Zgodovinska odločitev poljskega US in Ženevska deklaracija o zdravju žensk in krepitvi družine

Življenje je prvo, ne sme biti žrtvovano v korist zdravja, je presodilo Ustavno sodišče Poljske, ki je 22. oktobra objavilo zgodovinsko razsodbo, da je splav iz evgeničnih razlogov v nasprotju z Ustavo Republike Poljske, ki zagotavlja vsakomur pravico do življenja.

Pobuda za presojo ustavnosti legalnega opravljanja splava v primerih, ko je bila s prenatalno diagnostiko ugotovljena nepravilnost pri razvijajočem se otroku, je prišla iz različnih strank, sodbo pa je sprejelo Ustavno sodišče, ne parlament, kar pomeni, da je pravnomočna in zavezujoča za vse. Za več informacij o odnosu do splava na Poljskem smo povprašali Veleposlaništvo Republike Poljske v Ljubljani, kjer so nam pojasnili, da je splav dovoljen le v primeru, če je ogroženo življenje nosečnice ali če je do spočetja prišlo zaradi kriminalnega dejanja, na primer posilstva.

Poudarili pa so, da je sedanja vlada prva, ki je uvedla celovito družinsko politiko. Temelj vladnega programa Za življenje je skrb za nosečnice in njihove družine; pri tem je pomembno, da je v skladu z razvojem medicine mogoče poskrbeti tudi za prenatalno diagnostiko in terapijo. Ustrezne skrbi so deležne tudi družine z resno bolnimi otroki.

Po zakonu iz leta 1993 je bilo splavljenih največ otrok z Downovim sindromom

Ustavno sodišče Poljske je tako ukinilo določbo zakona iz leta 1993, ki je doslej dovoljeval splav v primerih, ko so predporodne preiskave in drugi pridobljeni biomedicinski podatki z veliko verjetnostjo nakazovali, da ima zarodek resne in nepopravljive napake ali pa neozdravljivo in smrtno nevarno bolezen. Iz evgeničnih razlogov je bilo doslej opravljenih na Poljskem letno v povprečju od tisoč do dva tisoč splavov, predvsem zarodkov z Downovim sindromom. Na to tragedijo je leta 2019 opozorilo 119 poljskih poslancev in predložilo Ustavnemu sodišču, da razsodi o upravičenosti splava iz evgeničnih razlogov. Na Ustavno sodišče se je s svojimi argumenti in z argumenti evropskega in mednarodnega prava obrnil tudi Evropski center za zakonitost in pravičnost (ECLJ – European Centre for Law and Justice).

V razsodbi je Ustavno sodišče ugotovilo, da mora biti človeško življenje zaščiteno v prav vseh stopnjah njegovega razvoja in da življenje ne sme biti žrtvovano v korist zdravja. Življenje je prvo. Ustavno sodišče se je oprlo tudi na mednarodno pravo, predvsem na Konvencijo OZN o pravicah otrok, ki jasno poudarja, da otroci zaradi svoje fizične in duševne nerazvitosti potrebujejo še posebno zaščito in skrb, vključno s primerno pravno zaščito tako po kot tudi pred rojstvom. Opozorili so na Konvencijo o pravicah invalidnih oseb, ki prepoveduje diskriminacijo oseb na podlagi njihove invalidnosti. Razsodba je tudi v skladu z Evropskim pravnim redom, ki nikjer ne omenja pravice do splava. Tudi leta 2018 sprejeti dokument Komiteja OZN za pravice invalidnih oseb jasno pove:

»Zakonodaje, ki eksplicitno dovoljujejo splav na osnovi poškodb, kršijo Konvencijo o pravicah invalidnih oseb (4., 5. in 8. člen). Dodatno ta Komite še opozarja, da so tovrstni splavi često posledica napačnih diagnoz in da se pri »upravičevanju stalno ponavlja stereotip, da je invalidnost ali poškodovanost v nasprotju s kvaliteto življenja«.

Sodba je sprožila proteste poljskih zagovornikov splava pa tudi mednarodnih civilnodružbenih organizacij

Kot je bilo pričakovati, je razsodba ustavnega sodišča glede neupravičenosti evgeničnega splava sprožila številne proteste, ne samo na Poljskem, ampak tudi pri organizacijah civilne družbe, kot so Amnesty International, Human Rights Watch (HRW), pri gibanjih za pravice žensk, skupin zdravnikov in tudi v politiki, predvsem leve in zelene orientacije. Komisarka za človekove pravice Evropskega sveta Dunja Mijatović je razsodbo označila za »zelo žalosten dan za pravice žensk«. Vprašanje je, kako je Mijatovićeva kot politično nastavljeni birokrat pravno podkovana in ali se je sploh poglobila v pravno utemeljitev razsodbe. Nasprotnikov ne zanimajo niti etični niti moralni vidiki, kaj šele pravne osnove te razsodbe. Ponavljajo mantro raztegovanja pravice žensk do lastnega telesa tudi na zarodek, trditve, da zarodek s poškodbami ni zmožen (vreden?) življenja, da bodo poslej ženske opravljale splav ilegalno in da bo to zelo škodilo zdravju žensk.

Obeta se oster boj tistih, ki si prizadevajo za uveljavitev resničnih človekovih pravic, s tistimi, ki hočejo uveljaviti na novo ustvarjene, namišljene in za lase privlečene človekove pravice, ki so sicer udobne, privlačne, vendar krvave zaradi uničenega življenja nemočnih.

Ženevska soglasno sprejeta deklaracija o zdravju žensk in krepitvi družine za več svobode v svetu

Dan pozneje, 23. oktobra, pa je bila objavljena Ženevska soglasno sprejeta deklaracija o zdravju žensk in krepitvi družine, s katerim se je skupina držav z različnih celin, v katerih prevladujejo različne veroizpovedi, povezala v zavezništvo za življenje in za družino, kar je ravno tako zgodovinskega pomena. Podpis soglasja je bil načrtovan že v maju, a je bil ravno zaradi pandemije prestavljen, tako da je bil dokument sprejet virtualno v Washingtonu.

Z Ženevsko soglasno sprejeto deklaracijo se je 32 držav na pobudo ZDA, Brazilije, Madžarske, Egipta, Indonezije in Ugande povezalo v prizadevanju za izboljšanje razmer na štirih ključnih področjih:

  • izboljšanje skrbi za zdravje žena in deklet,
  • enakopravnost in enakovrednost moških in žensk na vseh področjih življenja: šolanje, zaposlitev, ekonomija in kultura, socialno življenje in politika,
  • zaščita človeškega življenja od rojstva do naravne smrti,
  • krepitev družine kot temelja družbe, s tem da si mož in žena delita skrb za družino v harmoničnem partnerstvu,
  • zaščita suverenosti vsake države na področju globalnih političnih vprašanj.

Od evropskih držav so deklaracijo za zdaj podpisale samo Belorusija, Madžarska in Poljska, z drugih celin pa Bahrajn, Benin, Brazilija, Burkina Faso, Kamerun, Kongo, DR Kongo, Republika Kongo, Džibuti, Egipt, Esvatini (prej Svahili), Gambija, Haiti, Indonezija, Irak, Kenija, Kuvajt, Libija, Nauru, Niger, Oman, Pakistan, Saudska Arabija, Senegal, Južni Sudan, Sudan, Združeni arabski emirati, Uganda, Zambija in ZDA. Zastopane so vse večje veroizpovedi sveta. Število muslimanskih držav podpisnic pravzaprav ne preseneča, razveseljuje pa dejstvo, da se strinjajo z vsemi navedenimi dejavniki.

Institucije OZN prevečkrat vsiljujejo državam odnos do življenja, ki je nasproten njihovim vrednotam

Soglasno sprejeta deklaracija je zgodovinskega pomena in ima veliko večjo težo kot samo to, da je izraz verskih prepričanj. V bistvu je kritično politično orožje v boju za zdravje žensk, za družino, za ohranitev življenja nemočnih in krepitev suverenosti držav zlasti na področju kreiranja politike v odnosu do različnih institucij Organizacije združenih narodov (OZN) in drugih multilateralnih ali civilnih organizacij.

Vedno pogosteje se dogaja, da nekatere bogate države in še zlasti institucije OZN napačno zagovarjajo politiko splava in jo upravičujejo, kot da je univerzalna človekova pravica.

Hkrati tudi še vršijo politični pritisk na države, da bi uvajale bolj liberalno zakonodajo glede opravljanja splavov in jim v primeru odpora obenem grozijo s finančnimi sankcijami ali s kritiko in obravnavami na mednarodnih forumih. Tragične žrtve vsega tega pa so zdravje žensk po svetu in nerojeni otroci. Bogate države in mednarodne institucije kratkovidno vztrajajo pri taki radikalno škodljivi politiki, ki je tudi v nasprotju s kulturnimi vrednotami številnih narodov in držav.

Prav je, da članice OZN določajo politiko organizacije, ne obratno

Deklaracija pomeni jasno napoved, da institucije OZN ne bodo več mogle sprevračati ali po svoje napačno tolmačiti že davno poprej sprejetih in uveljavljenih načel in pravno zavezujočih obvez, ne da bi za to morale odgovarjati. To pomeni, da bodo države članice OZN določale politiko OZN, ne obratno, kot se to dogaja sedaj, da institucije OZN odločajo o politiki držav članic. OZN in druge multilateralne organizacije morajo odgovarjati za svojo politiko, to bo tudi naloga koalicije držav podpisnic soglasja. Države podpisnice sporočajo OZN in svetu, da na svetu ni nobene mednarodno priznane pravice do splava. To je še posebej poudaril državni tajnik za mednarodne odnose ZDA Michael Pompeo. ZDA so se postavile na čelo koalicije, ki ščiti zdravje žensk, brani življenje nerojenih in zagovarja vitalno vlogo družine kot temelja vsake družbe.