Žiga Zois (1747-1819): 200-letnica smrti mentorja in mecena slovenske književnosti

Žiga Zois je bil zaradi cvetočega železarstva med najbogatejšimi Slovenci svojega časa

Baron Žiga (Sigismundus) Zois pl. Edelstein, slovenski razsvetljenec, gospodarstvenik, podjetnik, mecen in mineralog, se je rodil 23. novembra 1747 v Trstu, očetu Italijanu Michelangelu Zoisu in materi Ljubljančanki Ivani Kappus pl. Pichlstein. Zois je umrl 10. novembra 1819 v Ljubljani. Po njem se imenujejo dve najvišji slovenski državni nagradi – nagrada za življenjsko delo in nagrada za vrhunske dosežke – ter Zoisovo priznanje za dosežke na področju znanstvenoraziskovalne in razvojne dejavnosti. Od Akademije delovnih (Academia operosorum) pa je prevzel misel na znanstveno pisano domačo zgodovino. Ob 200-letnici Zoisove smrti so v NUK-u odprli razstavo dragocenih knjig iz Zoisove knjižnice.

Baron Zois se je ukvarjal s fužinarstvom in se izobraževal na področju naravoslovja. Zaradi cvetoče trgovine z železom je njegovo bogastvo naglo raslo. Tako je kmalu postal najbogatejši Slovenec svojega časa. Po okupaciji Napoleonove vojske in po vzpostavitvi Ilirskih provinc pa je zaradi visokih francoskih davkov doživel gospodarski polom. V zadnjih letih svojega življenja je zaradi putike popolnoma ohromel, tako se je potem po stanovanju prevažal samo še z vozičkom, ki je bil izdelan po njegovem načrtu.

Zoisovo omizje

Tako so se okrog dobrosrčnega bogataša in učenjaka Zoisa kmalu začeli zbirati pomembni Slovenci, preroditelji, duhovniki in laiki: Blaž Kumerdej, Jurij Japelj, Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, pa mlajši Jernej Kopitar, Matevž Ravnikar, Jakob Zupan, Franc Metelko. Imenovali so se Zoisovo omizje, ker so se shajali ob njegovi gostoljubni mizi in bogati knjižnici. Tu je Zois izpostavljal pomen preporoda slovenskega slovstva in knjižnega jezika, izdali so pravilno slovensko slovnico in izčrpen slovensko-nemški slovar. Namen vsega tega njegovega prizadevanja je bil, da bi se v meščanstvu in med ljudstvom prebudila narodni ponos in ljubezen do domovine.

Pri tem se je še posebej zbližal z Jernejem Kopitarjem, ki je bil najpomembnejši jezikoslovec tedanje dobe in začetnik slavistike. Zaradi Prešernove pesmi Apel in čevljar, v kateri se pesnik norčuje iz cenzorja Kopitarja, dijaki po šolah največkrat neupravičeno pridobijo negativen odnos do Kopitarja, kar je krivično. Žiga Zois je Kopitarju omogočil študij na Dunaju. Tam je sodeloval s srbskim Vukom Karadžićem. Žiga Zois je na svoje stroške izdal Kopitarjevo znamenito Slovnico slovanskega jezika na kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808–1809).

Vir: Ognjišče, fotografije pa so s spleta.