Načeloma ni nobenega dvoma, da so zunanje okoliščine, s katerimi se ubada vlada, objektivno izjemno zahtevne in puščajo malo manevrskega prostora. Sam tudi verjamem v to, da jo pri reševanju v veliki meri podedovanih zagat vodijo dobronamerni vzgibi, ki naj bi privedli do zaželenega končnega cilja.
Slovenija je, kakršna je bila
Vendar povedano ne koalicije ne najmočnejše vladne stranke ne odvezuje od dolžnosti, da pri svojem delu in ravnanju upoštevata realne politične razmere. Slednje pa niso drugačne kot takrat, ko je Janševa ekipa začela svoj mandat. Že v zimskih mesecih sem na Časnikovih straneh opozarjal, da sedanja vladajoča kombinacija ne uživa nedeljenega zaupanja javnosti in da se bo morala znajti v okoliščinah, ko je javnost globoka neenotna celo glede bistvenih vprašanj. Zdaj se velikokrat zdi, kot da bi predvsem v SDS na takšno stanje pozabili.
Sicer v veliki meri razumem šok, ki so ga doživeli spričo nepričakovanega volilnega neuspeha. Z njimi sem takrat delil začudenje nad možnostjo, da se nenadoma vrnemo nazaj v politično prazgodovino, ki je decembra in januarja glasno trkala na vrata slovenske države. In nič čudnega ni, če so si demokrati, ko so proti pričakovanjem vseeno dobili v roke oblast, za enega svojih ciljev zastavili preprečevanje tovrstnih povratkov atavizmov iz preteklosti v naš politični prostor. A ne glede na to v zadnjih tednih ugotavljam, da v svoji vnemi pretiravajo.
Njihov amaterski pristop najbolje ilustrira proslula državna proslava. Sicer je z vsem, kar jo je spremljalo, navdušila veliko povojne mitologije sitih Slovencev. Ker pa je bila izvedena na horuk, je sami stvari, na katero je hotela po mojem mnenju upravičeno opozoriti, naredila več škode kot koristi. Kdor zvezde ni maral že doslej, je seveda ne bo niti poslej, za mnoge druge je, če so nanjo že začeli po malem pozabljati, po nepotrebnem spet napredovala v prvovrstno svetinjo.
Gradnja brez temeljev
Res je, v takšna in podobna kisla jabolka bi morala v Sloveniji ugrizniti že pred mnogimi leti. Tega iz različnih razlogov nismo naredili. Sedaj tisti, ki so vanja zagrizli, za svoje početje preprosto nimajo zadostne politične večine in ne podpore v javnosti. Kar je za uspešnost tovrstnih projektov nujen pogoj. V danih razmerah, ki pač so, kakršne so, obstaja samo ena pot, po kateri bi se jih nemara dalo izpeljati. Četudi veliko globinskih gospodarskih težav izvira ravno iz nedoslednega slovesa od preteklih vzorcev v zadnjih dvajsetih letih, bi moralo na prvem mestu biti odpravljanje najbolj perečih simptomov. Ko je Erjavec sedanjo koalicijo krstil za koalicijo za “izhod iz krize”, je bilo v njegovih besedah verjetno precej populizma, a hkrati precej zrn resnice. Tu pa se vladi tudi zaradi nekaterih amaterskih potez na prvo žogo zatika predvsem, ko je potrebno v vsakem primeru nepriljubljeno varčevanje smiselno predstaviti javnosti. Iluzorno je pričakovati, da bodo vsi ukrepi všeč vsem in da bo komur koli všeč ukrep, ki bo prizadel njega osebno. Toda več takta bi – enako kot ob proslavi – prišlo prav. Nepotrebno odbijanje potencialnih in celo naravnih zaveznikov v negotovih razmerah nikoli ni dobra odločitev.
Tudi (za nekatere znatnih) rezov v pokojnine bi se zaradi občutljivosti področja lahko lotila le vlada, ki bi imela v javnosti enoglasno podporo. Ker je sedanja pač nima, bi morala takšne posege zares dobro premisliti in utemeljiti. Drugače se namreč lahko kaj kmalu izkaže, da je podobna človeku iz Jezusove prilike, ki gradi stolp, a zanj nima zadostnih sredstev. Če bi največja vladna stranka res želela izvesti nekatere sicer potrebne korenite spremembe na Slovenskem, mora najprej preživeti mandat. Za tak podvig pa se je premalo zgolj zanašati na to, da je Erjavec izjemno rad minister in da Virant uživa v vlogi ljubljenca medijev znotraj sedanje vladne večine.
Na kocki pa je veliko. Če vladi namreč spodleti, niso izključene niti ponovne skomine nekaterih po prazgodovini. In to nemara že kmalu.
Foto: Vlada RS
