Zgled Tine Maze ali kaj nas učijo olimpijci

4

Tina MazeZadnji uspehi slovenskih športnic in športnikov so številnim ljudem polepšali vsakdan ter jih navdali z veseljem in optimizmom, kar je za Slovenijo v zadnjem času dokaj redko. Povejte, se vam zdi, da je olimpijsko kolajno na pošten način možno doseči z »mutenjem«, lenarjenjem ali mešetarjenjem?

Usodna zazrtost vase

Če na vprašanje niste odgovorili pritrdilno, potem gotovo razumete, da se za uspehi slovenskih športnic in športnikov na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju skriva ogromno odrekanja in naporov. Večina prek zaslonov vidi le nekaj minut, v katerih npr. športnica odsmuča smuk. Ker zadeva prek zaslona izgleda precej preprosto, sem prepričan, da se človek, ki še nikoli ni smučal ali v življenju garal za kakšno stvar, pravzaprav sploh ne more soobčutiti veselja ob uspehu Tine Maze ali drugih slovenskih olimpijcev. V dobi spletnih družbenih omrežij in narcisoidnega iskanja pozornosti je uspeh simpatične Črnjanke na snežni strmini v Sočiju za mnoge, ki dan na dan ure in ure zapravijo na svetovnem spletu, le uporaben povod, da morda s svojim sporočilom ujamejo val, dobijo pozornost in s tem nahranijo svoj ego.

V sedanjem prevladujočem civilizacijskem vzorcu, v katerega je vpeta tudi slovenska družba, se soočamo z veliko posamezniki in posameznicami, ki tudi na odgovornih mestih gledajo večinoma le nase. Ob pomanjkanju učinkovitih nadzornih mehanizmov so tovrstni pripadniki političnih, gospodarskih, kulturnih in cerkvenih elit Slovenijo spravili na pot, ki pelje na dno. Naraščajoče javno zadolževanje – na način, da je očitno že skoraj čisto vseeno, pri kom, glavno, da denar pride v blagajno – je skrb vzbujajoče in alarmantno, pa se zaradi tega velika večina ne vznemirja; še najmanj mlajše generacije, na katere se s tem prevali ogromno breme. Nezdrava sprega med posameznicami in posamezniki, ki imajo v rokah razne vzvode moči in oblasti, ter odgovornimi ljudmi v množičnih medijih, ki slikajo lepšo sliko od resnične, je recept za propad. Človek, ki nima stika s tujino ter ni nikdar živel in delal v bolj konkurenčnem okolju, kot je slovensko, bo ob spremljanju prevladujočih slovenskih medijev skoraj gotovo živel v prepričanju, da bolje pač ne gre. Četudi je slišati nekaj kritičnih glasov, večina prebivalcev nima poguma ali volje, da bi odločno zahtevala konec takšnemu početju. To namreč predpostavlja, da bi morali z odrekanjem in večjim naporom začeti pri sebi. Življenje na račun drugih in stalnega zadolževanja je resda lagodno, a nikakor ni vzdržno. Če stvar pogledamo z vidika poštenega športnika ali športnice: tak način ga oz. jo v nobenem primeru ne bo pripeljal do olimpijske medalje.

Kako iti preko sebe ali kako se dvigniti z dna?

Naravna ali nenaravna katastrofa večjih razsežnosti bi zelo hitro prekinila takšen razvoj. Slaba stran te možnosti je, da pri tem nastrada veliko nedolžnih. V človeški zgodovini se je to že večkrat zgodilo. Tisti, ki preživijo takšno preizkušnjo, so vsaj nekaj časa treznejši in prisiljeni, da s svojim trudom sebi in drugim zagotovijo osnovne življenjske pogoje. Če ne bi bilo druge svetovne vojne, v Evropi zelo verjetno ne bi prišlo do prostovoljnega povezovanja in združevanja zahodnoevropskih držav v njihovem prizadevanju za mir in dobro družbeno-politično ureditev. In za tem stojijo konkretni ljudje: Robert Schuman, Jean Monnet, Konrad Adenauer, Alcide De Gasperi idr.

Drugo možnost za izhod iz trenutne krize vidim v dovolj velikem številu ljudi, ki bi se pogumno in odločno, a nenasilno postavili po robu sedanjim prevladujočim vzorcem. Glavni akterji pozitivnih sprememb so vedno konkretni zgledi. To niso ljudje, ki bi delali zahrbtno ali prevarantsko, ki bi skrivali svoje resnične namene, ki ne bi znali poslušati, ki bi spreobračali svoje besede ali besede drugih, ki bi drugim solili pamet in jim nalagali bremena, sami pa ne bi mignili niti s prstom. Mimogrede, po mojem mnenju bi k manj onesnaženemu okolju v Sloveniji bistveno prispevali s tem, ko bi za podajanje sporočil v javnem kibernetskem prostoru zahtevali osebno odgovornost. Tisti, ki v demokratični družbi nima poguma ali sposobnosti prevzeti odgovornosti niti za lastne besede, ne daje najboljšega zgleda niti v takem ravnanju ne vidim velikega potenciala za spremembe na bolje. Če za primer pogledamo Jezusa, človeka (če se omejimo samo na njegovo človeško plat), ki je sprožil največjo spremembo na bolje, ni deloval prikrito. Nasprotno, on in njegovi sodelavci so se javno izpostavili s svojo pravo identiteto in so bolj ali manj znani še danes. Res pa je, da so morali mnogi od njih zaradi svojega javnega delovanja umreti, ker so s tem ogrožali pokvarjene ljudi z oblastjo in močjo. Strah pred negativnimi posledicami javnega angažiranja za skupno dobro je možno preseči prav v povezanosti z Jezusom in s posnemanjem njegovega načina ravnanja.

Zgled Tine Maze ter drugih slovenskih olimpijk in olimpijcev nas uči, da je za uspeh potreben predvsem napor, trdo delo in odrekanje. Smo pripravljeni na to ali naj čakamo, da stvari na pravo mesto postavi šele večja ujma, kot smo ji bili priča nedavno?

Foto: Patricija Belak

4 KOMENTARJI

  1. Briljanten prispevek!

    In vzgledi uspešnih držav. Tudi Tina Maze se zgleduje po uspešnih tujih trenerjih.

  2. Ja itak, Druga možnost. Se čudim, da ljudem sploh na misel pride prva možnost. Kot da se iz zgodovine še nismo nič naučili. Je zadnjič pisal na FB-ju Trump, da kako da je vojna bila pridobitev, kaj so vse dosegli v zelo kratkem času… in modro dodal, da dandanašnja politika pa ne more v več letih narediti tudi uporabno internet stran. Mislm no, a se zavedamo, koliko travme to povzroči v ljudeh, več generacij naprej.
    Zaradi napačnega razmišljanja (narava nas vidi in sliši), nam pošilja opozorila. Dajmo jo poslušati. Kdor se je ukvarjal z naravo mora dobro vedeti, da smo mi narava. Preko atomov oz. energije smo vsi povezani in eno. Eno. Vse dobimo nazaj, posredno ali neposredno, prej ali kasneje. Akcija – reakcija svet. Razen, če si v ljubezni, odpuščanju sebi ter drugim.
    Skratka, začeti moramo pri svojih mislih, najprej.
    Civilne iniciative ter delo na sebi. Pisati samo o rešitvah, mogoče problem samo blago nakazati.
    Ja, javno skupno angažiranje (kot sedaj mi ;-)) in to brez izključevanja. Imamo kar imamo zaradi naših preteklih odločitev. To je normalno, evolucija pač. Nihče ne sme nobenemu nič zameriti. Le iskati boljše rešitve in se truditi z razumevanjem situacije ter odkriti vzroke. Nato sledi akcija.
    Mi to zmoremo.

Comments are closed.