Zidaki partnerskega odnosa

0

Da, ne le partnerski odnosi, tudi moje pisanje o partnerskih odnosih na tem portalu je lupljenje čebule. Od nepomembnega k pomembnemu, od obrobnosti k jedru. Tema ni nikoli dokončana zaradi izkušenj posameznikov, mene, ki to pišem, vas, ki to prebirate, in predvsem zaradi poti, po katerih vsak izmed nas stopa skozi vesolja partnerstev in odnosov.

Po prvih dveh objavah na to temo prihaja do mene veliko odmevov – preko pogovorov, komentarjev tu in tam, klicev.  Vmes so mnoge zanimive ugotovitve, ki jim ni kaj oporekati in kličejo k resnemu razmisleku:  »Odnos ni vlaganje, je graditev. Odnos se gradi, ne konzumira.«  »Odnos ni samo psihološko preigravanje dveh, vmes je tudi vera, Bog, ki daje vsemu skupaj drugačen predznak.« »Ko se človek odloči, se odloči. Zakon je dokončna odločitev, ko človek položi roko na plug, se ne sme ozirati nazaj.«

Ko govorimo o partnerskih odnosih, lahko k temu pripišem samo to: blagoslovljeno je, ko, kadar in dokler se oba partnerja tega zavedata in ko oba hkrati zavestno gradita partnerski odnos.

Partnerski odnos v peni vsakdanjosti

Ko pišem tu o odnosih, zavestno ne pišem o idealih, kakšni bi odnosi morali biti, ampak o izkušnji, kako se odnosi dogajajo v povprečni vsakdanjosti. Tisti vsakdanjosti, v kateri želiva ti in jaz občutiti, da sva ljubljena, dragocena, vsaj nekomu v življenju res pomembna. Recimo, da se zavedamo, da smo pomembni sami sebi. Toda v odnos – posebej partnerski – stopamo (tudi) zato, ker smo ob drugem – ob svojem partnerju, v nekem trenutku začeli verjeti, da bomo pomembni tudi njemu. Da je moje življenje – z vso nakopičeno izkušnjo, bolj in manj lepo,  moje bistvo, moja identiteta (to, kar jaz v globini in vseh razsežnostih svoje biti sem) –, mojega partnerja pritegnilo do te mere, da je v meni in ob meni prepoznal pot in priložnost svoje osebnostne rasti ter svojega človeškega in duhovnega razvoja. Od te točke vzajemnega spoznanja nisva več tujca, ampak sopotnika, ki jima ne bo nikoli več vseeno, kaj se z drugim dogaja in kako drugi ob meni utripa. Ob tem spoznanju se rodi odločitev, zaveza skupne poti.

O idealnih odnosih oz. o tem, kakšni bi odnosi morali biti, je napisanih  veliko debelih knjig. Tam je seveda vse jasno. Teoretično je tudi nam sredi vsakdanjosti (navadno) vse jasno. Toda med teorijo idealnega odnosa in konkretnim tkanjem resničnega odnosa, prežetega s polnokrvnostjo vsakdanjosti, leži za vsaj eno Rdeče morje negotovosti, ki jo je potrebno v veri in (za)upanju prehoditi s svojimi pogosto tako klecavimi koraki.  Še več, prehoditi jo je treba v partnerski zvezi, kjer sta klecava dva.

Kaj vse gradi partnerski odnos

Danes se bom osredinil na dva vidika, ki gradita partnerski odnos. Poznamo etablirane teme za uspeh partnerskega odnosa, ki so nesporno pomembne: pogovor, skupni hobiji ter usklajevanje želja, skupno načrtovanje, pripravljenost na prvi korak, nepreračunljivost, pripravljenost na odpuščanje. In še veliko tega.

Podčrtati želim pozornost in spoštovanje.

Pozornost. Kar zadeva partnerske odnose, so stvari v končni fazi neskončno preproste: nič, kar eden ali drugi od partnerjev vloži v odnos ali pa v družino, ne bi smelo biti drugemu nikoli samoumevno. Vsak vložek svojega partnerja bi moral sprejemati kot dar, kot drobno odločitev, da drugi ob meni verjame v naju in zavestno gradi najino skupnost. S pogovorom, s košenjem trave, s skrbjo za otroke, z vrtnico sredi tedna, z jutranjo skodelico čaja. Z nešteto drobnimi stvarmi, ki drugemu povedo, da ga doživljamo kot dar. Z leti točno vemo, kaj bi to lahko bilo …

Težava se pojavi v trenutku, ko začne eden od partner svoj delež uveljavljati kot  dokaz svoje pripadnosti in moči. Ko ni skoraj nič več, kar naredi za odnos oz. za družino, samoumevno, spontano. Ko začne dokazovati in dopovedovati, kaj vse je naredil – peljal otroka v šolo, obesil cunje, organiziral dopust, pomil posodo, z otrokom bral … A ni to nekaj, kar je logično, da bo storil, nekaj, za kar se je zavezal že ob sami odločitvi za partnersko zvezo? Torej nekaj, kar samo po sebi nima dodane vrednosti v kontekstu partnerskega odnosa? Hudo je, kadar eden od obeh sistematično postavlja svoje želje in potrebe pred želje partnerja in družine. Pri tem sploh ni pomembno, da to počne zavestno.

Pozornost do partnerja pomeni tudi to, da po letih partnerske zveze še vedno slišim drugega. Še več – ne le, da ga slišim, ampak da ga slišim, (ob)čutim vedno bolj! Pogosto se dogaja prav nasprotno: na začetku zveze smo se pogovarjali in slišali, z leti pa postajamo čedalje bolj gluhi drug za drugega. A ni to čudno? Ko z leti trajanja odnosa umira sposobnost vzajemne slišanosti, se začne dogajati proces medsebojnega odtujevanja, ki lahko vodi v popolno odtujenost. Ta se najbolj oprijemljivo kaže v tem, da postane navzočnost partnerja po letih trajanja zakonske zveze za drugega na vsakem koraku obremenjujoča. Na partnerju me začne motiti vse: način komunikacije, njegova bližina, njegov vonj, njegova navzočnost v istem prostoru, njegova energija. Zadihamo šele, ko se partner fizično odstrani iz naše bližine, ko odide od doma, ko vemo, da ga dan, dva ne bo nazaj. In začne se beg od doma: šport, rekreacija, služba, opojne substance …

Lakmus, ki pokaže, kako nam je v našem odnosu uspelo živeti krepost pozornosti, je torej preprosta: gre za iskreno osebno občutje, da sem danes rajši, s še več veselja ob partnerju, kot sem bil včeraj.

Spoštovanje. Nihče ni popoln, ne jaz ne moj partner. Toda kljub svoji krhkosti si tako jaz kot moj partner zasluživa brezpogojno spoštovanje. Ob odločitvi za skupno pot sva se odločila, da se bova skozi avanturo življenja brezpogojno ljubila. Kmalu sva ugotovila, da se ne moreva ljubiti, če nekje v globini najine biti drug drugega ne spoštujeva. Na podlagi lastne izkušnje vem, da partnerska zveza preživi (ali pa tudi ne) na temelju spoštovanja, ne na temelju ljubezni, brezpogojnega spoštovanja! Brezpogojno spoštovanje pomeni, da je partner ob meni lahko tak, kakršen je. Nepopoln. Nemočen. Krhek. Na trenutke tudi grešen …

V loku življenja je tako – oba sva krhka, jaz in moj partner. Enkrat pride krhkost do izraza bolj pri meni, drugič pri partnerju. Pustimo na tem mestu detajle, kako se kaže ta krhkost pri enem ali pri drugem. Spoznanje, kako krhek je partner, navadno vodi do globokega razočaranja. Ampak ravno trenutek razočaranja, ko nismo sposobni v sebi obuditi čustev ljubezni in topline, pokaže globino našega spoštovanja. Ne glede na to, kar se nama v tem trenutku dogaja, si drugi zasluži moje temeljno spoštovanje. In konec koncev hvaležnost za vse lepo, kar nama je bilo dano skupaj preživeti.

Tretji

Kadar se zavemo, da se nam v partnerskem odnosu začenjajo porajati zgoraj zapisane misli, občutja in spoznanja, je gotovo čas, da o tem spregovorimo s kom tretjim. Taka občutja – dovolj, da pri enem od partnerjev – navadno vodijo v začarani krog, iz katerega se ne bova mogla prebiti sama. V takih situacijah je s partnerjem težko, včasih celo nemogoče konstruktivno komunicirati. Neposreden pogovor prepogosto vodi v obtoževanje ter kljub dobrim namenom in iskreni želji odnos v končni fazi le še poslabšuje, zgoraj omenjeni proces odtujevanja pa pridobiva hitrost in intenzivnost. S pomočjo tretjega, nekoga od zunaj, nama (še vedno) lahko uspe. Najboljše se je skupaj, torej v dvoje obrniti na koga, ki mu lahko brezpogojno zaupava. Odnos sva zgradila skupaj, to situacijo sva vzpostavila skupaj; tudi rešiva jo lahko samo skupaj. Prvi pogoj je, da sta v obeh iskrena pripravljenost in odprtost za rešitev odnosa.  Kar bo oba v vsakem primeru veliko stalo.

Ta tretji je lahko terapevt. Lahko je svetovalec, lahko je duhovnik. S svojim nevtralnim stališčem, strokovnim znanjem in izkušnjami bo odprl nove vidike najinega skupnega iskanja. Ne bo naju nadomestil, lahko pa nama pomaga, da uvidiva še kaj, česar sama trenutno ne moreva uzreti, ter začneva ponovno verjeti v najino zvezo.

Vključitev tretjega v iskanje najine poti je včasih ključno za začetek novega (še enega) kroga prizadevanja za najino zvezo.

Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.

Foto: Patricija Belak