Zgodba o slovenski levici

2
Avtor: Jože Horvat. Vir: Siol. Slovenski politični prostor praktično vse od nastanka države opredeljujejo določene težave pri iskanju identitete na strani levice.

Medtem ko za identiteto desnice ves čas izmenično jamčita SLS in Nova Slovenija (oziroma še prej SKD), je imela SDS s tem dolgo časa težave. Danes so ljudje že pozabili, ampak v tistih herojskih časih Tomšiča in Pučnika se je stranka že s svojim imenom – v času Tomšiča, ko v strogem smislu še ni bila niti stranka, je bila to Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS), v času Pučnika pa Socialdemokratska stranka Slovenije (SDSS) – nedvoumno postavila na levo stran političnega prostora. Smešno je, da ima Pučnika danes večina za desničarja, pa čeprav bi tudi kakšen mnogo bolj nadarjen teoretik od Zvera težko prepričljivo utemeljil njegovo desničarstvo. Kakorkoli že, stranka je leta 2003 končno spoznala svojo zablodo in se preimenovala v Slovensko demokratsko stranko.

Na drugi strani imajo mnogi še danes stranko LDS za levičarsko. No, težava z LDS je v tem, da karkoli že človek o njej pove, se težko v popolnosti zmoti. LDS je bila predvsem stranka, ki so jo povezovali vulgarni interesi in pri kateri ni bil kompromis nikoli rezultat, ampak vedno izhodišče. To je bila stranka, v kateri so lahko dolgo časa brez težav sobivali tako politiki tipa Rupel kot tudi tipa Gantar. Skratka, to je bila stranka brez vsake substance, zato ni čudno, da je že ob prvem porazu začela nezadržno razpadati. Ko je tako na zadnjih volitvah končno izpadla še iz parlamenta, so verjetno mnogi prišli v skušnjavo, da bi začeli verjeti v Boga.

Tipičen proizvod LDS-ove politične šole je Zoran Janković. Kot je to že s skoraj prostaško jasnostjo povedal Rop: politika ga je nastavila ali, bolje, LDS ga je nastavila ali, še bolje, Tone Rop ga je nastavil. Robati značaj Jankoviću mnogokrat preprečuje, da bi videl bolj subtilne odtenke stvari, zaradi česar nemalokrat zbuja vtis, da je njegov razum malo bolj počasne narave. A videz vara, Jankoviću uidejo detajli, ne uide pa mu tisto bistveno. Pri LDS mu tako ni ušlo, kako nepomembni so pravzaprav politični program in druge podobne podrobnosti. Iz tega je sklepal, da se zaradi tega pač ne izplača izgubljati časa. Ampak demokratični ceremoniali vendarle imajo neko vrednost. Te napake ne bo ponovil nikoli več.

Kot neformalni vodja slovenske levice je Janković zdaj prišel celo do točke, ko razmišlja, ali bi bil raje socialist ali liberalec. To pa postavlja v nekoliko čudno luč poslance Pozitivne Slovenije. Kaj to pomeni: kandidiraš na volitvah, si izvoljen v parlament, na koncu pa se izkaže, da bo o tvoji temeljni politični usmeritvi odločal septembrski met kovanca predsednika? Bolj tankočutni volivci levice bodo taki stranki gotovo rekli: “Ne, hvala!”

Torej ostane od parlamentarnih strank samo še SD. Ta stranka je tudi sama spreminjala imena in usmeritve, a kljub temu na levem političnem polu igrala ves čas tisto vlogo, ki sta jo na desnem SLS in NSi. No, vse kaže, da se v zadnjem času tudi sama spopada s krizo identitete. Pomenljivo je, da se je tudi Borut Pahor začel spogledovati z idejo, da ideološke razlike pravzaprav niso tako pomembne.

Na tej točki se očitno kaže slovenska vezanost na nemški kulturni prostor. Pri nemškem razumevanju politike prevladuje prepričanje, da je ideologija nekaj zastarelega. Nemci se radi vidijo kot postideološka in celo postpolitična družba. Povsem drugače kot Francozi, ki se nikoli niso odpovedali ideološki delitvi na levico in desnico, delitvi, ki so jo ravno oni tudi iznašli. Včeraj je o tem v Süddeutsche Zeitungu zanimivo razmišljal Stefan Kornelius, ki načeloma sicer podpira francoski model, vendar pa se boji, da je Evropa za takšno konfrontacijo v tem trenutku prešibka. Morda ima prav, ampak težava je v tem, da obstaja potem resna nevarnost popolne prevlade tehnokracije. Morda bo takrat, ko bo Evropa po njegovem mnenju spet dovolj močna za ideološke konfrontacije, za demokracijo že prepozno. Glavno vprašanje torej je, ali je na oltarju Evrope res vredno žrtvovati demokracijo.

2 KOMENTARJI

  1. Razširjena predstava, da ima družbeni razvoj nek pozitivni predznak, je marksistični mit. Češ da se sicer asimptotično počasi, a vendarle zagotovo bližamo nirvani, ko bo avantgarda razrešila družbena nasprotja in bomo zaživeli v pravičnosti (z malo začetnico). Realnost je seveda, da količina družbenih nasprotij ostaja enaka ali narašča; o družbeni pravičnosti pa tu niti nebi razpravljal. Zrele politične sile skušajo delovati v okvirih realnosti.

    Problem naše levice in s tem vse države je, da jo je mogoče uvrstiti le v dve kategoriji. V levico, ki zanika realnost in prisega na utopijo, za katero si je mogoče prizadevati le s sprenevedanjem, krajo in (ekonomskim, političnim in v končni posledici fizičnim ) nasiljem in destrukcijo. Ter v ‘levico’, ki utopističnih iluzij nima, jih pa uporablja kot PR orodje za zakrivanje kraje (in destrukcije).

  2. Včeraj sem bil na poti po Beli krajini.

    Ustavil sem se tudi v Metliki. Ker so ravno paznoval Vinsko vigred, je bilo tesno za parkirna mesta. Zapeljal sem brž na naključno izpraznjeno parkirno mesto ob pločniku. Naenkrat se žena razjezi z besedeami, pa ravno pred pogrebnim podjet.jem si moral ustaviti. Pogledam na desno in vidim zloveščo temno izložbeno okno, na njem pa v kričeči barvi izstopajoči križ.

    Brž mi je bilo jasno. Ni bilo pogrebno podjetej, temveč nekaj nič manj zloveščega. Bilo je izložbeno okno poslanske pisarne Pozitivnre Slovenije (kako ponesrečeno ime) oziroma njihove poslanke Renate Brunskole..

    Če bi bilo količkaj možnosti, bi nemudoma zapeljal na kako bolj prijazno parkirno mesto.

    Od kritičnih Belokranjcev sem kasneje slišal, da to , da ima Renata Brunskole precej kilogramov preveč, ni največja napaka te dične poslanke.

Comments are closed.