300
Ob zadnjem mlaju je potekala dražgoška ceremonija. Na kraju zločina je osrednji govornik krstil Dražgoše za »slovenske Termopile«. Analogija seveda ne zdrži resne kritike. Kaj se je zgodilo v Termopilah? Leta 480 pr. Kr. je močna perzijska vojska več sto tisoč vojakov (Herodot govori celo o več milijonih) pod vodstvom kralja Kserksesa napadla Grčijo. V termopilski ožini jih je z bistveno manjšo vojsko pričakal špartanski kralj Leonidas, ki je dva dni uspešno kljuboval napadalcem. Ko je grški izdajalec Efialtes pospremil Kserksovo vojsko Leonidu za hrbet, je ta vojakom zapovedal umik na jug, sam pa se je s svojimi 300 spartiati in zavezniki boril pri Termopilah do zadnjega moža.
Tudi dražgoška bitka je bila bitka med dobro organizirano in opremljeno nemško vojsko na eni in bistveno šibkejšimi partizani na drugi strani. Tudi dražgoška je uradno trajala dva dni. Bistvena razlika pa je, da so partizani kmalu po začetku boja pobegnili in prepustili Dražgošane nemškemu maščevalnemu besu. »Farške vasi pa res ni škoda«, so po pričevanjih domačinov govorili partizani, ki so še dan pred bitko prisegali, da bodo Dražgošane varovali. Leonidova vojska danes ne potrebuje nobenih slovesnosti, pa ve zanjo ves svet. Pobeglim partizanom pa tudi vsakoletni partijski ropot v Dražgošah ne bo prinesel slave in izmil sramote.
P. S. Kamere so na dražgoški slovesnosti med drugimi ujele tudi nekakšnega efialta. Škoda, da na Teološki fakulteti ni poleg cerkvene zgodovine še dodatnega predmeta »Slovenski mučenci 20. stoletja«, »Polpretekla zgodovina in RKC«, »Vloga duhovnika v postkomunistični družbi«, ali nekaj podobnega.
Anton, Justin in Ivana
Pred nekaj tedni je na police nemških knjigarn prišel ponatis Hitlerjevega Mein Kampf (Moj boj). Bojazen, da bi knjiga negativno vplivala na politično stanje v nemški državi je po mojem mnenju odveč. Delo je namreč opremljeno s strokovnimi komentarji zgodovinarjev, ki dobro razkrivajo zločinsko ideologijo avtorja. Tudi na Slovenskem bi po mojem mnenju morali napisati natančne biografije komunističnih zločincev in objaviti vse ohranjene dokumente Udbe. Seveda ob strokovnih spremnih besedah nerežimskih zgodovinarjev. Gola objava seznamov Udbinih sodelavcev, za kakršno se je odločil publicist Roman Leljak, prinaša v naš prostor novo zmedo in diferenciacijo. Kot bi jo vnesla v Nemčijo neznanstveno podprta objava dela Mein Kampf.
Če pobrskamo po več kot 500 let starem arhivskem gradivu, ki je ostalo po sodnem procesu zoper Ivano Orleansko, najdemo med dokumenti tudi Ivanino priznanje, da je »lagala, bogokletno govorila, nosila nedostojno obleko, odpadla od vere, živela v zmoti, zagrešila krvoprelitje …« Na koncu dokumenta se je obtožena s tresočimi rokami tudi podpisala:
Gre za avtentični dokument in lastnoročni podpis, kar je potrdila grafologija. Tudi v gradivih Udbe najdemo številne dokumente z neverjetnimi priznanji, ki so jih podpisovali Anton Drobnič, Justin Stanovnik in še kakšen znani bojevnik zoper boljševizem. Resna analiza bi seveda pokazala, da so bili Anton, Justin, Ivana in mnogi drugi v zaporih in taboriščih maltretirani, izsiljevani in prevarani … Podpis še tako spornih besedil ali priseg v takih okoliščinah niso ovira celo za beatifikacijski postopek …
Sv. Ivana Orleanska in tisoči slovenskih mučencev, prosite za nas.
