Zgovorna priča za prelom, ki ga ni bilo

64
301

Foto: slovenska-pomlad.si
Foto: slovenska-pomlad.si
Ob slovesu dr. Franceta Bučarja le stežka ostane suho oko kogarkoli, ki je z navdušenjem spremljal rojevanje in prve korake slovenske države. Orosilo se je tudi moje. Spomnil sem se blaženega, skoraj otroškega smehljaja pokojnega prvega predsednika svobodno izvoljene slovenske skupščine, s katerim je 26. decembra 1990 razglasil rezultat plebiscita. Malo je bilo ljudi, ki bi tako zelo verjeli v idejo samostojne Slovenije in ki bi s tolikšno predanostjo delali zanjo.  Da, dr. Bučar je bil eden poglavitnih slovenskih domoljubov, celo nacionalistov v najimenitnejšem pomenu te besede na ne preveč dobrem glasu.

Cikcakasti desetletji  

A če sem zapisal to, moram zapisati tudi, da je moj osebni spomin na Bučarja ob neumornem delu za samostojno državo ravno tako zaznamoval njegov politični cikcak vse od leta 1991 naprej. Ker pri njem ni šlo preprosto za to, da Bučar ni bil “ne lev ne desen”, kot smo lahko prebrali v prenekateri hvalnici iz zadnjih dni, marveč za neki tragični nesporazum, ki ga ni zmogel razrešiti vse do konca. Slednji mu je preprečeval, da bi se zares lahko postavil ob bok kolegom disidentom iz vzhodnega bloka ali premočrtni in jasni viziji slovenskega sopotnika Jožeta Pučnika. Čeprav je nedvomno imel potencial, da bi postal resnična moralna avtoriteta, se je ta v veliki meri razbil ob številnih čudaških izbirah v političnem vsakdanu. Že spomladi leta 1992 je tako najprej, tedaj še skupaj z Janšo in Pučnikom, ploskal zamenjavi Lojzeta Peterleta z izbrancem nosilcev oblasti v celotnem povojnem obdobju Drnovškom in se ob ključnih (in v tem smislu premalo upoštevanih) parlamentarnih in predsedniških volitvah pozimi istega leta že znašel v kolesju propagandnega stroja Milana Kučana.  Krajši izlet nazaj na drugo stran se je z neuspešno kandidaturo za ljubljanskega župana leta 1994 razmeroma kmalu končal. V naslednjem desetletju je sicer Bučar še znal presenetiti z jedko, nemara najsočnejšo kritiko počasnosti in nezadostnosti slovenskega prehoda v nove okvire, a je v glavnem kljub vsemu posta(ja)l eden ključnih stebrov in javnih oznanjevalcev proslule ideologije in koalicije “nacionalnega interesa” kot instrumenta ohranjanja statusa quo.  In če bi bil na kakšni točki samoumevna izbira za šefa slovenske države, je ob svojem edinem naskoku na ta položaj leta 2002, ko je cikcak trajal že dobro desetletje, vknjižil pičle tri odstotke glasov.

Udeleženec dveh revolucij 

Na vprašanje, zakaj je bilo tako, ni preprostega odgovora. Sam domnevam, da se skriva v razdvojenosti Franceta Bučarja kot bolj ali manj dejavnega udeleženca dveh slovenskih revolucij. Pri drugi bi besedo zaradi njene obremenjenosti sicer raje dal v oklepaj. Nedvomno je bil  pomemben sopotnik prve revolucije iz časa druge svetovne vojne. Prav tako je, in v tem je njegova zasluga, kot že rečeno, nesporna, odločilno pomagal pri drugi, ki je prinesla samostojno državo in demokratizacijo. Toda revoluciji imata veliko manj skupnega, kot se rado misli. Med njima ni tolikokrat razglašane kontinuitete, demokratična Slovenija ni zrasla iz porevolucionarne in iz nje zrasti tudi ni mogla, pač pa je lahko nastala le kot prelom z njo. Ne vem, kaj se bo s Slovenijo dogajalo v prihodnje in kakšne ustanovitvene mite ji bodo pripisali vladajoči, toda tudi Bučarjev cikcak bo jasno pričeval o tem preprostem dejstvu. Kajti prva revolucija je bila nasilna in posesivno kolektivistična, druga pa nenasilna in usmerjena v demokratično uveljavitev posameznika.

Bučar se je pod bremenom očitnega neskladja med obema svojima bojema, ki ju je oba bil srčno, po vsem videzu sesedel. In na koncu je prednost v odločilnih trenutkih vselej dal tisti revoluciji, ki se je je udeležil kot mladenič. Zatorej bo skoraj enako močno kot v prešernem trenutku rojstva slovenske države pokojnik ostal v mojem spominu kot domala enako navdušeni udeleženec sramotnega romanja na ljubljanski magistrat. Danes se zdi tisto pomenljivo dejanje za Slovenijo še bolj bistveno, kot je bilo videti pozimi 2011. In prvi predsednik skupščine demokratične Slovenije se je v njem znašel na strani zaviralcev vsake bistvene spremembe na Slovenskem. Ni mi znano, da bi se od svoje udeležbe kdaj distanciral, niti po fiasku projekta Janković ne.

Seveda bom, ne le zaradi starodavne modrosti, da se je potrebno mrtvih spominjati po dobrem, dajal njegovi otroški razigranosti iz leta 1990 vselej prednost. Toda da bi razumeli Slovenijo, kakršna pač je, je nujno imeti v mislih tudi somrak ostarelega očaka slovenskega osamosvojitve, ki je postal skoraj simbol nedokončanosti slovenskega preloma.

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.

64 KOMENTARJI

  1. Berem: “Bučar se je pod bremenom očitnega neskladja med obema svojima bojema, ki ju je oba bil srčno, po vsem videzu sesedel.”

    Ajajajajaj! Le kdaj bodo krščanski pisci imeli dovolj samozavesti, da bi zapisali: “Bučar se je pod bremenom očitnega neskladja med obema svojima bojema, ki ju je oba bil srčno, sesedel.” Čas se namreč izteka.

    • Pa še to:
      Bučar se je pod bremenom očitnega neskladja med obema svojima bojema, ki ju je oba bil srčno, sesedel. In kot tak je koristil le rdečim silam, ki so ostale na oblasti. Podobno kot pomladnik Janez Janša, ki ne zmore premagati strasti po oblasti in tako spet koristi le rdečim silam.

  2. Prebral sem samo solzave začetne vrstice.
    O Dr.Bučarju sem si zapomnil ,poleg nekaj mešane hvale za osamosvojitev, recimo troje njegovih cvetobernih zaslug.

    * Lustracija. “Samo preko mojega trupla!”
    (Torej zdaj bo.Gre za dejanskost ,ne za žalitev.)

    * Procesija na Magistrat v podporo Jankoviću.
    Nič drugega kot podpora Kučanistom in glavnemu
    zagovorniku multikorupcije v Slovenistanski Kučanovi respubliki, glavnemu zaviralcu razvoja – “niti pralnega stroja ne znam užgat, kaj šele računalnik”, pokazalo se je, da niti parlamentarne aritmetike iz svoje samodrške pozicije ne obvlada…itd.

    Da je podprl Jankovića nasprotnika osamosvojitve in konca SFRJ, je smrtni naglavni greh proti “lastnemu ognju” osamosvajanja.Pika.
    V obdobju “po procesiji” Slovenija strmoglavi v vseh pogledih!Pod v dno je odprta do kraja, povozijo demokracijo, revolucionarno sodstvo dokončuje svojo slugovstvo revolucionarni netranziciji in ohranjanju vsega starega iz zakladnice komunizma. Zatohlo gnitje in razpad vrednot, kulture življenja in eksodus marljivih ter
    učenih v tujino!
    Kaj hočete še? Cankar je že, itak, vse povedal in napovedal, pa so ga ubili yugoljubci.
    Kdo bo pojasnil Dr.Bučarjev salto mortale na Magistratu in potem?

  3. Dr. France Bučar je razmišljal o slovenski državi, ko se to ni smelo. V zgodovino se je vpisal, ko je kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta 9. maja 1990 izrekel misel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
    Svetu je, da je Slovenija postala samostojna in neodvisna država.
    To so dejanja, ki zaslužijo, da se utrdijo v spominu vsakega slovenskega državljana!

    • O mrtvih vse dobro pravi latinski pregovor ampak kakorkoli njihova dejanja in posledice ostanejo živim.
      O tem kako je g. Bučar razmišljal o slovenski državi, ko se to ni smelo je zgodba v kateri se skriva vsa perfidnosti tedanjega sistema. Pravijo, da je bil disident pa oporečnik.S pravimi oporečniki se sisem opravil na kratko ali goli otok ali pa tako kot je rekel Malek v socialističnem kulaku-uzela ga magla. Kako je biti oporečnik si je skusil Jože Pučnik. Bučarja mediji niso imeli za sovražnika, Pučnik pa je bil zanje vse kaj drugega kot človek. Pučnik je bil dobesedno izgnan iz države po strogem zaporu.
      France Bučar pa je bil navsezadnje pripadnike Ozne. Mogoče kdo misli, da je bila to humanitarna organizacija….

    • Z vsem spoštovanjem do marsičesa, kar ste zapisl do današnjih dni:”Narobe svet!”
      E, tu, Brutus? Pa od kje vam te polovičarske basni, nedodelanosti in izvotljenosti? Katera vojna se je končala z Bučarjevo izjavo ,tam v parlamentu, kaj? In ravno toliko se je taista Bučarjeva “vojna” končala in spravila ljudstvo z Kučanovo in Kocjačičevo nategaušno, častitega in zaslužnega, naivnega škofa Šuštarja v Rogu?
      Vojna – bratomorna- kot fantazma, fuzijska fikcija izgubljenega projekta komunistične respublike Sovjetskoga Sojuza 1945 , Slovenistan, morda namontirani podprojekt za betoniranje nekega kučanskega zmuzljivega in prehodnega
      peščenega gradu, ko je pač treba, na silo, preživeti v Demokraturi po meri rdečega človeka kardeljanskokučanovega Novega razreda ?
      Ja take groteskne izvotljenosti naj bi spravile ljudstvo, g .Mihič? In to naj bi bila zasluga in veličina in vrednost g.Bučarja? Kdor kapira tako, pač naj.Meni, skromnoin definitivno, 101% – NE, hvala!

  4. Ja gospod Bučar, res imate zasluge, da je osamosvojitev Slovenije uspela.
    Vendar so vaše zasluge, da ni bilo osvoboditve Slovenije bistveno večje in potrdili ste, da nikjer na svetu okupatorji in domači izdajalci ne spoštujejo osnovnih etičnih in moralnih norm in da tudi v Sloveniji ni nič drugače.

    • Slovenec 33,ne vašega teksta ne razumem in vas vprašam,kaj je g.Bučar potrdil,
      kateri okupatorji in domači izdajalci ne spoštujejo moralnih in etičnih načel,zagotovo jih Hitler ni in tudi Mussolini nista,po vsem kar se je dogajalo ob začetku in koncu druge svetovne vojne,lahko med okupatorje prištejemo tudi Stalina,saj je vendar sklenil s Hitlerjem pakt o nenapadanju in sodelovanju v nekem smislu.Govorim samo o drugi svetovni vojni,kajti po njenem koncu je propadel Hitler,je propadel Mussolini,Stalin pa je okupiral vzhodnoevropske države,Češko,Poljsko,Madžarsko itd,če ne drugače politično,spustil je železno zaveso in ustvaril vzhodni blok držav,ki jih mirno lahko imenujemo protektorate sovjetske zveze in jih je politično in gospodarsko omejeval ter jim zmanjšal suverenost na minimum!Ergo,okupiral jih je!Toliko o okupatorstvu,
      mnenja o domačih izdajalcih in izdajalcih kar tako,so različna,katere in zakaj jih je g.Bučar potrdil,katere in s kakšno pravico,saj je tudi sam kot krščanski demokrat odkorakal med komuniste,ali je bil njihov član ,ali ne,me niti ne zanima,bolj kot
      ne je takrat nastal problem s podpisom dolomitske izjave,ki pa je bila izdaja
      slovenskega naroda,predvsem tistih,ki so bili pripravljeni stopiti v združene bojne vrste proti nemškemu in italjanskemu okupatorju!Ne,pravico do odkritega odpora so imeli na žalost samo člani KPJ,kaj pa ostali,postali so,oziroma so jih deklarirali
      kot izdajalce naroda!Gospod trintrideseti Slovenec,povejte mi prosim kdo so bili domači izdajalci,ali živim že sedemdeset let v zablodi?Ali v naši državi sploh imamo moralo in etiko,že sedemdeset let in je ne opazim,čeprav hodim po svetu
      z odprtimi očmi,morda sem celo izdajalec in se tega ne zavedam!

  5. Bučarja je nekdo (Kučan) dal v natezalnico po osamosvojitvi. Ali pa je njegov cik cak posledica revolucionarnih travm, ki jim je najbrž težko uiti.

  6. Aleš maver: “Ob slovesu dr. Franceta Bučarja le stežka ostane suho oko kogarkoli …”
    =========================

    Tudi za Titom so jokali, pa je eden izmed 10 največjih zločincev na svetu.

    Bučar je klečeplazil pred Jankovićem na ljubljanskem magistratu.
    Kdor izkazuje kaj takega Jankoviću je pokvarjen! Še ene izgubljene solze.

  7. Osamosvojitev in lastno državo je izbojeval slovenski narod navkljub zagovornikov revolucije in socializma. Njegova volja in moč v tistem prelomnem času nista dopuščali druge izbire. Trditev, da se je z novo državo končala revolucija je zmota, sporoča pa, da je revolucija trajala najmanj do leta 1991. Tako izhodišče je le eno od slepil, ki so omogočila zatajiti resnico o zločinih in ohraniti predpravice brez zaslug za blaginjo naroda.

  8. Po mojem vsi tule, z avtorjem Alešom Mavrom vred, pretirano trdo, vsekakor ne po pravilu de mortuis nil nisi bene, sodite Franceta Bučarja.

    Celo je vprašljivo, koliko ga lahko med drugo vojno štejemo med revolucionarje, saj kot anonimni mladenič med gošarje ni vstopal ne kot komunist, ne marksist. Kot maturant škofijske klasične gimnazije. Eden od desettisočev anonimnežev. Dobro, ob koncu vojne in neposredno po njej, ko niti ni povsem jasno, kaj je vse počenjal, ga je režim očitno in upravičeno prepoznal kot perspektivnega, zato je hitro napredoval.

    Ne vem, zakaj taki hudo očitki zaradi tega. Vem, da na Hrvaškem redkokomu na desnici pride na misel, da bi pod vprašaj postavljal avtoriteto Franje Tuđmana, ki je bil partizanski oficir in pozneje general Titove JLA. Torej precej večja živina pri rdečem režimu kot France Bučar.

    Tuđman je pač bil v sedemdesetih disident, eden očetov ( ali oče) hrvaške demokracije, osamosvojitve in zmage v domovinski vojni. Vse te atribute lahko v Sloveniji pripišemu Francetu Bučarju. Ob tem, da slednjemu v ničemer ne moremo pripisati niti suma, da bi svoj politični angažma želel kdaj speljati v osebno okoriščanje.

    Poštena, pokončna in trmasta oseba skratka. V učbenikih ne bo zaradi, po Mavru, prve revolucije, ampak zaradi druge. Upravičeno.

      • Meni tudi na vse tako kaže. Sicer je bil predsednik društva za Habsbužane. Tudi kdaj je kako dobro kritiko sistema povedal. A njegovega, Steinbuchovega (njegov miljenec) in IFovega čik čakanja ne razumem.

        Razumem, da ni hotel biti pod Janšo. A kljub temu bi se lahko boril za demokratične, sredinske ali desne ali leve principe, za vladavino prava in svobodni trg. Boril pa se je za Kučan – Jankovićevo mafijo in ohranjanje oblasti komunistov na vseh fevdih institucij.

        Tudi ne vem v čem je vernik Cerkve in Jezusa Kristusa. Če pa je ves čas socialistično malikoval Državo.

        • Društva za Habsburžane? Dobro, če je to Panevropsko gibanje, naj bo. Sicer je pa zame Otto von Habsburg ena najmodrejših političnih figur 20. stoletja. Ki se je znal izviti iz sence žalostne usodne dinastije in vedno ohraniti čist obraz. Bučarju ne bi škodilo v smislu demokratične prepričljivosti, če bi bil še bolj tesno povezan z njim. Pa malo manj, v političnem smislu, z Mencingerjem in zakoncema Hribar.

          V odrekanju krščanstva ljudem je pa tvoj nerazumljiv fundamentalizem, ki bi se zlahko lahko obrnil proti tebi. Če kdo ni na tradicionalni liniji srednjeevropskega katolicizma, to prav liberalci niso ( niste). Zato imate tudi probleme s Cerkvijo in njeno univerzalno doktrino, od Rerum Novarum seskozi do Frančiškovih enciklik ( nasprotno od trditev Brščiča, tudi z Janezom Pavlom – vprašanje če dotični njegove enciklike sploh pozna).

    • IF,če ne gre drugače pa s svedrom,drži?!
      Tvoje sprenevedanje je neskončno, tvoja bujno fantazija sega celo v hrvaški politični prostor,ki v danem slučaju nima nobene logične povezave s tekstom,ki ga je napisal Maver kot iztočnico za tvoje nebuloze,ki jih trosiš na tem portalu!
      Kaj pa če se je janši dogajalo isto,kot bučarju,ki je kot mlad anonimnež in predvsem naivnež zabredel med komuniste,vendar za to janševo “zablodo”nikakor ne najdeš opravičila!Kljub vsemu je janša po spreobrnjenju postal poštena, pokončna in trmasta oseba!Ali si morda videl janšo na priprošnjem obredu pri Jankoviću na magistratu?
      Še nekaj o ogromi škodi,ki jo “župan” kontnuirno nadaljuje v nalepšem mestu na svetu Ljubljani,ki to ni več,namreč uničil je center mesta,jasno!Vsako mesto na svetu ima svojo alejo,kar je nekdanja dunajska cesta tudi bila,sedaj naj bi to bila dnevna soba postopačev,ki lahko srebajo kavico v dopoldanskem dolgočasju,velika nesreča pri vsem tem je,da za njegovimi destruktivnimi dejanje stoji profesor fakultete za arhitekturo!
      Pravih jedrih in častitljivih ljubljančanov že dolgo ni več,če bi še bili se nebi dogajalo z njo to kar se dogaja!
      Dandanašnji destrukcija pomeni uspeh tujca v Ljubljani!

      • Jaz bi samo dopolnil, da je to da Janković ni Slovenec, njegov najmanjši problem. Čisto lahko bi bil Slovenec, glede na to kako se obnaša. Kot Kardelj, recimo. Tako kot je Slovenec ta arhitekt, ki je tako slavno uredil center, kot ga nima nobena prestolnica na svetu. Iz dinamike mestnega središča je nastala ležernost dnevne sobe…
        Nenazadnje v Piranu imajo črnca!? 🙂
        Ker danes biti Slovenec pomeni biti boljši od drugih. To nam pa vedno nazaj prinese tujca.

        • Zdravko

          Za nas stare ljubljančane je kar problem,da je to njegov najmanjši problem,se strinjam,ker ima spričo svojih manipulacij in zablod veliko večjih problemov!Naš velik problem tiči drugje,slovenci postajajo srbijanci,navlekli so se njihovih manir in nič jim ni nerodno!Vedno bolj je vse naše,koliko slovenskih gostiln in kavarnic v Ljubljani je še slovenskih,prevladujejo namreč južnaki z vseh vetrov! Kardeljanstvo mu je bilo položeno že v zibel,kakor tudi mnogim slovencem,vendar ga na naše veselje in njihovo veliko žalost ne morejo izvajati v vseh “podrobnostih”!Drži,da se
          nekateri ljubljanski arhitekti obnašajo tako,kot nekdanji arhitekti velikih monarhov in diktatorjev,to lahko opaziš na vsakem koraku!
          Misliš,da so ministri za kulturo kaj boljši,lep primer je bila porušitev
          Kolizeja v Ljubljani,ki je bil edini ohranjeni vojaški in hkrati kulturni objekt avstroogrske monarhije v Evropi!Ja,glede temnopoltega župana v slovenskem obmorskem mestu,je po mojem mnenju bolj
          kot ne turistična atrakcija,če ga ima lahko Amerika,zakaj ga ne bi
          imeli tudi mi,Piran je namreč slovenska Florida!

    • Glede njegove preteklosti se upravičeno vprašamo, ko je po osamosvojitvi delal skrajno sporne zadeve.

      Že enkrat prej je rekel, da je bil komunizem legitimna možnost (kljub zločinom).

      Potem je šel fehtati Jankoviča, da kandidira.

      V Intervjuju za Mladino – je jasno rekel, da je Janša kriv in napadel sodišče – s čisto totalitarno utemeljitvijo – da ne bi sploh smel imeti možnosti pritožbe dlje kot na višje sodišče. Češ, v komunizmu je bilo tako, danes se pa pritožujejo vse do ESČP.

      PS: Da se ne bo kdo usajal glede Janše, pomembna je utemeljitev – kjer očitno obtoženi nima pravice do obrambe in pritožbe do višje instance.

    • Hahaha. Si spet nekdo od tistih čudnih, ki smatrajo OZNO za nekaj med turističnim društvom in lovsko organizacijo.

      Polnoleten tip (roj. 1923), ki je šel iz Škofijske klasične gimnazije med vsem poznane rdeče v hosto, zagotovo ni bil na najvišji osebnostni moralni stopnji. Tedaj se je zelo natančno vedelo, kam sodijo Hitler, Mussolini ali Stalin. Nobene “megle” ni bilo glede tega in tudi nikakršne “narodnoosvobodilne” dejavnosti. Bili in delovali pa so šolani komunistični teroristi iz ozadja, kdaj bo ugoden čas za krvavi prevzem oblasti. To pa je bilo.

      Vidim, da je tvoja sposobnost vživljanja v že dolgo časa z vseh mogočih aspektov osvetljene in dokumentirane dogodke v Ljubljani v letih 1941 – 1944/45 – praktično enaka ničli. Ne bi se niti spuščal v tvoj vodeni (voda) komentar, če me ne bi še dodatno zmotila čudna primerjava Bučarja s Tudjmanom.

  9. Še to: še drugič, prvič od Rosvite Pesek slišim kot vrhunec vrhuncov očitkov Bučarju, da je šel na magistrat podpret Jankoviča. ( Lahko, da ga je prijatelj Mencinger k temu nagovoril.) Bom rekel: ja kaj pa pol, konec sveta ali kaj, če se kdo na enih volitvah potencialno zmoti? Ni bil konec sveta, nenazadnje je Janković volilno zmago zakockal v enem mesecu in s tem omogočil sestavo desnosredinske vlade. Ergo?

    Zanimiv mi je ta pogojni refleks na ime Janković in nerazumevanje ostale Slovenije, zakaj Ljubljana Jankoviča voli. In ga bo verjetno spet izvolila, če bo kandidiral. Po tej logiki ni problematično, če vsi izven Ljubljane glasujejo predvsem pragmatično, po tem, kaj nek župan za kraj, mesto, naredi, samo Ljubljana bi morala glasovati po političnih preferencah ostale Slovenije. Sam nikoli nisem glasoval za Jankovića, ampak povsem razumem, če je bil Bučar zadovoljen, če se njegovo mesto ( 70 let živel v njem), posebej pa mestno jedro relativno veliko bolje upravlja in ureja kot je bilo prej pod ohoho oblastniki.

    Ljubljana je “od” Ljubljančanov ravno toliko kot recimo Maribor “od” Mariborčanov.

    • Gospod IF navija za lopove! Pa smo ga našli! 😉
      =================================================

      Torej … Janković je na tistih volitvah zmagal, ker so volivci glasovali za neJanšo. Tako je pač slovensko volilno telo. NeJanša! Pa čeprav je Janković!

        • Gospod IF,
          ste kaj brali Kompendij? Tam piše v poglavju o vesti, kjer je prvo pravilo:

          1) Nikoli ni dovoljeno storiti zlo, da bi iz tega sledilo kaj dobrega.

          Lahko iz tega sklepate, voliti lopova, da bo kaj dobrega naredil, je dejanje proti Bogu? Namesto pred sodišče in v zapor gre lopov na vodilno mesto?! Halo Bog, tukaj SLovenec …

          Res pa je, da je Kompendij pisan tako, da ga ja ne bi brali …

          • A nisem jasno in izrecno zapisal, da ga nikoli nisem volil? Sicer pa je to, da je lopov, stvar sodišč, da dokažejo ali ovržejo.

          • Spet ste takoj povezali zadevo z vami osebno … kaj se nismo pogovarjali o Bučarju in agitiranju Jankovića? In pa … v naši nepravni državi ni sodišč za njihove, tako da moramo kar sami določevati, kdo je lopov. Tu bi moral nadškof nekaj reči a se ne upa. Nima jajc. Oziroma noče iz cone udobja.

            Če boste tako občutljivi, se ne bom več upal z vami pogovarjati, gospod IF!

      • Slovensko VOLI-lilno telo bi se temu reklo AlFe,vse kaže na to,da bomo kmalu
        volili raz-PUTINA!Ali si to želiš osamosvojitelj samega sebe AlFe?Lahko se zgodi tudi Al Fed!

    • Od daleč gledano: mdr. verjetno ni zanemarljiva narodnostna sestava ljubljanskih volivcev. Koliko je Ljubljana še slovenska? Ali to ima ali nima kaj veze z volitvami, je naslednje vprašanje.

      • V vseh večjih mestih, zlasti industrijskih središčih, je večji delež priseljencev od državnega povprečja. Pri nas in drugje. Če je v državi delež priseljenih in mešanih družin okoli 15%, zna biti, da je LJ okoli 2 krat večji. Nekje pri eni tretjini.

  10. Tragika naše države je vedno v tem, da je pri nas bilo mogoče izbirati le manjše zlo, nikoli pa na izbiro nismo imeli na izbiro dobrega. Vedno smo se lahko odločali le za manjše in večje zlo. Temu se seveda tudi Bučar ni mogel izogniti, ampak bil je pa vsaj toliko pogumen, da se je postavil na stran manjšega zla. Ker bodimo realni, Janković je zagotovo predstavljal zlo, ampak enako zagotovo manjšega od Janše. Tretje izbire pa itak nismo imeli. In državniška drža Bučarja je ravno v tem, da je svoje ime zastavil tudi zgolj zato, da je podprl manjše zlo. Sicer je na koncu vse skupaj res izpadlo klavrno, ker Jankoviću ni uspelo sestaviti vlade, ampak v tem smislu je treba razumeti Bučarja. Za Bučarja tako Janković zagotovi ni bil dobra izbira, bil je le manjše zlo.

    • A bejž, bejž. Ti s svojimi ideološkimi premisleki gotovo nisi iz Ljubljane. Manjši del tudi iz drugih motiv ( recimo del priseljencev z juga), ampak večji del meščanov, torej pokojni Bučar, Jankoviča obkroži zaradi tega, ker ima v mestu kaj za pokazat. Je pa res, da se mnogi njegovi volilci ne sekirajo kaj dosti, če je lump ali ne.

    • lažnivi jesus/nihil. Jankovič je predstavljal dosti večje zlo od Janše.

      Janša pa sploh ni bil zlo, ampak kot vidimo, najbolje, kar smo imeli.

      Vse, kar je dobrega je začel on, ostali so le sledili.

      • Recimo … slaba banka, omejevanje referenduma pa TEŠ 6 pa še marsikaj bi se našlo

        Bodimo realni. Uporabljajmo raje besede: “najmanjše zlo”. Te pa kažejo, da smo se premalo trudili v iskanju dobrih.

        • Jankovič je v Sloveniji kvečjemu največje zlo.

          Cerar je morda izpadel kot nek nevtralen, izkazal se je pa kot tudi veliko zlo.

          Čeprav imajo toliko za šimfati čez Janšo, pa lahko rečem, da so bile njegove vlade edine, ki so sklepale kompromisne in dobre rešitve.

          Levaki se pa počutijo tako močne, da rušijo vse, kar je dobrega.

          • Se ne strinjam. Jaz trdim, da je JJ najmanj slaba izbira in s tem kažem, da smo se premalo trudili za dobro. JJeva zamisel “slabe banke” je bila dobra, da pa bi uspela, potrebuje pravno države. Torej je pravilni vrstni red: pravna država in nato slaba banka. Tako pa je JJ samo odprl še ena vrata ropanju državljanov. Podobno je bilo z večino JJevih reform.

      • Bučar je bil visok oficir KNOJA-a to se tiste enote, ki so bile ustanovljene specialno za povojne poboje. Janša je bil eden izmed najbolj zaslužnih za rušenje komunizma v SLo v koncu osemdesetih. Samo histerični antijanšist najde podobnost med Bučarjem in Janšo.

  11. Mislim, da je naslov članka simboličen in simptomatičen za dr. Bučarja in njegova dejanja. Onemogočil je prelom in ohranil kontinuiteto. To je pokazal pogreb.

    Bila je množica zvezdnih praporjev in brez uglednih opozicijskih politikov (razen nekaj izjem, ki pa so bili ves čas znanilci kontinuitete !). Velikega državnika moramo šele potrditi, če hočemo dobiti državnika, ki nas bo povezal in tudi potrdil kot državljane.

    Sedaj imamo kar zaslužimo in smo imeli kar smo zaslužili. Brez pravičnosti in korajže z ljubeznijo ni sprememb in dobrih rešitev.

  12. ..”iz zadnjih dni, marveč za neki tragični nesporazum, ki ga ni zmogel razrešiti vse do konca”…
    ——————————–
    Tudi sama razumem rako, kot pravi zgoraj avtor tega članka. Kot da gre za nerazrešen problem v samemu sebi, ko človek do zadnjega dneva ni sposoben opustit iluzije katere se oklepa in spregledat resnice. Resnice z velikim R.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite