Nič ne vem o Silviju Šinkovcu. Prvi zadetek na Googleu se glasi: Tožilstvo – Silvij Šinkovec brani lik in delo Barbare Brezigar. O njem sem prvič bral v MMC-jevi novici o primeru iz poznih sedemdesetih let, v katerem je bil Zvonko Fišer tožilec, Silvij Šinkovec pa sodnik.
Splača se prebrati omenjeni članek, tokrat predvsem zaradi izjav, ki jih je o zadevi dal omenjeni gospod Šinkovec. Morda je nekoliko dvoumna ali medla njegova izjava, da svoje odločitve ne želi v ničemer komentirati, da je bila sprejeta v določenem času, prostoru in tudi na podlagi drugačne zakonodaje ter da “preteklosti pač ne moremo spremeniti, lahko pa se iz nje učimo. (Silvij Šinkovec bi lahko napisal več o teh naukih!)
Toda veliko pomembnejše je, kar Silvij Šinkovec zapiše naprej, da sam osebno tudi v času po demokratičnih spremembah pogreša resno in poglobljeno razpravo o kršitvah človekovih pravic, ki bi jo morali opraviti predvsem tudi znotraj pravosodja in brez političnih delitev. In še, da se krepi občutek, da se ni nič spremenilo in zato sam osebno ne vidi nobene potrebe,“da na najbolj izpostavljena mesta v pravosodju sploh še kandidiramo tisti, ki smo take vodilne, izpostavljene funkcije opravljali v prejšnjem sistemu, sploh pa ne, če lahko taka kandidatura sproža odzive, ki vzbujajo v komerkoli dvom v pravno državo in varovanje človekovih pravic.” Slednji stavek je zapisan v prvi osebi množine.
Kot rečeno, nič ne vem o Silviju Šinkovcu; ne vem, ali je lev ali desen, črn ali rdeč, ali “politično spreobrnjen”. Ne vem, če ga morda k takšnim izjavam navajajo kakšni drugi motivi. Toda tako hvalevredno in v našem slovenskem prostoru tako izjemno redko gesto samokritičnosti ali celo sled obžalovanja totalitarne preteklosti, ne bi smeli pustiti neopaženo, še posebej, če prihaja od nekoga iz pravosodja. Izjava Silvija Šinkovca bi si zaslužila priznanje, pozdrav kakšne moralne avtoritete. Je droben žarek v monotoni in težki sivini nezmožnosti nosilcev funkcij v prejšnjem sistemu, da bi nanj pogledali s potrebno kritičnostjo in predvsem samokritičnostjo; je morda drobno upanje, da bo morda tudi pravosodje pričelo s katarzo – ne v naslado drugemu političnemu polu, ampak zaradi lastne verodostojnosti in nujnosti, da vzpostavimo zaupanja vredno pravno državo.
Bo zgled Silvija Šinkovca za seboj potegnil še koga?
