Več ko je okrog oltarja žensk, manj je tudi moških v cerkvi pod korom

2

Ne spadam med ženske, ki bi se spraševale ali si prizadevale za enakost z moškimi v Cerkvi niti za enakost na kateremkoli drugem področju življenja: enakosti pač ni. Lahko pa razpravljamo o enakovrednosti v različnosti (naravnih) danosti, nalog, okoliščin in še marsičesa drugega.

Med odmevi v tedniku Družina sem pred kratkim prebrala prispevek, ob katerem sem zastrigla z ušesi: problematika žensk v Cerkvi. Stric Google pa mi je pokazal daljše izhodiščno besedilo, ki je bilo objavljeno v zelo liberalni reviji.

Več ko je okrog oltarja žensk, manj je moških tudi v cerkvi pod korom

Žensko duhovništvo, odločanje, oblast. Saj poznajo protestanti različne variante – torej: izbira je. Če je problem samo v tem. Ali pa je že začetek novih problemov? Bežen pogled po cerkvi (ko smemo brez omejitev hoditi k maši) pove, kaj bi bila Cerkev brez žensk. Pa ni treba, da jih je poln prezbiterij! Nasprotno: več ko je žensk okrog oltarja (bralke, ministrantke), manj je tam moških. In manj je tudi moških pod korom.

Zahteva po vodstvenih položajih? Hmm, »kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,43). Pameten gospodar upošteva modre in upravičene nasvete služabnika. Pa tudi svoje žene, mame ali sestre.

Ženske zapostavljene? Ženske so bile prve oznanjevalke vstajenja! One so to sporočile moškim izbrancem, ki so se skrivali! (Kdo bi bolj zlobno pripomnil, da je Vstali že vedel, kdo bo novice hitreje širil.)

Božja mati Marija ni iskala uresničitve svoje volje, ampak je sprejela Božjo voljo

Marija, Božja mati, ni bila duhovnica. V času Jezusovega javnega delovanja sploh ni bila v ospredju. Je bila pa vedno nekje blizu. Videla je, spremljala in delovala iz ozadja. Čisto po žensko, sočutno, skrbno, budno. Prvi čudež, na primer. Nevsiljivo, brez zahtev je povedala, kar misli, in vedela, da ne bo preslišana.

Pri zadnji večerji je ni bilo. Če bi bila zraven, bi to verjetno ostalo zapisano, kot je zapisano, da je z apostoli molila po vnebohodu. Moški so zbežali, ona je prehodila križev pot in do konca vztrajala pod križem. Bila je tam, kjer in kadar je bilo potrebno. In opravila naloge, ki jih noben moški niti vsi moški skupaj ne bi (z)mogli. Zato ji pripada mesto, ki ga nikoli ne bo dosegel noben papež niti duhovnik ali duhovnica.

Izbrana je bila, da posreduje Življenje. Lahko bi zavrnila angela: »Oprosti, toda imam drugačne načrte. Poročila se bom, imela družino, najdi si koga drugega.« In Gospod Bog bi se verjetno obrnil na kako drugo žensko (ne moškega!) – če bi seveda obstajala možnost, da bi se zmotil pri prvi izbiri.

Toda ne: Marija se je podredila Božji volji. Kako nesodobna beseda: podredila! Isto lahko povem drugače: svobodno je sprejela Božji načrt, ki je korenito spremenil njeno življenje. »Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli,« čeprav tudi boli in je povezano z odpovedmi, težavami, trpljenjem …

Ženska, ki je samozavestna, ne bo tekmovala niti iskala enakosti z moškim za vsako ceno, ampak bo izpolnjena v tem, kar je. »Različne so službe, Gospod pa je isti,« (1 Kor 12,5) ki je ustvaril moža in ženo, da bi se dopolnjevala, sodelovala in … se zveličala. Vsakemu pa je odredil svoje delo in križe.

2 KOMENTARJI

  1. Nobenega pametnega razloga ne vidim, da bi berilo pri sv. masi morala brati oseba moškega spola. Oktava gor ali dol. Hlače ali kikla. Važno je, da je prebrano lepo, razločno, spoštljivo.

  2. Večidel se z avtorico čisto strinjam-pripominjam pa: če bi naši moški res ves čas zvesto in množično vztrajali v prezbiteriju, tja sploh ne bi bilo žensk. Imajo dovolj drugih zadolžitev. A to je najbrž podobno vprašanje kot ono o jajcu in kokoši.

Comments are closed.