Žiga Kovačič je načelnik Združenja slovenskih katoliških skavtov in skavtinj, ki jih vodi skupaj z načelnico Ireno Mrak Merhar. Po izobrazbi je zobozdravnik in zaposlen na Kliničnem oddelku UKC za maksilofacialno in oralno kirurgijo. Pred jutrišnjo sejo Sveta ZSKSS smo se z njim pogovarjali o aktualnem dogajanju v organizaciji.
Pred vami je dinamičen vikend, jutri se sestane Svet ZSKSS. Čutite kakšno napetost?
Svet Združenja je najvišji odločevalni organ organizacije. Sestanemo se vsako leto dvakrat, enkrat letno imamo še strateški svet. To so za nas izredno pomembni dogodki – ne le, da mladi spoznavajo demokratične procese, to je predvsem priložnost, da se znotraj organizacije pogovorimo o za organizacijo pomembnih vsebinah in uskladimo delovanje. Zato se Sveta ZSKSS predvsem zelo veselim. Večino našega časa ta vikend bo posvečenega vzgojnim poudarkom – vzgojnemu namenu in kompetenčnemu modelu članstva. In ravno vzgoja v odgovorne državljane, v aktivne člane cerkvenega občestva in civilne družbe, je bistvo našega delovanja.
Skavti ste najštevilčnejša mladinska nevladna organizacija. Kako gledate na prehojeno pot od začetkov do danes, na vzpone in padce?
Ustanovitev Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov je bila Božja milost, posledica časa, “svete norosti” ter številnih prizadevanj mladih. Bili smo prvo uradno registrirano katoliško gibanje (še v času Jugoslavije). Smo ena redkih, če ne edina zgodba o uspehu nove skavtske organizacije v postkomunistični Evropi, v času po padcu berlinskega zidu. Danes nas je več ko pet tisoč in naše članstvo vztrajno narašča. Vseskozi smo se ob našem delu učili in izboljševali, tudi na svojih napakah, k čemur nas spodbuja skavtska metoda dela.
Bolj kot vzponi in padci me danes zanimajo izzivi, ki ležijo pred nami. Kako mlademu človeku ponuditi kvaliteten program, ki bo podpiral njegovo osebno rast? Kako se odzvati na izzive časa in ob tem ne le živeti, pač pa poglabljati svoje vrednote?
Največja zgodba o uspehu v vseh teh letih pa so ljudje, ki so izrekli svojo skavtsko obljubo in pri svoji časti prisegli služenje Bogu in domovini.
Leto dni nazaj je v Sloveniji potekala referendumska kampanja o uveljavitvi novele Zakona o družinskih razmerjih, ki bi istospolne skupnosti v popolnosti izenačila s klasično družino. P. Branko Cestnik v včerajšnjem razmišljanju omenja, da “gremiji brez imena in obraza, ki bi skavtom odvzeli naziv „katoliški“, ne mirujejo. Zlasti potem ne, ko ZSKSS v okviru bitke za družino ni skočila na točno določen voz referendumskih kampanj.” Kakšne aktivnosti ste izvajali v kampanji?
Že od samega začetka delovanja naše organizacije sta nam katoliška duhovnost in sovzgoja pomembni vrednoti in hkrati močni vsebinski področji našega delovanja. Kot nepolitična, mladinska in vzgojna organizacija, smo se tudi leto nazaj vprašali, kaj je bistvo našega delovanja. Predvsem pa smo se ozrli na potrebe naših mladih. Zaznali smo, da so le-ti zelo zbegani in željni ne zgolj enostranskih informacij. Zato smo v tem času organizirali okroglo mizo, katere namen je bil prikazati temelje katoliških vrednot in sovzgoje. Veseli smo, da so se nam kot gostje pridružili res dobri strokovnjaki. Ravno tako smo že precej pred dogajanji objavili nekaj razmišljanj, spodbujali debate o sovzgoji. Voditelje smo pozvali k molitvi. Še več vsega pa se je dogajalo na lokalni ravni.
Smisel vseh dejanj je bil, da mladostniku predstavimo širši kontekst okolja in časa v katerem sprejema svojo odločitev kako glasovati – spregovorili smo o pasteh teorije spola, o izvoru in razvoju človekovih pravic, o pogledu cerkvenih dokumentov na to tematiko … Mlademu članu smo želeli pomagati, da je bil pripravljen na debate tudi v okolju, kjer ljudje ne delijo istih vrednot, kot jih ima on sam, da je povsod lahko zagovarjal svoje vrednote in predvsem, da z njim ni bilo mogoče tako zlahka manipulirati. Povedali smo kakšne so naše vrednote in zakaj se trudi organizacija. To prinaša rezultate pri delu z mladimi, ne da jim zapoveš kaj naj obkrožijo. No, vsaj take so naše izkušnje.
Kot vidite, je bila večina naših dejanj v tem času namenjena našemu članstvu, a smo kot največja katoliška mladinska organizacija dosegli velik del v tem času nagovorjene mladine.
Po koncu referenduma je sicer nastopilo nekoliko bolj napeto ozračje, saj so vam nekatere katoliške civilno družbene organizacije očitale, da niste storili točno tega in tega, kar so oni od vas pričakovali. Kdaj so se strasti umirile in kako danes spet sodelujete med sabo?
Vodilo sklepanja vseh partnerstev in sodelovanj naše organizacije sta dobro naših članov in odnos, v katerem bomo ohranili in svobodno izražali svoje vrednote. Vsaka organizacija ima svoja vodila delovanja in svojo karizmo, ki jo je potrebno spoštovati. Kjer je dialog možen in kulturno gojen, se lahko medsebojno bogatimo. Z organizacijami, ki delijo podoben pogled, z veseljem sodelujemo.
Na seji Sveta boste razpravljali tudi o dokumentu “Zaščita otrok in mladostnikov v ZSKSS”. Kakšna je kronologija nastajanja tega dokumenta, s kom vse ste sodelovali pri oblikovanju besedila in zakaj?
Na srečanjih voditeljev že vrsto let lahko slišimo vprašanja o tem, kako se soočiti z nasiljem (npr. medvrstniškim) pri njihovem delu. Zadnji dve leti pa se ukvarjamo s poglobljenimi raziskavami članstva in širše družbe, s katerimi želimo globlje razumeti realnost naših članov in novih izzivov, s katerimi se sooča družba in katere del smo tudi sami. Te raziskave so nam med drugim pokazale, da je potrebno znotraj organizacije poskrbeti za varno okolje vzgoje. Drugi vidik pa je preprečiti pojav novih oblik nasilja, ki so v družbi že prisotne, v našem okolju pa jih še nismo zaznali in opolnomočiti voditelje, da bodo v primeru nasilja znali pravilno reagirati. Termin varno okolje v našem kontekstu ne pomeni okolje brez sekir, vrvi, pohodov po snegu, … Pomeni okolje v katerem otroka varno opremimo za izzive, ki mu jih postavljamo (npr. znanje uporabe žage) in pomeni okolje, ki je dovolj odprto, da se otroci in mladi upajo spregovoriti o svojih stiskah.
Iskali smo, kje bi lahko o tematiki zvedeli več. Priložnost smo našli v usposabljanju o tem, kaj je nasilje in kako ga prepoznavati, ki nam ga je ponujala krovna skavtska organizacija WAGGGS, ki ima na tem področju široko znanje. Predstavljeno smo vzeli kot enega od možnih pogledov. In raziskovali dalje – za temelj smo si, kot vedno, postavili skavtsko metodo in vrednote. Sestali smo se s številnimi slovenskimi organizacijami, ki se v svojem delu dotikajo tega področja, govorili s strokovnjaki s področja vzgoje, teologije, bili v kontaktu z Varuhom človekovih pravic. Najmočnejšo besedo pri oblikovanju dokumenta so imeli naši voditelji, ki bodo ta vikend besedilo še lahko dopolnili in nato glasovali o njegovi potrditvi.
Zdi se, da je dokument nastal, ker svetovna skavtska organizacija WAGGGS, katere članica je tudi ZSKSS, v več let trajajočem projektu “Stop the violence – speak out for girls’ rights”, spodbuja nacionalne organizacije k oblikovanju takega dokumenta. Ste vi potrebo po takem dokumentu zaznavali tudi skozi vaše delo, so impulzi za to prihajali tudi s terena?
Sami smo temo razumeli kot pomembno in smo veseli, ko vidimo, da nas k temu poziva celo papež Frančišek. Potreba za delo je prišla iz našega članstva in predvsem iz želje organizacije, da bi v kolikor je v naši moči preprečila pojavljanje nasilja v organizaciji. Dokument je predlagana oblika zapisa razumevanja področja. Res je, da je bilo oblikovanje kakršnega koli zapisa o nasilju nad otroci in mladostniki del dogovora o sodelovanju, a sta bili sama oblika in predvsem vsebina stvar izključno internega dogovora naše organizacije. Zato je bila naloga za nas še toliko večji izziv, saj kot najbrž sami veste, primerljivega dokumenta v slovenskem mladinskem prostoru ni.
Kako sicer potekajo skavtski tabori v naravi, s kakšnimi težavami se srečujejo voditelji, kako rešujete težave z nediscipliniranimi mladostniki?
Naša taborjenja so prilagojena starostnim skupinam – tako najmlajši noči preživljajo še v hišah, najstarejši, katerih moto je pot, skupnost, služenje, pa z nahrbtnikom na rami raziskujejo domovino. Največ pa jih poletja preživi na taborjenjih raztresenih po vsej lepi Sloveniji. To so naši izvidniki in vodnice. Vsa taborjenja kljub svoji drugačnosti prinašajo čarovnijo. V tej igri norosti, ki deluje, se začneš zavedati lepot stvarstva, v potepanjih z vrstniki se stkejo večna prijateljstva. Kar pa je najpomembnejše preko igre in izzivov, ki so ti postavljeni in si jih postavljaš sam je, da odraščaš v odgovorno osebnost. Skavti so prostor kjer razvijaš svoje talente in krepiš osebno vero.
Seveda prihaja do “konflikta” med procesom vzgoje med deležniki. Večino le teh rešijo pravila ali navodila, ki jih otroci in voditelji vnaprej dorečejo in se jih nato vsi držijo. Voditelji se moramo zavedati, da vzgajamo z vzgledom. To pa je tudi način vzgoje, kar je skavtska metoda, ki sama po sebi reši kar večino teh problemov. Posameznika samodejno, z nekakšno samorefleksijo, pripelje do tega, da dela kar je prav. Verjetno največje težave se pojavijo v voditelju, ki pri svojih rosnih 21 letih pride do notranjih vprašanj, ki jih sproži trikotnik avtoriteta, prijatelj, vzgled. In prav tu pride v poštev tematika na temo, kako ustvariti varno okolje za naše otroke.
Kakšen pomen sicer daje vaša organizacija vzgoji za družinske vrednote, za spoštljiv odnos do države?
Zelo velik – vse razumemo že kot del identitete in poslanstva. Smo slovenski katoliški skavti in želimo biti dejavni in konstruktivni deležniki družbe. Poudarjamo že večkrat omenjeno sovzgojo, s katero otroke in mlade vzgajamo v ljubeč in spoštljiv odnos med moškim in žensko, ki je osnova zakonskemu razmerju in trdnosti družine. Z veseljem lahko opazujemo veliko število “skavtskih družin”, ki so odprte za življenje in tudi v družinskem življenju ponosno živijo svoje skavtsko poslanstvo.
Pred časom ste zaključili dalj časa trajajoč projekt Za zdravje mladih. Za kakšen projekt je šlo, kdo ga je financiral?
S projektom smo se dotaknili vprašanja zdravja med slovensko mladino. K sodelovanju smo povabili Društvo Brez izgovora, tabornike, Nacionalni inštitut za varovanje zdravja, RTV. Za nas je bilo pomembno predvsem kako še lahko prispevamo k polnemu celostnemu razvoju in krepimo zdrav odnos do lastnega telesa in odgovoren odnos do zdravja. O pomenu vsega tega je veliko pisal že ustanovitelj skavtskega gibanja, Robert Baden-Powell, spremljanje trendov v slovenski družbi pa nam kaže, da je to področje, ki ga je potrebno intenzivno nagovoriti in zdravje med mladimi aktivno promovirati.
Projekt je bil financiran v večji meri iz Norveškega finančnega mehanizma, manjši del je prispevala tudi naša država.
Kako gledate na današnji način delovanja nevladnih organizacij civilne družbe, ki sredstva za svoje delovanje pridobivajo preko razpisov? Vidite v tem kakšne pasti?
Pomembno je, da se organizacije ne oddaljijo od svojega poslanstva in vrednot. Ravno zato smo pri iskanju tovrstnih virov financiranja še toliko bolj previdni. Naša osnovna vodila so ohranitev naših vrednot in izhajanje iz potreb članov in organizacije. Nujna je tudi usklajenost s strateškim načrtom organizacije.
Pri ustvarjanju kvalitetnega in raznovrstnega program z vso podporo, ki jo potrebuje, samo članarina že nekaj časa ni dovolj. Past, ki se kaže sama od sebe je seveda, da delaš programe zaradi razpisov. Razpisi so tu v pomoč, da se okrepi organizacijo tako s finančnimi sredstvi, kot strokovno pomočjo, predvsem pa s končnimi rezultati in programi, ki jih razvijemo. Vsi naši projekti financirani iz razpisov so bili posledica potreb in so bogatili naš program.
Kako gledate sicer na vašo krovno organizacijo WAGGGS, kaj je pri njih dobrega, na kaj ste še posebej pozorni?
Ko skavt obljubi, mu voditelj čestita: “Čestitam, postal si član velike skavtske družine …”. WAGGGS nam omogoča, da izkušamo in krepimo mednarodno povezanost in občutek pripadnosti veliki skavtski družini. Je druga največja svetovna skavtska organizacija in hkrati največja ženska organizacija na svetu. V 100 letih svojega delovanja je za dekleta in ženske po celem svetu naredila ogromno. Združuje skoraj 150 organizacij članic in spodbuja sodelovanje med njimi.
Vsem članicam je skupna metoda dela, ne vsebina programov. Ravno tako se razlikujemo po številu, strukturi, religijskih opredelitvah … sami najbolj aktivno sodelujemo v mreži katoliških skavtinj ICCG, kjer imamo v regijskem odboru tudi svojo članico. In v evropski regiji spodbujamo pomen duhovnosti za razvoj mladega človeka.
Cenimo torej svobodo pri povezovanju, občutek pripadnosti, priložnost spoznavanja različnosti. Ravno tako lahko pridobimo kvalitetne metodološke pripomočke, vsebine in programe pa razvijamo sami. Pozorni pa smo tudi na ideološke razlike in predvsem na to, da nikoli ne sklepamo kompromisov ali dogovorov, s katerimi bi zanikali naše vrednote ali naš način dela.
Bodo skavti tudi vnaprej še katoliški, kot se sprašuje p. Cestnik v omenjenem razmišljanju?
Skavti v Sloveniji niso nič drugega kot katoliški. Ko pri nas rečeš skavti to pomeni le eno. “Katoliškost” ni bila nikoli vprašanje. To je naša skala. Vprašanje, ki se vedno znova pojavlja pa je, kako bomo to živeli v vsakdanjem življenju? Kako bomo voditelju dajali dovolj in pravo duhovno podporo, da bo lahko z močno lastno vero vzgajal mlajše? Vprašanje je, kako bomo otrokom omogočili živeti katoliške vrednote, da jih bodo razumeli kot svoje in pomembne za lastno življenje. V teh izzivih nismo sami. Veseli smo podpore naših škofov in prepričani, da bomo s skupnim delom našli odgovore izzivom v dobrobit ne le naših članov, pač pa vse slovenske katoliške mladine.
