Metafora, ki jo vladajoča politika uporablja za slovenski razvoj, so vlaki. Bomo šli na nemško-francoski vlak, ali bomo ostali na postaji. Smo v francoskih vagonih ali na nemški lokomotivi? Metafora, ki jo uporabljamo nekateri na drugi strani, so računalniki. Resetiranje, Slovenija 2.0 … Razpravo je iz paradigme vlakov premakniti v pradigmo računalnikov; iz 19. v 20. stoletje.
/ .. /
Osrednje izgublja proti tistemu, kar je zunaj in kar je na obrobju. Primeri so npr. gibanje TeaParty v ZDA, Piratska stranka v Evropi, upadanje deleža, ki ga na volitvah dobivajo največje stranke (npr. VB, Nemčija), vplivnost zelenih gibanj v Nemčiji, Cameronova velika družba, Pezdirjeve akcije, krepitev moči civilne družbe, civilnih iniciativ, lokalnih list …
Nekaj takega – nasloniti se na tiste zunaj – smo poskušali že pod prejšnjo vlado. V Odboru za reforme je spremembe načrtovalo okrog 150 ljudi iz civilne družbe. V razvojnih skupinah Sveta za konkurenčnost je sodelovalo okrog 120 znanstvenikov in podjetnikov. Žal se z ničemer od tega se ne nadaljuje. Reforme vlada vsiljuje, ne da bi iskala širše soglasje. Za zelo majhne korake je v državi velik prepir, celo referendumi. Svet za konkurenčnost pa je bil celo ukinjen.
Panelisti, ki sem jih povabil, tudi niso z vrha piramide, ampak iz središč krogov. In vsak po svoje demonstrira nek aspekt Slovenije 2.0. Spominjam se jih po naslednjih izjavah:
Petra Matos
“Ne čakajmo na druge, prevzemimo odgovornost.”
“Stopimo skupaj.”
Andraž Tori
“Odločiti se je treba: gremo na Balkan ali v Silicijevo dolino.”
“Ne zahtevamo veliko. Samo okolje, ki te ne onemogoča.”
Tomaž Štih
“Kar se mnogim zdi politična apatija je v resnici politična zahtevnost.”
“Človeška cena vstopa v politiko je previsoka”.
Peter Frankl
“Slovenija 2.0 pride, ko bo za Slovenijo 1.0 zmanjkalo denarja.”
“V slovenskih medijih že dolgo ni bilo toliko korakanja”.
Vec: blog Žiga Turk
