Stereotip, ki se je v Sloveniji prijel, in ki ga levica skrbno neguje, je, da desnica vleče na plano zaprašene zgodovinske teme. Pa je to res?
Poglejmo zadnje tri primere: Arhivi / … / Praznik mesta Ljubljana / … / Franc Rozman Stane
Slovenija 1.945
O vsem tem zgoraj naj bi se nekdo, ki ga zanima Slovenija 2.0, sploh ne oglašal. Če ga kakorkoli povezujejo z “desnico”, naj bi še posebej gledal samo v prihodnost. O zgodovini naj bi govorili samo uradni zgodovinarji ( ter Stanovnikovi borci in levičarski politiki). Pogrevanje zgodovine ni problematično, če ogenj kurijo pravi ljudje in s prave perspektive. Problematično postane, če se kdo vtakne v ta monopol ene resnice.
Polresnic je več, resnica pa je samo ena. Dogodki so se v fizični resničnosti zgodili samo na en način, nobenih vzporednih vesolj v tem primeru ni. Skozi proučevanje, študij in dialog se lahko potrudimo, da se tej resnici bližamo. Zapiranje ust z “zazrite se v prihodnost” ali obtožbami o “pogrevanju zgodovine” k približevanju resnici prav nič ne prispeva. Ker je verjetno cilj.
Prav tako je škodljiva druga skrajnost – pretiravanje z vračanjem v preteklost in iskanje smisla tekočih politik v slavnih dneh zgodovine. Probleme imamo tukaj in zdaj. Karkoli speljuje javno pozornost drugam, teh problemov ne rešuje.
In, kot kažejo zadnji trije primeri, tega ne dela “desnica”. Arhive bi pustili Omerzi, v 9. maj se ne zaganjamo, ampak gremo na pohod, in tudi o Rozman-Stanetu doslej nismo vedeli nič slabega.
Več: blog Žiga Turk
