Zgodovinskost v pasti zgodovine

7

Rodil sem se dovolj dolgo po drugem vatikanskem koncilu, da je pokoncilska Cerkev edina, ki jo poznam. Zato načeloma gojim hvaležnost do Janeza XXIII., ki je koncil s svojim pogumom omogočil, in do koncilskih očetov, ki so po njem ponudili roko svetu, v katerem navsezadnje tudi sam živim.

Premalo in preveč koncila 

A čeprav ni dvoma, da je doslej zadnji cerkveni zbor vtisnil življenju Katoliške cerkve pomemben pečat, me že precej let vznemirja vprašanje, ali s poudarjanjem njegove “zgodovinskosti” vendarle ne pretiravamo. Seveda je za njegove sodobnike in za njihove neposredne dediče, med katerimi sem sam, daleč najvidnejši med vsemi svojimi predhodniki. Ampak navsezadnje je zgolj eden od enaindvajsetih koncilov, četudi bi iz stalnega sklicevanja nanj tudi ob najbolj obrobnih vprašanjih opazovalec z Marsa sklepal, da je bil edini. Po drugi strani še kako drži, da nekateri koncili iz zgodovine na današnjem obličju Cerkve niso pustili skoraj nobene sledi.

Med drugim zato, ker je bil prav vsak od enaindvajsetih nujno otrok svojega časa. Kdo danes še razume, zakaj se je drugemu carigrajskemu koncilu zdelo nujno potrebno obsoditi tri kot nestorijance ožigosane že zdavnaj mrtve teologe, čeprav so monofiziti v Egiptu in Siriji, ki jim je bil korak najbolj namenjen, menda slabih devet desetletij pozneje kljub vsemu veselo dočakali arabske osvajalce? Enako se nam zlahka zazdi, da je tridentinski koncil marsikateri rob zaostril zgolj zaradi risanja jasnih mej s protestanti, čeprav je ob njegovem začetku še tlelo upanje na sporazum in so vsaj nekateri na glas razmišljali celo o ženitvi duhovnikov in kelihu za laike (ki je potem čisto tiho stopil v Katoliško cerkev vsaj skozi stranska vrata štiristo let pozneje)? In kdo se še spomni prvega vatikanskega koncila, ki je potekal v senci kmalu uresničene grožnje dokončnega pokopa papeške države, če ga ne uporabi ravno za negativno protipodobo drugemu?

Naivno bi bilo torej misliti, da je drugi vatikanski koncil brezčasen. In kot bi lahko rekli, da je bil v svojem odpravljanju vloge Cerkve kot svetovnega moralnega policaja, v kateri se je v stoletjih po Tridentu tako zelo udomačila, premalo odločen, je po drugi strani kot vsi njegovi predhodniki dojemal razmere svojega časa kot za vekomaj dane. Ne gre prezreti, da je potekal v času hladne vojne in usodne razdeljenosti evropske celine. Marsikateri njegov odlok nosi ne samo pečat takratnih razmer, marveč tudi prepričanja, da bodo iz njih izvirajoči posvetni politični vzorci obstajali večno. Zato se glede na izkušnje iz preteklosti pravzaprav ne bi smeli čuditi, če se bo čez sto ali dvesto let marsikomu zdel zgolj  eden v vrsti enaindvajsetih enako pomembnih (in v marsičem niti ne prelomnih) dogodkov.

Vse delam novo? 

Je pa ena težnja, ki ta koncil vsaj ob hitrem pregledu loči od ostalih (poleg tega, da nam je pač slučajno najbližji). Marsikaterega njegovega prvoborca je popadla neustavljiva želja, da bi ponovil besede iz Razodetja “Glej, vse delam novo”. A Cerkev enaindvajsetih koncilov verjetno ni namenjena temu, da bi kdo drug razen Boga nekega lepega dne začel v njej “vse delati novo”. Tisti vodilni koncilski teologi, ki so se tega razmeroma zgodaj ovedeli, veljajo danes pri nekaterih svojih kolegih za okorele konservativce in podpornike “restavracije”. Kar ne velja le za neko bleščečo koncilsko in še pokoncilsko zvezdo po imenu Joseph Ratzinger.

Vendar je v bistvu nadvse žalostno gledati lomastenje takratnih koncilskih “revolucionarjev” petdeset let pozneje. V glavnem so si že vsi naložili osmi križ in so pravzaprav podobni junakom slabi dve desetletji starejše slovenske revolucije. Panično prepričujejo vse okrog, da so imeli v svojem “delanju vsega na novo” edini prav in da svet in Cerkev pač nista razumela njihove veličine. Posebej odločni so seveda, če se jim je po možnosti zgodilo, da so njihovi asistenti postali papeži, oni pa morajo poveličevati vse nesmisle tega sveta, da bi ostali “in” tudi zdaj, ko se jim je revolucija sfižila.

A zanimivo, v svoji domnevni odprtosti za vse in vsakogar ti postarni revolucionarji čisto ponorijo, če si kje kakšna majhna skupinica zaželi, da bi obhajala mašo po starem. Gotovo je sedanji mašni obred kronski projekt in najvidnejši simbol koncila kot “revolucije”.  Ni zastonj Benedikt XVI. še kot kardinal potožil, da je skozi stoletja “zraslo” zamenjala “narejena” liturgija. In gotovo je nadškof Lefebvre s svojim trmastim kljubovanjem vsemu, kar je (v glavnem dobrega) prinesel koncil, nezdravo zvezal tridentinski obred z odklanjanjem vseh njegovih sadov. Ko se je Benedikt XVI. lotil popravljanja te napake in je sklenil dostop do “izredne oblike” mašnega obreda omogočiti še drugim, se je nanj vsul plaz kritik, kakršnega je bil od reformacije sem deležen komaj kak papež. Toda v stoletjih nabranih zakladov Cerkve bržkone ne bi smeli neodgovorno razmetavati niti v imenu še tako “zgodovinskega” koncila.

Foto: Tiskovni urad SŠK

7 KOMENTARJI

  1. Trezno in jasno. Lepo napisano.
    Čas je, da izstopimo iz mitizacij in evforijo zamenjamo z umirjenostjo. To besedilo je povabilo v to smer.

  2. Gospod Aleš tole je pa… da ne rečem šokantno. Očitno ste kot zgodovinar nagnjeni k olepševanju in ljubezni do starega kar čisto razumem ker je to tudi moj hobi. Ampak – kaj pa je še ostalo od ‘revolucionarjev’ v vrhu Cerkve’ ?

  3. Vsem bolj ali manj argumentiranim mnenjem navkljub novo vino sodi v nove mehove.Pa starodavna usoda Lotove žene npr.bi nas tudi danes lahko nagovorila.

    • Članek sploh ni o tem. Mnogo bolj se dotika predstav, ki jih ima povprečni (v tem primeru kar indoktrinirani) evropski katoličan o tem dogajanju. Iz mitov pač ne moremo živeti. Berite Ratzingerja. Za začetek.
      Glavna ost pa je v tem, da se je vino razlilo, ker “revolucionarna” mentaliteta sploh ne misli na kakršnekoli mehove in da je takšna mentaliteta prišla očitno na dan šele po koncilu, in sicer tako, da si ga je prilastila (ugrabila). Konec koncev pa se je tudi na vino skorajda pozabilo.
      Sedaj pa je (žal) to vino treba loviti nazaj, saj drugače od njega ne bo nič ostalo.

  4. Morda je pa “zgodovinskost” II Vat. zbora prav v tem, da se je Cerkev vsaj za trenutek nehala vrteti okoli sebe in poskusila stopiti v dialog s svetom. Je to revolucija? Ja, za marsikoga. Za koga drugega je pa milostni čas.

  5. Točno tako. Dodal bi še to, da je sicer ljubeča Mati in prizanesljiva Učiteljica, a to še ne pomeni, da svojemu “učencu” popušča in na račun tega zamegljije svoja stališča, svojo identiteto, svoje (po tradiciji darovano) bogastvo itd.
    Cerkev se lahko svetu odpre in ga k sebi povabi le (in zgolj) tedaj, ko je sama to, kar enostavno je. Brez olepševanj, popuščanj, polovičarstva, posnemanja drugih ipd. Če se vdinja svetu, se pred njim ne more predstaviti kot verodostojna.

Comments are closed.