V srednji šoli me je sošolec udaril v trebuh. Udarec ni bil samo boleč, ampak me je bilo tudi sram in čutil sem se ponižanega. Želel sem »izenačiti rezultat«. Ta načrt sem zaupal babici Meti, pa mi je bilo žal. Posebej zame je imela dolgo predavanje. Nerad sem poslušal njeno nakladanje, vendar sem si zapomnil, da mi je rekla, naj ne mislim na to. »Dobro rodi dobro, zlo pa zlo. Vsako dobro delo se ti bo nekega dne povrnilo, prav tako tudi vsaka slaba stvar, ki jo narediš.«
Potreboval sem trideset let, da sem razumel te njene besede. Babica je takrat živela v domu ostarelih. Vsak torek sem šel z njo ven na kosilo. Zelo dobro se spominjam najinega zadnjega kosila, preden je odšla v bolnišnico. Šla sva v bližnjo restavracijo. Babici sem naročil pečenko, sebi pa hamburger. Ko so nama naročeno prinesli, sem opazil, da babica hrano pred seboj samo gleda. Odmaknil sem svoj krožnik in potegnil k sebi njenega, ji razrezal meso in ji vrnil krožnik. Ko je zelo počasi s težavo nosila hrano v usta, sem se spomnil nečesa in šlo mi je na jok. Pred štiridesetimi leti je ona razrezala meso meni, majhnemu dečku. Babica je imela prav: »Vsako dobro delo se ti bo nekega dne povrnilo.«
Pripis uredništva: Zgodba je iz julijske številke revije Ognjišče, več zgodb lahko najdete v zbirki Zgodbe za dušo pri Založbi Ognjišče.
