Žiga Turk: Skrbelo me bo, ko bodo stavkali tisti, ki proračun polnijo

Avtor: Žiga Turk. Vir: ČAS-OPIS. Te dni se protestira. Sicer so bile še vsakega petega v mesecu plače v javnem sektorju izplačane, nihče v javnem sektorju ni izgubil dela, veliko je bilo kravala okrog ZUJFa, ampak plače so se znižale le za nekaj odstotkov. Šolnin ni, na študij se še vedno lahko vpiše vsak, pa če ima namen študirati ali ne. Država ni bankrotirala.

Namesto, da bi si sposojala 20 centov od vsakega evra, ki ga potrebuje za financiranje javnega sektorja, si bo sposojala nekaj manj kot 10. To je denar za plače. Sposoja si po obrestni meri med 5 in 6%, kar ob nikakršni gospodarski rasti ni vzdržno in pomeni, da se bodo sredstva za obresti še naprej povečevala. Seveda tudi na račun sociale, zdravstva, šolstva ipd.

Še veliko slabše je lahko

Če bomo postali država, iz katere se poroča o stavkah, protestih in razbijanju, se nas bodo tuji poslovneži še bolj izogibali, domači pa bežali. Svoboda (ki ji nihče ne nasprotuje) prinaša odgovornost.

Če ne bomo pokazali, da se državo da upravljati, tej državi ne bo nihče več hotel posojati denarja. In države se skorajda ne da upravljati. Vsi, povsod, so neodvisni in avtonomni, razen takrat, ko kje kaj zaškripa. In potem kličejo državo na pomoč. Ki ima zvezane roke za pomembne odločitve in polne roke dela z nepomembnim uradovanjem.

Strelovod

Gospodarska situacija je težka, zaskrbljenost je razumljiva. Najti strelovod za jezo, je naravna reakcija. Nekdo mora biti kriv, da nam gre gospodarsko tako slabo. Tranzicijski dobičkarji so se potuhnili, pohlepni bančnik v Sloveniji nima imena in priimka, zarota svetovnega kapitala je daleč in je neopredeljiva. Nekdo mora biti kriv, da denarja ni. Da so odhodki večji od prihodkov.

Ker resnica je preveč neprijetna: glede na gospodarstvo, ki ga imamo, si tako drage države ne moremo privoščiti. Oz. si moramo zanjo sposojati. In za razcvet tržnega gospodarstva in podjetništva smo v dvajsetih letih samostojnosti naredili premalo. Sem sodi tudi in predvsem delovanje pravne in socialne države, ki gospodarstvu omogočata, da je agilno, prilagodljivo, fleksibilno, da se lahko odzove na krizo. To je neprijetna resnica, ki potrebuje grešnega kozla.

Vlada pa je pri roki. Jaz sem pri roki. Po eni strani se bistveno bolj zamislim nad tem, kar sta npr. v Delo napisala akademika Trontelj in Bajd, kot to, kar kričijo demonstranti. Še posebej me pomirja, da si morajo, če hočejo kritizirati, večinoma izmišljevati stvari. Mi pripisovati dejanja, ki jih ni bilo, potvarjati besede in jih jemati iz konteksta. Po drugi strani tudi to ne gre mimo človeka. Če že ne ne razumski pa vsaj na čustveni plati.

Kdo je John Galt?

O stavkanju sem že enkrat citiral Ayn Rand:

There is only one kind of men who have never been on strike in human history. Every other kind and class have stopped, when they so wished, and have presented demands to the world, claiming to be indispensable—except the men who have carried the world on their shoulders, have kept it alive, have endured torture as sole payment, but have never walked out on the human race.

Še bolj me bo skrbelo, ko bodo stavkali tisti, ki proračun polnijo. Ko bodo stavkali tisti, ki jim je za državo mar. Ko gesla “Narod lačen je ful drugačen” ne bodo na ajfoune tvitali siti. Ko bodo stavkali obrtniki, kmetje, podjetniki. Skrbi me, da odhajajo v tujino. Skrbi me, ko stavkajo tako, da pač ne odprejo še ene proizvodne hale, ko ne zaposlijo še nekaj ljudi. Ko pravijo, zakaj pa bi jih? Se mi sploh splača?

Ponedeljek

Ko se dogaja narod, je prva žrtev zaupanje, naslednja razum. V ponedeljek le velja pogledati, kaj so demonstranti in drugi povedali in je res. Kaj sta napisala Trontelj, Bajd, rektorji, študenti, celo sindikati, pa še kdo. V šumu razbijanja, požiganja, kričanja in demagogije, se ne smejo izgubiti razumni glasovi. In posluh zanje.

Vir: ČAS-OPIS