Zgodovinski premišljevanji meseca

25

300300

Ob zadnjem mlaju je potekala dražgoška ceremonija. Na kraju zločina je osrednji govornik krstil Dražgoše za »slovenske Termopile«. Analogija seveda ne zdrži resne kritike. Kaj se je zgodilo v Termopilah? Leta 480 pr. Kr. je močna perzijska vojska več sto tisoč vojakov (Herodot govori celo o več milijonih) pod vodstvom kralja Kserksesa napadla Grčijo. V termopilski ožini jih je z bistveno manjšo vojsko pričakal špartanski kralj Leonidas, ki je dva dni uspešno kljuboval napadalcem. Ko je grški izdajalec Efialtes pospremil Kserksovo vojsko Leonidu za hrbet, je ta vojakom zapovedal umik na jug, sam pa se je s svojimi 300 spartiati in zavezniki boril pri Termopilah do zadnjega moža.

Tudi dražgoška bitka je bila bitka med dobro organizirano in opremljeno nemško vojsko na eni in bistveno šibkejšimi partizani na drugi strani. Tudi dražgoška je uradno trajala dva dni. Bistvena razlika pa je, da so partizani kmalu po začetku boja pobegnili in prepustili Dražgošane nemškemu maščevalnemu besu. »Farške vasi pa res ni škoda«, so po pričevanjih domačinov govorili partizani, ki so še dan pred bitko prisegali, da bodo Dražgošane varovali. Leonidova vojska danes ne potrebuje nobenih slovesnosti, pa ve zanjo ves svet. Pobeglim partizanom pa tudi vsakoletni partijski ropot v Dražgošah ne bo prinesel slave in izmil sramote.

P. S. Kamere so na dražgoški slovesnosti med drugimi ujele tudi nekakšnega efialta. Škoda, da na Teološki fakulteti ni poleg cerkvene zgodovine še dodatnega predmeta »Slovenski mučenci 20. stoletja«, »Polpretekla zgodovina in RKC«, »Vloga duhovnika v postkomunistični družbi«, ali nekaj podobnega.

Anton, Justin in Ivana

Pred nekaj tedni je na police nemških knjigarn prišel ponatis Hitlerjevega Mein Kampf (Moj boj). Bojazen, da bi knjiga negativno vplivala na politično stanje v nemški državi je po mojem mnenju odveč. Delo je namreč opremljeno s strokovnimi komentarji zgodovinarjev, ki dobro razkrivajo zločinsko ideologijo avtorja. Tudi na Slovenskem bi po mojem mnenju morali napisati natančne biografije komunističnih zločincev in objaviti vse ohranjene dokumente Udbe. Seveda ob strokovnih spremnih besedah nerežimskih zgodovinarjev. Gola objava seznamov Udbinih sodelavcev, za kakršno se je odločil publicist Roman Leljak, prinaša v naš prostor novo zmedo in diferenciacijo. Kot bi jo vnesla v Nemčijo neznanstveno podprta objava dela Mein Kampf.

Če pobrskamo po več kot 500 let starem arhivskem gradivu, ki je ostalo po sodnem procesu zoper Ivano Orleansko, najdemo med dokumenti tudi Ivanino priznanje, da je »lagala, bogokletno govorila, nosila nedostojno obleko, odpadla od vere, živela v zmoti, zagrešila krvoprelitje …« Na koncu dokumenta se je obtožena s tresočimi rokami tudi podpisala:

podpis ivana orleanska

Gre za avtentični dokument in lastnoročni podpis, kar je potrdila grafologija. Tudi v gradivih Udbe najdemo številne dokumente z neverjetnimi priznanji, ki so jih podpisovali Anton Drobnič, Justin Stanovnik in še kakšen znani bojevnik zoper boljševizem. Resna analiza bi seveda pokazala, da so bili Anton, Justin, Ivana in mnogi drugi v zaporih in taboriščih maltretirani, izsiljevani in prevarani … Podpis še tako spornih besedil ali priseg v takih okoliščinah niso ovira celo za beatifikacijski postopek …

Sv. Ivana Orleanska in tisoči slovenskih mučencev, prosite za nas.

25 KOMENTARJI

  1. Zelo dobro. Hudo je videti takšne in drugačne izdajalce.
    Zelo dobra primerjava bitke in tipične revolucionarne akcije s katero je komunist Stane Žagar, prav tako učitelj in množičen zločinec kot Edvard Kardelj žrtvoval slovensko (okoli so bile nemške), katoliško vasico. Ni šlo za bitko, ampak izzivanje in dobro organiziran beg v pragozdove Jelovice.

    Ne razumem Knavsa. Se mu je strgalo kot Geržanu, Drobniču, Markešu, Virantu, Novakovi, Toninu in še komu ob inkvizicijskih psiholoških in rumenih pritiskih skozi spletke in medijske umore s strani “desnega” kolektiva in na ukaz velikega Inkvizitorja ali sodobnega Antikrista po pomenu Dostojevskega?

    Razumem Drobniča in Stanovnika. Ko te muči inkvizicija, podpišeš vse. Ne verjamem, da sta špecala in komurkoli delala škodo.

    Ne razumem Leljaka in Omerze , ki sta očitno iz režimskih inkvizitorjev danes postala “izdajalca ” saj izločata javno tiste, ki so se šefu očitno uprli pri njegovem edinem cilju: “Naredite mi” desnico” mojo, monopolno. ”

    Včeraj Stanovnik (kolateralna škoda) , Drobnič (glavna tarča), pred dnevi zgodovinar Dežman (pripravljalec arhivskega zakona 2 leti), pravnik Avbelj (Djilas Novi razred, tudi” desnica” je del novega razreda) , ex sodnik Jambrek, Rupel, Turk, župani Iga, Destrnika, Cerkelj…
    Poglejte te politične likvidacije. Mar niso podobne likvidacijam v Ljubljani leta 41?

    • pavel: “… skozi spletke in medijske umore s strani “desnega” kolektiva in na ukaz velikega Inkvizitorja ali sodobnega Antikrista po pomenu Dostojevskega?”
      ==================

      Konkretno prosim! Kdo je tukaj veliki Inkvizitor? Z imenom in priimkom, napišite prosim.

      pavel: “Razumem Drobniča in Stanovnika. Ko te muči inkvizicija, podpišeš vse. Ne verjamem, da sta špecala in komurkoli delala škodo.”
      =====================

      Nekateri niso pospisali, je pa Drbnič podpisal celo dvakrat.

      pavel: “Ne razumem Leljaka in Omerze , ki sta očitno iz režimskih inkvizitorjev danes postala “izdajalca ” saj izločata javno tiste, ki so se šefu očitno uprli pri njegovem edinem cilju: “Naredite mi” desnico” mojo, monopolno. ””
      =======================

      Koga sta izločila? Z imenom in priimkom! Kdo so režimski inkvizitorji? Z imenom in priimkom!

      • Kje je dokaz, da je Drobnič podpisal 2x? Kot jaz vem je Leljak objavil le en podpis. Med tistimi, ki naj bi jih ovajal pa je tudi ime Tone Drognič, priimek katerega v Sloveniji zaenkrat iščem zaman. Da ni bil to morda Tone (Anton) Drobnič, ki naj bi tako ovajal samega sebe? Tudi druga imena so napisana narobe? Ali gre za tiskarske napake ali pa namerno zavajanje s strani Leljaka in le reklama za prodajo knjige? “Vsegliharstvo” je zelo popularna zadeva, zato pa smo tam kjer smo, vsi so enaki, vsi so iste. Pa ni tako.

        http://www.leljak.si/index.php?option=com_content&view=article&id=359:anton-drobni&catid=1:zadnje-novice&Itemid=50

      • Ne sprejemam vloge, da me udbovci postavijo na zasliševalni stol in me javno zaslišujejo. Kot bralec in premišljevalec pač vidim vzorce, povezave akcij, čudnih stvari. Zato tu napišem pomisleke. Včasih z imeni, včasih namerno prikrito, ker nisem siguren.

        Da je tožilec Anton Drobnič delal za UDBO, tako da ni nič naredil? Možno.
        Da je Dežman 2 leti snoval (skupaj z nsi in SDS) arhivski zakon, ki ga je intervencija Omerza in Leljaka postavila v enem tednu pred odločanjem na glavo. SDS je histerično obrnil ploščo, nsi pa “konstruktivno in državotvorno” vztrajala v stroki in nepopulizmu. Ne vem, nisem bil zraven in nimam informatorjev.

        Se pa vzorci komunizma pojavljajo na “desnici” in z orodjem zlorabe moči se krepi monopol.

        Čigava ideja je Demos 2.0.Kdo dobi in kdo izgubi? Čigava ideja je brezprogramsko, nemerljivi cilji, delovanje. Namesto tega pa histerične afere in podli populizem? Dobro se ve katera “desna” stranka je najbolj prepojena z “bivšimi” komunisti, morda udbovci, ZSMS, FDV. Kdo menja pred volitvami videz in program stranke kot stare gate?

        • Da je Dežman 2 leti snoval (skupaj z nsi in SDS) arhivski zakon, ki ga je intervencija Omerza in Leljaka postavila v enem tednu pred odločanjem na glavo. SDS je histerično obrnil ploščo, nsi pa “konstruktivno in državotvorno” vztrajala v stroki in nepopulizmu. Ne vem, nisem bil zraven in nimam informatorjev.
          ====

          Mislim, da si glede te novele zakona o arhivih v zmoti. Prav vsi, Dežman, Omerza, Leljak, Pečarjeva, pa tudi bivši direktor Žumer, so bili proti noveli, ki naj bi zapirala arhive (nsi je trdila ravno obratno), kar se je tudi v praksi, po pričanju omenjenih, tudi zgodilo.
          Dežman je v zadnjem tednu pred sprejemom novele v intervjuju dejal, da to ni zakon, ki ga je on pripravljal, vpeljane so bile bistvene spremembe, ki jih on no zagovarjal. Tako, da je resnica ta, da je #nsi histerično obrnila ploščo, sds pa konstruktivno in državotvorno vztrajala v stroki in nepopulizmu#.

          Pavel: #Ne vem, nisem bil zraven in nimam informatorjev.#
          Ampak vrednostne sodbe in obsodbe na račun ne-tvojih, pa si vseeno upaš dajati !

          • “… da me udbovci postavijo na zasliševalni stol in me javno zaslišujejo.”

            Težave z branjem? Dobra očala rešijo vse!

  2. Nekaj razumemo, še vec pa ne, a ni tako ?
    Težko razumem vse tiste, ki vsevprek kritizirajo in ne ponudijo rešitve.

    • Amelie: “Nekaj razumemo, še vec pa ne, a ni tako ?”
      ======================

      Ja je tako. Sedaj lahko dobro razumemo zakaj, ko je bil generalni državni tožilec Drobnič ni bilo nobenih pregonov bivših udbovcev.

      • Zakaj nismo imeli, lustracije, zakaj še vedno “gledamo” komunistične spomenike in državne proslave z rdečo zvezdo? Kaj lahko naredi posameznik proti kateremu je Kučan deloval celo med osamosvojitveno vojno (v ozadju zahteval njegov odstavitev), ko pride v petdesetletno krdelo rdečih tožilcev? Zakaj tako opevani Leljak ne raziskuje in objavlja imen morilcev in njihovih snovalcev v Sloveniji, ampak po liniji manjšega odpora objavi le imena, ki jih je imela udba na takem ali drugačnem seznamu in ob tem sam pove, da več kot to ni raziskoval? Kako to, da je njegova naslednica Zdenbka Cerar takoj po umestitvi razpustila posebno skupino ….?

    • Je tako.
      Sedaj lahko dobro razumemo zakaj SDS generira samo afere brez učinka in paranoično lovi notranje sovražnike. V bistvu pa nikoli ni zastavila desnega ali sredinskega programa marljivih ciljev, zato smo 25 let v podnu.

      15 let se je borila proti privatizaciji. In za sprejem v socialistično internacionale. Potem je postala liberalna. Zmagala volitve, izgubila vso zaupanje normalnih in začela postajati konzervativna, krščanska, domobranska stranka. Še vedno socialistična in populistična. Danes je protimigrantska, nacionalistična, domoljubna,”edini čisti demos”, edini protikomunisti, edini nežlahtni.

      Če je nekdo tako obseden dokazovati izdajalce in komuniste okrog sebe, je to podzavestno delovanje, da s sebe spere ta sum. Bolj je energičen, več masla ima. “Tat, tat, ustavite lopova!”

      Politična stranka, ki se ukvarja z inkvizicijo namesto z udejanjanjem marljivih akcij kvalitetnega političnega programa.

      • V bistvu pa nikoli ni zastavila desnega ali sredinskega programa marljivih ciljev, zato smo 25 let v podnu.
        ===

        Nam je 25 let vladala le sds?
        Čeprav sem reden volilec nsi, preje skd, nikoli nisem volil sds, ne na lokalnem, ne na državnem nivoju, pa se ne morem strinjati, da je za vse kriva le ena stranka!

        • Začeti moramo pri sebi. Tudi jaz sem 2x volil SDS in šel na vse njene referendume voliti. Tudi podpret sem šel vlado na demonstracije, ko nas je bilo 3x manj kot rdečih fašistov.

  3. Ne morem razumeti, da se gospod akademik Saša Vuga,ki ga kot nekoč izjemnega radijskega napovedovalca in pesnika zelo cenim, spušča na tak nivo, da se udeležuje boljševističnih maškerad in celo nastopa kot glavni govornik.

    Sicer pa imam za Dražgoše idejo, ki naj jo ustrezna institucija, npr. Nova slovenska zaveza, poskuša uresničiti: poromajmo enkrat letno množično v Dražgoše in položimo cvetje v spomin pobitih nedolžnih domačinov in v opomin rdečim fašistom, ki so izzvali okupatorja in domačine pustili v nemilosti.

  4. Vsa čast in spoštovanje avtorju, ki kot zgodovinar verodostojno prikaže problem naše stvarnosti na opisu dejstev, ki vzbujajo potrebo po aktivnosti za boljši danes in jutri.
    Izkrivljena dejstva je treba odpravljati z resnico in ljubeznijo, ker ta ne rani, ampak je pot, ki vodi k spremembi in napredku (Pedro Opeka).
    Dražgoše so na podlagi revolucionarskega vztrajanja v ideološki pripovedi in socialistično samoupravni komentatorski praksi postale Lažgoše, kar ne prispeva k odpravi ideološke prakse revolucionarnih vztrajnikov.
    Avtor je vrednotno prikazal dejstva in potrebo po empatični spremembi ravnanj v tej in vse drugih podobnih primerih.
    Zadeva ima podobne konotacije kot je bil včerajšnji prikaz filma o dnevniku Ane Frank v spomin na holokavst.
    Samo resnica nas bo osvobodila za sožitje različnosti, ki so naše bogastvo.

  5. Kdor konkurira na prostem trgu, se ne ukvarja s konkurenčnimimi firmami, temveč poizkuša na trg dati boljši proizvod po konkurenčni ceni. Tega salonski komunisti in salonski liberalci ne razumejo, saj niti prvi niti drugi nikoli niso delovali na prostem trgu.

    Če bi, ne bi vse energije porabili za lomljenje nog tekmecem na tekmi, temveč bi energijo usmerili v boljšo formo svojih tekmovalcev.

    Salonski komunisti, ki nastopajo v Dražgošah, nasprotnikom noge lomijo z lažmi, ki jih vztrajno ponavljajo, salonski liberalci tipa Pavel pa z nenehno ponavljajočem spodbujanjem razkola med nasprotniki prvih. Rezultat obeh je, da se ne more nič spremeniti, kar je, kot je videti, cilj obeh.

    Resnica ne more prevladati, dokler se tisti, ki jo želijo razodeti, med seboj vsaj minimalno ne poenotijo, da so jo brez medsebojnih bojev pripravljeni razodeti.

    • Z večino se strinjam.

      Ali hočeš povedati, da je porazno stanje tranzicije in Slovenije tako, ker salonski liberalec lomi noge ubogemu JJ?

      Naloga političnih strank je narediti ta program in ga v javnosti zagovarjati in primerjati z drugimi strankami. Ni lepšega, ko če lahko konkurenčna stranka pokaže, da liberalci podpirajo z ZZZDR podržavljenje vzgoje. Ali če socialisti rečejo: tudi Janša s tablicami, subvencijami,… dela isto kot mi, pa pravi, da ni socialist. Skratka javno primerjati ukrepe, cilje, učinke.

      Ne pa, da nam isti loleki že desetletja pesek mečejo v oči in vsak mesec odkrijejo novega izdajalca, ki je edini kriv, da v 25 letih nismo NIČ naredili na polju gospodarstva (zdravstva, šolstva).

    • V Sloveniji nimamo prostega trga. Nikjer. Tudi v politiki ne. Trg je oviran, zlorabljan,monopoliziran.

      Naloga svobodnih ljudi je, da na monopole in kriminalne akcije opozarjamo, ne glede na kateri strani ali v kateri politični stranki se pojavijo.

      Glavni problem pri novih kvalitetnih strankah je denar. Ali si del mafije, ali pa te ni. Ker nimamo podjetnikov in podjetij, ki bi podpirali nemafijsko državo. Slovenija je kot provinca iz tisočih ulic (fevdih) na katerih kraljujeta velika ali pa mala mafija. Včasih se spopadeta, večinoma pa skrivno dogovorita. Nobeni ne koristi popolno uničenje druge, celo škodi jima. Škodi jima tudi, da bi v javnosti sodelovali v vladi narodne enotnosti. Zaradi izgleda.

  6. Ne strinjam se s tem, da bo “Leljakov seznam” vnesel novo zmedo. Skrajni čas je, da se tudi za ceno užaljenosti določenih ljudi začnejo stvari spreminjati. Tisti s seznamov, ki imajo čisto vest, bodo to že pojasnili. Leljakove knjige še nisem videl, toda jo podpiram. Škandal je, da je po 25 letih preveč tega v megli, kar je idealno okolje, ne le za vladanje vedno enih in istih, temveč tudi za popolno zmedenost volivcev.

  7. DRAŽGOŠE – EPOPEJA ALI TRAGEDIJA?
    Tudi umetniki, novinarji že desetletja pretvarjajo »dražgoško tragedijo v epopejo«
    Akademik, novinar, pisatelj Saša Vuga tudi letos na slovesnosti pravi: »Dražgoše so nesmrtne. Največji dogodek v evropskem odporniškem gibanju. Dražgoše, ta veličastna zgodba o veliki moralni moči, bodo, dokler bomo Slovenci. Ugasnile bodo šele, če bo usahnil slovenski rod. Dotlej pa naj mu kažejo pot, dajejo pogum in samozavest. Še dolgo naj oznanjajo, kaj se je v resnici, kje, kdaj in kako ter zlasti zakaj dogajalo, in to ne samo ob bridki ledeni zori 9. Januarja usodnega 1942«.

    To ni bila samo pietetna slovesnost v spomin vsem tedaj mrtvim, predvsem v spomin pomorjenim 41- tim nedolžnim domačinom.

    Ta slovesnost žal pomeni ohranjanje »junaške epopeje upornih osvoboditeljev«, ki je bila predvsem le tragedija, ki so jo le domačini res drago plačali, ko so jih »osvoboditelji osvobajali«?

    To je vzdrževanje mita o »revolucionarnem dražgoškem uporu, ki pa je bil dejansko poraz in tragedija.

    To je poveličevanje epopeje in junakov, ki to žal ni, saj je to zgolj samo epilog in tragedija nepreudarnega partizanskega revolucionarnega neodgovornega izzivanja nesorazmernega razmeram vidno premočnega okupatorja, »junaki« pa so v resnici ob »umikanju« razjarjenega okupatorja speljali v Dražgoše in nato Dražgoše pustili na cedilu, saj so se sami kmalu revoltu okupatorja umaknili, domačine pa junaško« zapustili, da so jih nedolžne kruto pomorili.

    Umetniška zavajajoča »Epopeja«, kot v času trdega demagoškega agitpropa, ne pa tragedija na očitnih zgodovinskih dejstvih, vsekakor tudi vredna spomina!?

    Venomer poslušamo: «Obujamo spomin na Dražgoško bitko, največjo bitko tedaj na Gorenjskem, v kateri je padlo 9 partizanov in umrlo 41 civilistov. Bitka je tedaj odmevala v Evropi.«

    A je bila to res zmaga osvoboditeljev?

    Junaški boj, ali žrtvovanje vasi?

    Ali ni to poraz v vojni še kako potrebne preudarnosti, ki so ga plačali predvsem civilisti, osvoboditelji pa so se »junaško« umaknili?

    Ali je takšna zmaga res lahko odmevala v tedanji Evropi?

    Ali res še odmeva?
    Rezultati takih bitk so znani. Zgodovinska znanost je ugotovila, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev!

    Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o dejanskem uporu zoper okupatorje in ogromnih žrtvah državljanske vojne.

    Kaj bi bilo, če bi se res na tak način sami osvobajali in ne bi zavezniki zmagali?

    Ali je takšno potvarjanje dejstev lahko res temelj naše perspektive?

  8. “Resna analiza bi seveda pokazala, da so bili Anton, Justin, Ivana in mnogi drugi v zaporih in taboriščih maltretirani, izsiljevani in prevarani.”

    Za Ivano se ve. Anton in Justin bi pa lahko veliko več povedala o svojih zgodbah. Resna analiza bi nas seveda vse zanimala …

Comments are closed.