbene lastnine, ki je potekala po modelu politične levice-,kjer delojemalci in drugi državljani nismo bili enakopravni privilegiranim direktorjem, tajkunom, kot to sicer veleva ustava RS in je edino pošteno.
    Ta politika, SD/LDS, je že pred leti celo uzakonila goljufanje delavcev, krajo dela zaslužene plače, kar je prikrito neplačevanje prispevkov za delojemalce, na škodo delavcev in države, vseh državljanov. Šele ustavno sodišče je odpravilo te nepojmljive nedemokratične zakone, ker so kršili lastninske pravice zaposlenih. Kršenje se že desetletja dogaja in še traja, stranka SD pa ni še nikoli nič konkretnega ukrenila, čeprav je že leta v vrstah zakonodajalcev , ustvarjalcev pravične države?!
    Žal tudi sindikati, ne levi in še manj desni »neodvisni », niso zadovoljivo pri tem odigrali svoje vloge, še manj njihove zaveznice, to je politične stranke v DZ RS!
    Kako je mogoče, da za 1. maj na Rožniku govori ljubljanski župan, član elitnega Foruma 21 predvsem (bogatih ) novodobnih delodajalcev, ki je zgradil razvpite Stožice, kjer so bile med gradnjo mnogim delojemalcem in podizvajalcem grobo kršene zakonske pravice, prišlo je celo do samomora?
    Ne pozabimo: 1. maj je tudi praznik spomina na obešene časnikarje. Na vznožju spomenika obešenim chicaškim delavskim aktivistom je zapisano: »Prišel bo čas, ko bo naša tišina močnejša od glasov, ki jih dušite danes!« To so bile zadnje besede urednika časnika Arbeiter-Zeitung Augusta Spiesa.
    http://www.delo.si/sobotna/dostojanstvo.html

Comments are closed.