Zgodilo se mi je zgodilo nekaj posebnega. Ko sem se peljal s ‘štirinajstko’ proti Bežigradu, se mi je približala mlajša dama in me vprašala, če je bilo pri osamosvajanju lepo. “Zelo lepo.”, sem ji odgovoril. “Meni pa je tako žal, da sem se rodila šele leta 1994. Tako rada bi bila zraven.” “Mogoče pa niste vsega zamudili, zgleda, da bomo vajo ponavljali.”
Zavod sv. Stanislava je na Jegličevo pobudo desetletja vzgajal slovensko krščansko elito. Revolucionarji so jo po koncu druge svetovne vojne spremenili v čakalnico za smrt. Potem je bila pol stoletja vojašnica tiste armade, ki je izvajala vojaške vaje s predpostavko, da je sovražnik z zahoda napadel Jugoslavijo. Vojaki JLA so zadnjič slišali za tega sovražnika ob osamosvojitvi in zavedeni branili nekaj, česar ni bilo več.
Ko se je predpostavka zahodnega sovražnika poslovila in z njo za vedno tudi tisti, ki so se z njo utemeljevali, se je ta hiša lahko zopet posvetila svojemu izvornemu poslanstvu. Kot tako jo je obiskal prijatelj Slovenije papež Janez pavel II. Ker je bilo tako, je prav, da v tej hiši o slovenskih zadevah govorimo skrajno resno.
 Civilna pobuda Prebudimo Slovenijo prireja v soboto, 13. 10. 2018, srečanje kristjanov in ljudi dobre volje. Tako kot letos spomladi se bodo tudi tokrat zbrali v Zavodu sv. Stanislava v ljubljanskem Šentvidu.
Odločili smo se ponatisniti prispevek Lojzeta Peterleta, predsednika osamosvojitvene vlade, danes evropskega poslanca, ki ga je pripravil za srečanje kristjanov in ljudi dobre volje v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, 28. februarja 2014, prav tako v organizaciji iniciative Prebudimo Slovenijo. Naj spomnimo, takrat je bila Slovenija v pričakovanju državnozborskih volitev, na čelu vlade pa je bila še Alenka Bratušek. Peterle v zapisu opisuje takratno stanje v slovenski družbi. Ugotavljamo, da bi kaj takega lahko zapisali tudi za današnje razmere, le nekatere podatke, ki jih Peterle bi bilo potrebno zamenjati z aktualnimi. |
Naprošen sem bil, naj bi spregovoril o Sloveniji v očeh sveta. Naj se najprej spomnim, kako smo zgledali v očeh sveta pred petindvajsetimi leti, ko smo podpisali majniško deklaracijo in z njo jasno povedali, da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda.
Majniška deklaracija, ki so se ji zavezale pomladne stranke, je kazala v smer samostojne in demokratične slovenske države, temeljna listina, ki so jo sprejele stranke komunističnega porekla, je napovedovala nadaljevanje Jugoslavije. Takrat so nam po vprašanju svobode, identitete in po velikosti podobni narodi izražali razumevanje in solidarnost, večji – in davno prej održavljeni – so nas večinoma svarili in nam svetovali realizem, rekoč – politika je umetnost mogočega.
Od maja 1990 Slovenija ni imela več samo sanj in deklaracij o lastni državi. Prvič v zgodovini je imela oblast, ki je bila zavezana projektu osamosvojitve in ga je tudi izvedla. Slovenija je postala politični subjekt, ki je zaposloval politične analitike, stratege in pragmatike. Odpor proti osamosvojitvi in strah pred posledicami sta bila močna. Nasprotovanje se je izražalo tudi z grožnjami. Za nekatere smo pomenili upanje, za druge smo postali motnja s predvidljivimi in nepredvidljivimi posledicami. Vsemu svetu smo dali vedeti, da mislimo z uresničitvijo pravice do samoodločbe resno in da jo hočemo izpeljati demokratično ter na miroljuben način.
V očeh drugih pred četrt stoletja iz znanih zgodovinskih in političnih razlogov torej nismo imeli jasne podobe. Znani smo bili po Bledu in Avsenikih. Slika se je korenito spremenila s proglasitvijo države, 25.6.1991. Slovenska država je postala dejstvo. Zmaga nad Jugoslovansko ljudsko armado je to dejstvo dodatno utrdilo. Svet je moral sprejeti nova dejstva. Plasirali smo se na politični zemljevid sveta. Dokazali smo sposobnost preživetja. Iz gospodarskega nazadovanja (-8%) smo prešli v nekaj letih v rast (1993 +3%), ki je trajala petnajst let. Za druge države s komunistično preteklostjo smo bili zgled tranzicije, celo za veliko Kitajsko. Za Zahod je bil začetek naše poti obetaven, za Nemce smo bili “Musterknabe”.
S tako podobo in dobrim ugledom smo pristopili k Evropski zvezi in NATO. V EZ smo veljali prva leta za najboljšo novo državo članico. Uvedli smo evro in prvi od novih držav članic smo predsedovali EZ – priznano uspešno. Potem je udarila kriza. Razkrila je naše notranje slabosti, predvsem pa posledice nedokončane tranzicije. Od takrat svet spoznava drugačno Slovenijo in nas vse težje razume. Ne razumejo nas, kako je mogoče tako zavoziti cvetočo državo.
Ne razumejo:
- da smo se ustavili, da pet let ne izpeljemo nobene močnejše reforme
- da ne počrpamo evropskih sredstev
- da dvajset let ne zgradimo drugega tira od Divače do Kopra
- da se nismo jasno opredelili do preteklosti
- da tri mesece iščemo dva ministra
- da ne pokopljemo mrtvih
- da se ne dogovorimo za nacionalne cilje
- da smo tako razdeljeni
- da tuje banke poslujejo pozitivno, državne pa z izgubami
- da so banke zapravile milijarde za neproduktivne namene, za prevzeme, ne za tehnološki napredek.
- da smo pristali v vrhu korumpiranih držav
- da se je zgodila mariborska cerkvena katastrofa.
Tisti, ki nas bolj spremljajo, se ne čudijo, drugi nas še vedno sprašujejo, kako je mogoče. Oboji pa vedo, da naša kriza ni posledica svetovne finančne krize. Ta je samo slekla cesarja do golega. Naši ključni problemi so domači. Velik del sveta se ne ukvarja s Slovenijo na drobno. Vedo, kaj je treba v taki krizi storiti in se čudijo, da tega ne storimo. Kot Latvija, na primer. Za nas doma pa je prav, da se po dobrih dvajsetih letih bolj natančno vprašamo, zakaj smo tam, kjer smo.
Samorefleksijo je treba začeti vsaj pri samorazpustu zgodovinsko uspešne koalicije Demos in nerazumnega podiranja njegove vlade. Namesto “kaj”, je dobilo prednost vprašanje “kdo”. Razpust Demosa in taktična povezava levega dela Demosa s starimi političnimi silami je za dvanajst let odprl možnost prevlade strankam komunističnega porekla. S tem se je zaprla pot za nadaljevanje pomladne tranzicijske strategije. Takrat se je začela naša pot nazaj in navzdol. V manjšinskih vlogah pomladne stranke, začenši s Pučnikovimi socialdemokrati v prvi Drnovškovi vladi in v drugih mešanih koalicijah niso mogle bistveno vplivati na glavni tok sprememb. (Pučnik je napako kasneje sicer priznal).
Zgodila se je restavracija starega. Evropskih vrednot, načel in standardov nismo uveljavili v celoti, zlasti ne na področju pravne države in socialno tržnega gospodarstva. Pri nas se je nadaljevala Kardeljeva dogovorna ekonomija s političnim bančništvom, klientelizmom in sistemsko korupcijo.
Svet je videl praznovanje v Stožicah brez slovenskih in evropskih zastav in slišal politični vrh prepevati E viva il communismo. Kakšno sporočilo Evropi in svetu!
Tri Jugoslavije so propadle, naši jo še častijo. Nič ne bi rekel, če bi šlo za nostalgijo. Nekaterim je bilo zelo lepo. Skrbi me, da gre za nadaljevanje jugoslovanskega partijskega koncepta – tako v pojmovanju politike, odnosu do skupnega premoženja, do državljanov in do tujcev. Pri nas se nadaljuje socializem. Sploh ne potrebujemo nove stranke tega imena.
V predkriznih letih smo doživeli privatiziranje države za ožje interese. Načelo skupnega dobrega je zasenčilo drugo načelo – zgoraj si, da služiš našim. Če si na pravi strani, dobiš kredit brez zavarovanja. Plačalo bo ljudstvo. To se tudi dogaja. Ljudstvu so naložili tudi financiranje izgub dveh zasebnih bank.
Pred enim letom je prišlo do zamenjave vlade, ki je začela trende obračati v pravo smer. Do zamenjave očitno ni prišlo zato, da bi izvedli reforme, ampak zato, da do bistvenih sprememb ne bi prišlo. Berite novo koalicijsko pogodbo, poudarek je na tem česa ne bodo naredili. Nadaljevalo se bo kupovanje časa za drage obresti. Račun raste, vstajnikov pa že dolgo nisem videl. Zdaj je mir, ker so na oblasti pravi. Ne glede na ceno. Plačal bo naslednji in z njim ali z njo mi vsi. Zdaj je mir tudi zaradi evropskih volitev. Zadeve gredo na bolje. Luknja ni pet ampak samo 4,8 milijarde. Mi lahko poveste, kako bo to razliko čutil davkoplačevalec. Ohranili smo neodvisnost. Ne bomo se dali trojki. Na Slovenskem smo mi gospodar. Če bo premalo elektrike, ponovimo vajo s TEŠ 6.
Seveda nas drugi še naprej ali pa še bolj poznajo po Bledu, lipicancih, dobrih vinih, kranjski sivki, potici in še po čem. V Ljubljani srečujem vse več Japoncev, kar velja v turizmu za zelo dober znak. Ob sobotah na ljubljanski tržnici komaj pridem do solate, toliko je Italijanov, Avstrijcev, Bavarcev … Na tem terenu ni posebnega problema ….
Naj pa ob tem povem, da se Evropa ureja. Nastaja bančna unija, ki ne bo dopuščala tako tovarišijskega bančništva, kot smo ga poznali pri nas. Za zavoženo stanje, kakršno je, nismo vsi krivi, za drugačno podobo Slovenije pa smo vsi odgovorni.
Mi moramo iz samoblokade. Leto 1941 ni prava smer. Treba je gledati proti 2041. Državi moramo vrniti status vrednote, politiki pa vlogo služenja. Rešiti moramo politični problem, kajti v krizi smo zaradi neodgovorne politike. Samo poštena politika lahko povrne zaupanje ljudi v lastno državo. Pri delu za drugačno Slovenijo je treba vedeti tudi, kaj deli in kaj povezuje.
Ne glede na komunikacijske motnje med pomladnimi strankami, ne vidim boljšega izhodišča pri delu za skupno prihodnost, kot so vrednote osamosvojitve. Tisto, kar nas je navdušilo, povezalo in v kritičnih trenutkih poenotilo do zgodovinskega preboja. Potrebujemo preboj v novo kvaliteto.
Ali smo na razpotju?
Upam, da. Razpotje pomeni možnost izbire. Težko se odločiš, če ni smerokazov, je gosta megla, imaš zavezane oči ali si k temu še gluh. Niso dovolj samo voditelji, potrebna je prava smer. Za določitev prave smeri pa je treba vedeti, kaj se je zgodilo in kaj se še ni oziroma zakaj se še ni zgodilo.
Tudi ni dovolj, da se zganejo voditelji. Prihodnost Slovenije je osebna zadeva vsakega izmed nas. Naj končam z mislijo na tiste, ki mi vlivajo upanje. Srečujem ljudi, ki hočejo vedeti in razumeti kaj se je zgodilo, zakaj smo se ustavili. Ljudi,ki hočejo delati za drugačno Slovenijo. S takimi jo bomo uresničili.
Pripis uredništva: Prispevek je bil prvotno pripravljen za srečanje kristjanov in ljudi dobre volje v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, 28. februarja 2014, v organizaciji iniciative Prebudimo Slovenijo.
Foto: Slovenska pomlad
