Ko sem 27. aprila ob državnem prazniku poslušal slavnostni govor predsednika Državnega zbora, Dejana Židana, člana SD, so me njegove številne izjave zelo začudile.
Predsednik DZ je med drugim povedal, da so za vse, kar imamo danes, zaslužni tisti, ki so se baje 27. aprila 1941 odločili upreti okupatorju pod okriljem OF … Bil sem globoko razočaran! In tudi zaskrbljen sem, saj je navedeno izrekel človek, ki je prvi med enakimi v vrhu naše zakonodajne oblasti. Dejan Židan torej ni kdorkoli, zato nas mora biti vse, ki nam je naša država svetinja, saj smo se zanjo izpostavili, ko je bila napadena že prvi dan njene samostojnosti, resnično skrbeti, da aktualna oblast zlorablja svoj položaj za potvarjanje naše polpretekle zgodovine. Najvišji državni funkcionarji, ki so zavezani resnici in samo resnici, si kaj takega preprosto ne smejo dovoliti.
Ni pa bil Židan edini. Tudi predsednik republike Borut Pahor, je zlorabil priložnost, ki se mu je ponudila, ko je na praznični dan v predsedniški palači sprejel mlade in jim razlagal pomen in zasluge ustanoviteljev OF, da danes živimo v samostojni državi, ki se ji reče Slovenija.
Če je (bi) bilo to res, se sprašujem zakaj so nasledniki komunistične partije leta 1990 in v veliki meri tudi leta 1991, med njimi je bil, takrat je bil še mladenič, tudi Borut Pahor, nasprotovali Demosovemu projektu za odhod iz Jugoslavije in ustanovitvi samostojne države?
V pomoč pisanja tega prispevka sem prelistal modro knjigo »ENOTNI V ZMAGI«, ki ima podnaslov OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE, v kateri so opisani dogodki pred in med potekom politične in zakonodajne poti do osamosvojitve. Izdala jo je založba NOVA REVIJA leta 2006. V njej je opisana večina, ne pa prav vsi, dogodkov, vsi pa so podkrepljeni z datumi. In to so zgodovinska dejstva, ki so nas vodila skozi enoletno obdobje do samostojnosti. S temi dogodki domnevni sestanek prijateljev Sovjetske zveze v Rožni dolini nima prav nobene povezave.
Za samostojno državo Slovenijo smo se Slovenci odločili 23. decembra leta 1990 z vse ljudskim odločanjem, množično smo se udeležili plebiscitnega glasovanja in na podlagi te odločitve smo delegati takratne Skupščine RS naslednjega pol leta pisali, oblikovali in sprejemali zakone ter druge akte, ki so bili osnova zakonitega in mirnega odhoda iz Jugoslavije.
Navedeno je bilo potrebno, da smo 25. junija 1991 razglasili našo državno samostojnost, prej kot v letu dni po tej zgodovinski odločitvi pa nas je priznala večina držav sveta. Čudno! V knjigi »ENOTNI V ZMAGI«, ne najdemo niti ene povedi o OF in o opevanem junaštvu ter pogumu njenih voditeljev, da danes živimo v miru in samostojni državi, kot sta v svojih govorih in nagovorih omenjala Židan in Pahor, najvišja državna predstavnika naše mlade države.
Bilo že velikokrat povedano, da ta del naše zgodovine prepustimo zgodovinarjem, brez političnih primesi za potrebe političnega vplivanja. To je potrebno predvsem zato, da bomo v prihodnje res »ENOTNI V ZMAGI« brez ponarejanja naše preteklosti, ki nas ne združuje.
S stalnim izpostavljanjem ”junaških dejanj” iz najbolj krvavega obdobja slovenske zgodovine, ko je partizan, Slovenec, po nalogu komunistične partije (moral) moriti brate Slovence, res ni mogoče graditi narodne enotnosti.
Pred razglasitvijo slovenske samostojnosti smo sprejeli tudi državno himno, v kateri ni sovražnih bojev in brigad, ki bi ljudstvo pozivale k uporu, kot jih je v kulturni del s pesmijo in besedo vpletel scenarist proslave v Kranju. Prav tako smo ob sprejemi zakona o državnih praznikih sprejeli obrazložitev, da 27. april 1941, praznujemo kot dan upora proti vsem trem totalitarnim režimom, kamor nedvomno spada tudi komunizem.
Danes, ko po dolgih stoletjih tujega jarma zares živimo v svoji neodvisni državi, ki se ji reče Slovenija, najvišja predstavnika države nimata poguma, kot smo ga imeli poslanci političnih strank, združeni v koalicij DEMOS 1990-1991. Takrat smo, kljub nasprotovanju strank, ki so nastale pod okriljem tedanje zveze komunistov Slovenije, sprejeli zgodovinsko odločitev. Imeli smo pogum, ki ga politiki leta 1918 in 1945 niso imeli. Leta 1945 tega poguma niso imeli tudi voditelji OF, ki je zadnja leta tako opevana.
Naloga OF je bila prevzeti oblast in vzpostaviti komunistično diktaturo, ki je bila in naperjena predvsem proti zavednim Slovencem. Sovraštvo do pojavov narodne zavesti je komunistična partija zahtevala od slehernega partizana. Kdor se z njeno usmeritvijo ni strinjal ali je poskušal delovati drugače, je bil likvidiran. O tem pričajo številne zgodovinske knjige in arhivi.
Prav tako je potrebno vedeti, da je bila takratna revolucionarna zmaga levih, ki je bila v resnici izbojevana na krilih zahodnih sil, velika prevara. Ne glede na Titovo podpisano zagotovilo, da bo po vojni razpisal večstrankarske volitve, se to ni zgodilo. Po končani drugi svetovni vojni je Tito obljubo, ki jo je dal angleškemu predsedniku Churchill, pozabil. Jugoslavijo razglasil za komunistično deželo in jo takoj obdal z bodečo žico.
Še dolga leta po vojni se je vsak ilegalen poizkus prestopa državne meje končal s smrtnim strelom. O svobodi, ki naj bi jo nam priborili voditelji OF, kot to še vedno zatrjujejo naši najvišji državni predstavniki vsa dolga desetletja komunistične vladavine, ni bilo govora. Saj o svobodi, kakršno imamo danes, takrat še sanjati nismo smeli. Da je bilo tako, nam pričajo številni arhivi, zgodovinske knjige in še živeče ljudje. Le prisluhniti jim treba.
Zato se sprašujem, ali so po 74. letih od konca II. svetovne vojne državni prazniki namenjeni »pogrevanju« dogodkov iz tistega dela narodne zgodovine, ki komunistom ne morejo biti v čast, saj smo postali razdvojen narod.
Židanu zato predlagam, da v prihodnje misli za svoje govore poišče v knjigi »ENOTNI V ZMAGI«. Da nas v prihodnje nagovarja k enotnosti, s katero nam je uspelo pridobiti to, da danes živimo v svobodni in samostojni državi ter smo v sožitju z narodi Evrope združeni v EU.
