Zemlja ni le zemlja, je tudi čas!

47

papez francisekSmisel kvasa ni, da ostane sam zase, temveč, da se pomeša v moko. To velja tudi za socialni nauk Cerkve (SNC). SNC ne služi ničemur, če je zgolj “nauk”, zapisan v okrožnicah in knjigah, večina kristjanov pa ga niti ne pozna, kaj šele, da bi med seboj razpravljali o izkušnjah, ki izhajajo iz življenja po smernicah SNC.

Prvi korak torej je: organizirati javno razpravo o SNC! Vse se začne tu, ko čim več kristjanov in drugih ljudi dobre volje pozna principe SNC. Drugi korak je: deliti izkušnje, do katerih pride, ko SNC upoštevamo v vsakdanjem življenju. V Italiji je vsaj 90 skupin, ki preučujejo SNC. Kaj pa v Sloveniji? Imamo na Teološki fakulteti inštitut SNC, po župnijah skupine, ki SNC preučujejo?

Po zaslugi fundacije Giuseppe Toniolo iz Verone je v tem mestu, letos že četrtič, potekal festival SNC: razstave, okrogle mize, predavanja, predstavitve knjig, filmi, srečanja in soočenja glede ekonomije, dela, šole ter javne uprave. V štirih dneh, od 20. do 23. novembra, se je festivala udeležilo okoli 40.000 obiskovalcev, o festivalu poročajo mediji …

Kako razvijati človeško družino? Na napačni poti smo, če globalizacija postaja zgolj homologizacija. Mar ni “potrošniška družba” zgodovinska zabloda in polom človeške družine, ki vodi v propad naše civilizacije? Kriza, v kateri smo se znašli, in to ne prvič, ni le finančna kriza, temveč tudi kriza ekonomije, socialna in institucionalna kriza. Za izhod iz te krize ne zadostujejo stari recepti ekonomije. Ne zadostuje “razvoj”, ki je samo nedefinirana količinska rast. Zemlja ni le zemlja, je tudi čas! Potrošništvo je žal zunaj časa. V potrošniški družbi je čas klonil pred prostorom. Tehnika brez etike nas vodi v pogubo. Premalo je uspeti s “tržnimi nišami”, če podjetja niso družbeno odgovorna. Potrebno je izdelati vizije, ki bodo dolgoročne in bodo vplivale na življenjske stile. Tudi čas je dragocen vir, ki nam je dan. Velika večina politikov se ukvarja s prostorom (kako biti všečen v političnem in medijskem prostoru). Zelo malo politikov pa se ukvarja s časom, ki teče, s procesi, ki bodo omogočili stabilnost prihodnjim generacijam. Priča smo inerciji in celo nazadovanju glede izboljšanja kakovosti bivanja.

Papež Frančišek v apostolski spodbudi “Evangelii gaudium” pravi, da je čas nad prostorom, edinost nad konfliktom, poliedričnost nad uniformiranostjo. Temelj SNC je spoštovanje dostojanstva vsake osebe. Vera nas odpira za srečanje z drugim in Drugim. Vprašanje je: kako preraščam individualizem, egoizem in rasizem? Kako se soočamo s krivicami, obupom, lenobo, napuhom …? Imamo za to sploh čas? Imamo čas za SNC? Časa za to ne bodo našli tisti, ki ne najdejo časa, da bi poslušali otroke, ženo, moža, tisti, ki nimajo časa za molitev in prostovoljno delo. Paradoks je, da živimo v neprestani naglici, pripovedujemo, da “nimamo časa”, po drugi strani pa čas zapravljamo in razmetavamo. Leta in desetletja ne naredimo korakov, ki bi nam omogočili bolj kakovostno življenje. In to samo zato, ker nekateri ščitijo svoje privilegije, ker drugi fanatično vztrajajo pri “tradiciji”, pri vzorcih, ki so se že zdavnaj pokazali za škodljive.

Za uresničenje določenih idej je potrebno veliko časa, to so odločitve na “dolgi rok”, ki presega čas enega človeškega življenja, morda tudi več generacij. Zakaj ne bi sanjali o projektih, ki presegajo obdobje ene civilizacije? Odločitev za tako vizijo pomeni iti “preko samega sebe”, načrtovati scenarije, katerih sadove bodo uživali drugi.

Če želimo danes živeti na način iz preteklosti, smo zunaj časa, živimo v stereotipih in lažni varnosti. Potrebno je upoštevati realnost, upoštevati tudi četrto dimenzijo stvarnosti, sprejeti gibanje, spremembe in novosti. Namesto da ohranjamo stare prostore, se je potrebno odločiti za procese. V času srečamo revščino, bogastvo, zdravje, bolezni, greh, milost, sovraštvo, ljubezen, obup, krivice, zastonjskost, interese. Se vsega tega zavedamo?

Premalo je samo delati. Potrebno se je vprašati: kako delamo in zakaj delamo? Kako so v potekajoče procese vpleteni podjetja, banke, šole, sindikati? Če želimo biti v času, mora biti v središču prizadevanj človek in njegov integralni razvoj, s tem pa tudi varovanje stvarstva. Podivjana logika “profita za vsako ceno” nas ugonablja. Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Potrebno se je soočati z globalizacijo, ki temelji na brezbrižnosti do človeka in narave. Kot pravi papež Frančišek, potrebujemo globalizacijo solidarnosti. Ekonomija je bistvena za rast skupnosti. Potrebno je soočenje glede odnosov med podjetji, bankami in sindikati, glede odnosov v podjetjih, glede povezanosti med vzgojno-izobraževalnimi ustanovami in podjetji. Potrebujemo politiko, ki bo upoštevala čas.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


47 KOMENTARJI

  1. Čas imamo za tisto, kar človeka duhovno slabi, ne pa za tisto, kar ga duhovno dviga v samo bistvo in poslanstvo človeka, da bi spoznal plemenito razsežnost in veličino življenja.

  2. Čas in voljo imamo za tisto, kar nas duhovno siromaši, nimamo pa časa in volje za tisto, kar nas duhovno bogati.

  3. Z veseljem se bom udeležil kakšne predstavitve in razprave o SNC, če ga bo v SLO predstavil kak človek, ki je v življenju kaj ustvaril in ni socialistični sanjač.

    Članek Bogdana mi je v večini v redu. Se pa na parih mestih čuti, da ga nevedoč socialistično odnaša v “trajnostni razvoj”, “pijana logika profita za vsako ceno” , #Premalo je uspeti s “tržnimi nišami”, če podjetja niso družbeno odgovorna. # – ja, kdo pa je sploh bolj odgovoren, družbeno odgovoren kot podjetja, čeprav niso “socialistično” družbeno odgovorna.

    Škoda, da veliko kristjanov sodeluje pri zameglevanju bistva evropske krize, ki je v socialističnosti Socialne države, ki postaja velik hegemon in si podreja gospodarstvo in ugrablja poklice, človeka, družino, družbo.

    POTROŠNIŠKA DRUŽBA JE ZABLODA kot je SOCIALNA DRŽAVA ZABLODA
    “Mar ni “potrošniška družba” zgodovinska zabloda in polom človeške družine, ki vodi v propad naše civilizacije?”
    “Potrošniška družba” je pojav, ki je zrasel iz Socialne države, ki pravi: ” Poberimo več davkov in odprimo v okviru države več delovnih mest, dajmo tem ljudem več denarja, da bodo zapravljali in s tem zagnali gospodarstvo, domače gospodarstvo, ki je zaspalo.” Kot so birokrati centralnega planiranja neumni, se vidi v tem, da ne vidijo, da ljudje kupujemo kitajske telefone, tujo hrano in obleko in na ta način socialna država subvencionira kitajsko gospodarstvo, sama pa se mora še bolj zadolževati.

    SOCIALNA DRŽAVA JE ZABLODA in vir krize v Evropi
    “Kriza, v kateri smo se znašli, in to ne prvič, ni le finančna kriza, temveč tudi kriza ekonomije, socialna in institucionalna kriza. Za izhod iz te krize ne zadostujejo stari recepti ekonomije. Ne zadostuje “razvoj”, ki je samo nedefinirana količinska rast.”
    Večina držav je že zdavnaj iz krize. V krizi so prezadolžene evropske države, ki so s pufi zadnjih 50 let financirale SOCIALNO DRŽAVO, množeče se “socialne produkte”, ki so izvajani od birokratov.
    Za izhod ZADOSTUJEJEJO ( avtor se moti) stari recepti ekonomije: ne zapravljaj več kot zaslužiš. Privatna lastnina in privatna podjetja so edini recept za zdravo ekonomijo in za svobodo pred hegemonsko birokratsko državo negativne selekcije ( Socialna država in še huje Socialistična država). Klasičen liberalizem avstrijske šole ( Hayek, Mises, ..) je bližji zdravi socialnosti in krščanstvu, vrednotam kot klasični liberalizem Čikaške šole ( Friedman).

    Kaj je sploh SNC, so to spoznanja nastala iz izkušenj? So jih pisali s socializmom zaznamavani teologi? Koliko so s socializmom zaznamovane enciklike in SNC: se danes po GLOBALNIH polomih socializma ( Kitajska, SZ, nacistična in fašistična Italija, SFRJ, sodobna socialistična Slovenija, Grčija, Francija, Italija, sodobna Rusija in Latinska Amerika in najdaljši propad Socialne države v EU, ki je že 40 let in še kar traja) teologi prišli do spoznanj o hudičevosti socialistične religije v boga Državo????

    Kako, da v Sloveniji nihče ne govori o tem kot v Italiji in ostalih državah. Smo kot ovce, ki po 70 letih zvemo od nekoga, da za ograjo obstaja boljši svet.

    • Mene tudi skrbi popolnoma zgrešeno razumevanje SNC. To je opaziti povsod, od Cerkve do ljudi.
      Po vsem našem socializmu, se je razmišljanje popolnoma izkrivilo. Vsi mislijo da mora cesar poskrbeti za reveže, tako da revežev ne bo več.
      To je navadna demagogija, ali zavajanje. Celo Cerkev se temu pridružuje, ker je s tem Karitas manj obremenjen, ali zakaj že, ne vem. V glavnem, pri nas moraš na Karitas najprej prinesti vsa potrdila, da si revež, da si bil pri vseh državnih socialnih programih, potem pa ti rečejo dober dan.
      Socializem je res prinesel prezir do človeka, ki je zastrupil celo Cerkev.

      pavel, SNC so poglavja iz moralne teologije. Si predstavljaš, da bi jih nekateri radi prenesli v realnost? Teološko moralko v reali?! Pa to bo še huje od Kardeljevih zbranih del!
      Eni res mislijo, da so davki javni plen, ki ga je treba razdeliti.

    • Po stroki nisem ekonomist, kljub temu pa si postavljam tudi vprašanja v zvezi z ekonomijo. Moja razmišljanja nikakor nočejo biti dogme, temveč iskanje; spraševanje o stvareh, ki jih ne razumem in se mi zdijo sporne. Najprej bi se morali dogovoriti za termine. Sam pod »tržnim gospodarstvom« razumem celo paleto različnih ekonomij. Edina alternativa liberalističnega kapitalizma ni socializem in državna lastnina. Zakaj ne govorimo o različnih tipih kapitalizma? Npr. o kapitalizmu, ki upošteva tudi solidarnost, ali o »konkurenčnem socialnem tržnem gospodarstvu«? Je sprejemljivo, da v Evropi hrano uničujemo, po svetu pa ljudje umirajo zaradi lakote? Je sprejemljivo, da imajo vodilni v podjetjih 100X, 200X višjo plačo od najnižje plače? So sprejemljive multinacionalke, ki povzročajo gospodarsko opustošenje revnih držav? Kaj sploh je prosti pretok blaga in storitev? Zakaj t. i. »desničarji« ne govorijo tudi o preprečevanju monopolov in o pomanjkljivi razpršitvi kapitala. Je sprejemljivo, da ima peščica posameznikov veliko koncentracijo kapitala, večina ljudi pa je depresivna, ker ne ve, kako bo poravnala položnice? Zakaj moramo za sanacijo bank plačevati davkoplačevalci, tisti, ki so omogočali kredite, ki ne bi smeli biti dodeljeni, pa za to sploh ne odgovarjajo?

      Strinjam se, da je potrebno preverjati državno »socialno pomoč«, da le ta ne bo potuha za nedelo. Gotovo ni cilj, da bi Rdeči Križ, Karitas in druge humanitarne organizacije skrbele za vedno več ljudi. Cilj bi moral biti, da humanitarne organizacije sploh ne bi imele dela, da bi s preventivno preprečili revščino. Tu veliko vlogo lahko odigra vzgoja, tudi vzgoja za delo. Žal se ne soočamo le z dejstvom, da mladi ne najdejo zaposlitve, temveč tudi z dejstvom, da mnogo mladih ne zna in noče delati. Kakšnega izobraževanja in vzgoje so bili deležni? Bodo kreatorji šolskega sistema za to odgovarjali, jih bomo vsaj razkrinkali?

      Srb za okolje in varovanje narave oziroma stvarstva nikakor ne smemo pripisati (očitati) socializmu, temveč bi morala biti zaveza tržnega gospodarstva. Z naravnimi viri je potrebno skrbno ravnati, razvijati je potrebno bolj ekološke tehnologije.

      Družbeni nauk Cerkve oziroma Socialni nauk cerkve ni ekonomska teorija. Dejstvo pa je, da nekateri ekonomski teoretiki SNC upoštevajo, da obstajajo uspešna podjetja, ki temeljijo na DNC. Žal se slovenska desnica za te ideje in dobre prakse ne ogreva. Zato z njimi manipulira slovenska levica, ki s temi idejami pridobiva volivce, žal pa nič ne naredi, da bi se te ideje tudi uresničile. Potrebno bi bilo spremeniti zakonodajo, ki bi omogočala npr. odpiranje hranilnic in posojilnic na primerljiv način z odpiranjem hranilnic v drugih država EU, spremembo delavske zakonodaje… Dokler teh sprememb ni, ne verjamem strankam, ki se zavzemajo za »socialno podjetništvo« in druge zveneče ideje in s tem zavajajo množice in sem razočaran nad desnico, ki je proti socialnemu tržnemu gospodarstvu samo zato, ker o tem na veliko govori t.i. levica.

  4. Popolnoma se strinjam z Bogdanom Vidmarjem v članku in potem doli v repliki.

    Če bi se slovenski katoličani malo bolj poglobljeno in inteligentno poglabljali v katoliški družbeni nauk, katerega tradicija gre ne le do papeža Leona ampak še dlje, posebej če se sami zanimajo ali celo angažirajo v politiki, bi jih skozi zgodovino malo manj premetavalo levo-desno in bi tudi preko tega nauka znali delovati družbeno bolj integrativno, spravno in razvojno. Tudi bolj v smislu latinske modrosti o “zlati sredini”.

    Res je, da je Slovenija v mnogih pogledih pregloboko v prejšnjem režimu in da je na to nacepila nek tovarišijsko pajdaški pol-kapitalizem. Kot odgovor na to pa katoličane očitno v rastočem številu vleče v drugo skrajnost, v čim bolj liberaliziran kapitalizem. Kot da je to nova moda.

    Potem pa, nesrečneži, ugotavljajo neskladnosti tega svojega novega prepričanja z družbenim naukom Cerkve, ki ji sami pripadajo in neskladnosti z lastnim papežem. Povsem jasno je, da je Frančišek še bolj jasno kot njegova predhodnika ( Janez Pavel in Benedikt) na drugem bregu kot tisti, ki so proti sociali kot državni politiki ( naj bi bila prepuščena izključno dobrodelnosti)in tisti, ki zaničujejo prizadevanja za okoljsko bolj vzdržno politiko in omejitve kapitalu, katerih namen je zaščita okolja in zdravja človeka.

    Upam, da te radikalno desno-liberalne katoličane kdaj sreča pamet.

    • Še to- v svoji mladosti sem se sam navduševal za Ronalda Reagana ( in mi je v bistvu še vedno iz dveh razlogov pri srcu), ampak potem se mi je počasi začelo obračati ob politiki njegovih sledilcev. Ali pa njihovih medijskih podpornikov. Kako se recimo pustijo plačevati od najbolj umazanih in nezdravih industrij ( tobak, fosilna goriva) in jim potem služijo. Kako ta druščina, tudi medijsko, slaboumno smeši ljudi, stroko, ki nastopa proti podnebnim spremembam. Norčujejo se iz ogrevanja planeta, čeprav je evidentno in prinaša enomerne probleme in temno perspektivo. Javno izjavljajo ( predsedniški kandidat Romney), da jih za reveže ne skrbi, da jih skrbi za podjetno Ameriko itd.

      Evo, to pač ni socialno sporočilo evangelijev! Evropski krščanski demokrati in delno tudi konzervativci so tu mnogo bolj solidni. Krščanski demokrati so avtorji socialno-tržnega gospodarstva ( ne liberalnega)- Ludwig Erhard v začetku 20 letne neprekinjene vladavine CDU po vojni, ki jo je zaznamoval “gospodarski čudež”.

      Trajnosti razvoj ni noben socialističen izum. Sploh težko razumem inteligentno odgovorno bitje, ki ne spoznava, kako s svojo ekonomijo, porabništvom, načinom življenja ogrožamo obstoj planeta in človeške vrste ali ki mu je vseeno za to ( apre noi le deluge).

      Pojem ekosocialno tržno gospodarstvo je prvi uporabil ( ne, noben socialist) ampak vodja OVP ( avstrijske ljudske stranke ali krščanskih demokratov) Joseph Riegler ( predhodnik Mocka in Buseka) v zgodnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

      Tudi dva primera inteligentih, prosvetljenih konzervativnih politikov Evrope zadnjega časa: Sarkozy in Cameron sta oba zmagala na precej proekološki programski platformi.

      Res, ne razumem povsem katoličana, ateističnega liberalca lahko, ki zaničuje socialo ali ekologijo ( ali kot smo zadnjič videli ob vprašanju sladkih pijač tudi javnozdravstvene probleme).

      • Papež kot new age eko-socialist?
        Pope Francis’s edict on climate change will anger deniers and US churches http://gu.com/p/44ezx/stw

        http://mises.org/sites/default/files/AE-vs.-KE.jpg
        Keynes spodbuja gospodarstvo z VEČJO DRŽAVNO POTROŠNJO ( Potrošništvo je glavni driver socializma)

        Brščič kot ORDOLIBERALEC o Erhardu, Roepkeju, CDU in papežu
        http://www.demokracija.si/fokus/brscic-v-demokraturah-uspevajo-lazni-preroki

        “Na primer izvorno idejno platformo CDU in CSU v petdesetih letih je zagotovila freiburška ordoliberalna šola, posrečena združitev konservativne socialne etike in liberalne gospodarske platforme. Ordoliberalizem Hayeka, Euckna, Erharda in Röpkeja bi bila odlična miselna podlaga nove krščanske demokracije.”

        “Idejna zmeda oziroma ideološki agnosticizem ni navzoč samo pri SLS in NSi, ampak ga zaznavam tudi pri nemških krščanskih demokratih. CDU pod Merklovo se je distancirala od ordoliberalnega programa, ki je pod Ludwigom Erhardom tvoril podlago nemškega gospodarskega čudeža. Pristala je na pragmatičen keynesianski konsenz, ki druži evropsko levo in desno sredino. Opozoril bi tudi na napačno dojemanje socialnega tržnega gospodarstva. To ni socialistično tržno gospodarstvo, protislovje v izrazih, kjer obsežna socialna država popravlja rezultate tržne tekme in udejanja komunistično idejo socialne pravičnosti. Socialno tržno gospodarstvo je besedno preobilje. Kot je poudarjal Erhard, čim bolj je tržno gospodarstvo svobodno, bolj je socialno.”

        “V zgoraj omenjeni knjigi recimo piše, da gospodarska rast ni sama sebi namen, ampak mora služiti skupnemu dobremu … »Znan ameriški ekonomist Milton Friedman (1912−2006) je menil, da je najboljša pot za spodbujanje skupnega dobrega sledenje osebnim interesom podjetnika z vidika maksimiranja dobička. Takšnim stališčem je treba odločno nasprotovati.« Kako to komentirate glede na to, da izhajate iz klasičnega liberalizma?

        Težko oporekam kritiki fetišizacije gospodarske rasti. Ta res ne sme biti sama sebi namen. Sem pa skeptik ob nereflektirani razpravi o skupnem dobrem. Kakšen je odnos med individualnim dobrim in skupnim dobrim? Kdo določa skupno dobro? Nekateri, domnevam, da tudi Neuhaus in Langus, si prisojajo arbitrarno pravico odločanja o skupnem dobrem. Skupno dobro je tisto, ki ga določijo oni. Izrazito pokroviteljsko, aliberalno stališče, ki druži krščanske socialiste. Friedmanova izjava, ki jo navajate, je zagovor nevidne roke trga. Ta je tisti družbeni mehanizem, ki zasebne interese pretvarja v javni interes. Kljub grešni naravi posameznikov, ki so gnani s pohlepom po maksimizaciji dobička, na koncu dneva nevidna roka trga zagotovi tudi največjo družbeno blaginjo. Doseganje skupnega dobrega je nenameravana posledica zasledovanja profitnega motiva posameznikov. Avtor tega uvida seveda ni Friedman, ampak škotski polihistor Adam Smith. Opozoriti pa je treba, da nevidna roka trga ne deluje sama od sebe in da t. i. laissez-faire ni najboljši od mogočih svetov. Za delovanje nevidna roka potrebuje močno pravno državo. Za Adama Smitha sta pravna država in nizki davki pogoj za doseganje največje družbene blaginje. Vse drugo pride samo od sebe.”

        “Se pa zaradi spogledovanja CDU s socializmom v Nemčiji pojavlja znatno nezadovoljstvo. Kot odgovor je nastala nova stranka Alternative für Deutschland hamburškega profesorja Bernda Luckeja. Tej je s konservativno-liberalnim programom uspel preboj v evropski parlament in z okoli 10 odstotki žanje uspehe v več nemških zveznih deželah. Glasove jemlje tako CDU/CSU kot liberalni FDP. Slednja doživlja podobno usodo kot socialnoliberalne stranke pri nas, npr. Zares ali DL. Usodo politične smrti.”

        “Nekoliko problematično pa je vnašanje socialnega nauka Katoliške cerkve, enciklik in apostolskih spodbud v strankarske programe. Če navedem primer zadnje apostolske spodbude Evangeljsko veselje papeža Frančiška, spis težko označim drugače kot socialističen pamflet. Svetovne politike poziva k radikalni prerazdelitvi bogastva in aktivnemu udejanjanju socialne pravičnosti. To, da poziva k usmiljenju in skrbi za uboge, je sicer upravičeno, a Frančišek moralni imperativ dobrodelnosti preoblikuje v političnega. Krščanska dobrodelnost ne more biti utemeljena na prisili. Že sv. Avguštin izpostavlja pomen svobodne volje. Moralna dejanja so lahko rezultat samo svobodne volje. Vsiljena krepost ni krepost. Papež Frančišek pa trpi za podobno boleznijo kot vsi socialisti. To »bolezen« nemški filozof Eric Voegelin poimenuje poskus imanentizacije eshatona, ustvarjanja božjega kraljestva na zemlji. Krščanske demokracije, ki bi stremela k imanentizaciji eshatona ne potrebujemo. Imamo dovolj odtenkov rdečega socializma in najbrž ne potrebujemo še črnega.”

        • Strinjam se z Bernardom Brščičem glede problematizacije pojmov, kot so skupno dobro, svoboda, enakost, pravičnost in solidarnost. Z vsemi temi pojmi je mogoče sijajno manipulirati in to nekateri s pridom počno. Tudi s SNC je mogoče imenitno manipulirati in tudi to se počne. To je (manipulacija) po mojem mnenju problem vsake teorije, tudi ekonomske teorije Adama Smitha. (nisem ekonomist!) «Nevidna roka trga« je bila verjetno zamišljena v najboljši želji, toda interpretacije ter implementacije te teorije niso ustvarile na blaginje, miru, prostega pretoka blaga. Vedno več ljudi umira zaradi lakote, razslojenost med bogatimi in revnimi je vedno večja.
          Bernard Brščič trdi, da »nevidna roka trga« ne deluje sama od sebe, da potrebuje močno pravno državo. Toda državo s kakšnim pravom? Tudi nacistična Nemčija je bila močno pravna država. Vsa koncentracijska taborišča so delovala zakonito…
          Sam sem prepričan, da sveta v končni fazi ne vodi »nevidna roka trga« temveč »Nevidno Božje Srce« (deset Božjih zapovedi, Blagri, Največja zapoved ljubezni…). Teologija po mojem mnenju lahko veliko prispeva v raziskovanju Božjega Srca.
          Kaj demokracija sploh je? Vladavina ljudstva? Kaj ljudje hočejo? Za kaj glasujejo?
          Je nekaj dobro, resnično in pravično, če večina volivcev dvigne roko?
          Nogometa ni mogoče igrati brez zelo natančnih pravil. Že res, da igralci kršijo pravila igre, da sodniki včasih odločijo narobe, da so zmage in porazi včasih krivični. Toda brez jasnih pravil o prekrških in krivicah ne bi bilo smiselno niti razpravljati, še manj se pritoževati.
          Tudi s pojmom »demokracija« je možno manipulirati. Zdi se mi, da igramo »nogomet« brez pravil. Določanje vrednot z dviganjem rok je anarhija. Če manjšina s pomočjo medijev manipulira ljudi, da le ti glasujejo proti življenju, proti narodu, proti veri in proti družini; je to še demokracija? Po mojem mnenju je »demokracija«, ki sproti določa in spreminja pravila igre, najslabši možni družbeni sistem. To sta ugotavljala že Platon in Aristotel. Dogovorimo se torej za kakšno demokracijo se zavzemamo? Za demokracijo, ki si izmišlja okvire igre ali za demokracijo, kjer so tisti, ki kršijo pravila igre kaznovani, če je potrebno tudi z rdečim kartonom.

    • Gospod IF,
      družbeni nauk Cerkve ni iz istega gnezda, kot so liberalizem, socializem … Družbeni nauk Cerkve je skupek pogledov, kako reševati probleme v družbi.

      En pogled na reševanje problemov je subsidiarnost, ki ima za posledico, da se zmanjšuje vloga države. Čim manjša vloga države pa je tudi značilnost liberalizma … To je samo en primer, kako je lahko liberalizem oblikovan po družbenem nauku Cerkve. Z malo dobro volje boste tudi vi, gospod IF našli kakšnega.

      Biti katoličan ne pomeni biti opredeljen za en tip gospodarstva, biti katoličan pomeni opredelitev v veri. Biti katoličan pomeni, da s svojim življenjem delamo reklamo za Boga, ki je tako usmiljen, da nas je kljub našim grehom rešil iz težav. S svojim življenjem in ne predavanjem.

      Naj besede umolknejo in spregovorijo dejanja!

  5. Korigiram od zgoraj – ne Joseph, ampak Josef Riegler je prav. On je zame primer katoliškega politika, ki globoko razmišlja in mu je za stvar, ne prvenstveno za stolčke in oblast. ( Podobno inspirativna sta meni osebno njegov rojak Erhard Busek ali Nemec Heiner Geissler, sami gospodje zdaj v krepko zrelih letih sicer).

    S spleta en odstavek v nemščini o njem:

    Um das Jahr 1986 prägte er den Begriff der Ökosozialen Marktwirtschaft, die den Umweltschutz als politische Kategorie in die Soziale Marktwirtschaft mit einbezieht. Diese Konzeption verfolgt er weiterhin in der Global Marshall Plan Initiative, deren österreichischer Koordinator er ist. Josef Riegler ist Ehrenpräsident des Ökosozialen Forums und im Beirat Förderverein Ökologische Steuerreform. Außerdem ist Riegler seit 1986 Ehrenmitglied der Katholischen österreichischen Studentenverbindung Liechtenstein Judenburg im Mittelschüler-Kartell-Verband.

    Mimogrede pri sestavljanju zadnje avstrijske vlade ( rdeče-črne) se je jasno izrazil, da bi bila črno-zelena koalicija mnogo bolj inovativna in zanimivejša.

  6. IF, a si ti kak krščanski socialist morda, ali nekakšen humanistični tehnokrat?
    To je najboljše, kar prepoznam pri tebi iz tvojih komentarjev.

    • Zdravko, pa veš, da prav pazim, da tule citiram same krščanske demokrate in konzervativce ( in pa včasih še papeža Frančiška ali kakšnega katoliškega kulturnika).

      Ne morem pomagat, če potem pavel, počasi pa tudi že ti, moje citate ali reference prepoznavata kot povsem socialistične. Mislim, da je to bolj vajin problem kot moj.

      • Bojim se, da citati ne pomagajo. Je treba razlagat “citate”. Tudi ti krščanski demokrati ali konzervativci marsikaj rečejo, da se “bolje sliši”, kajti danes tudi njim ni lahko, sredi Evrope. Pri nas pa, mi sploh živimo “nekje drugje”.

        (Zdaj pa ne vem, mi noče sprejet odgovora.)

  7. organizirati javno razpravo o SNC.
    ===============
    Dajte mi en sam razlog za javno razpravo o moralni teologiji. Se je to že kdaj zgodilo v 2000 letih?

  8. Glede na to, da je ta prispevek tako udarno napisan, se človek najprej vpraše, kaj je Cerkev sploh počela v zadnjih 2000 letih. Ker pa Cerkve ni ustanovil človek, je skepticizem morebiti toliko bolj upravičen.

    Vse postavi na svoje mesto stavek: Temelj SNC je spoštovanje dostojanstva vsake osebe. Okrog tega pa se znotraj Cerkve neprestano vrtimo. (Vsaj naj bi se vrteli.) Zato je po mojem mnenju zgornji prispivek samo nek poizkus, da bi “večne” zapovedi spoštovali tudi dandanes. In to je ogromno, to je vse, kar človek lahko stori in kar MORA storiti. Torej avtorjevo izhodišče za delovanje povsem podpiram.

    • Okoliščine v katerih živimo se spreminjajo. Npr., v Jezusovem času ni bilo interneta in mobilnih telefonov. Zato se neprestano oblikuje tudi Socialni nauk Cerkve. Odnos do družbenih vprašanj so zavzemali že Cerkveni očetje. Naj samo spomnim, da je na papeža Leona XIII. in na okrožnico Rerum novarum vplival Heinrich Pesch (1854-1926). Na Družbeni nauk cerkve so vplivali tudi Antonio Rosmini (1797-1855); Oswalda von Nell-Breuninga (1890-1991), ki je s svojimi idejami vplival na okrožnico Quadragesimo Anno (1931), papeža Pija XI; Chesterton in Belloc (razpršitev lastništva). DNC torej upošteva tudi razmišljanja ekonomistov in filozofov, ki se sprašujejo o družbenih vprašanjih. Je nekaj resnica zato, ker to trdi Cerkev, ali pa se Cerkev trudi, da uči to kar je res in prav? Mar ni to prizadevanje naloga vsakega človeka, vsake stranke…?
      Med Slovenci so o teh vprašanjih razmišljali Janez Evangelist Krek, Aleš Ušeničnik, Andrej Gosar, Franc Veber Ivan Ahčin…
      Moj občutek je, da o vseh teh ekonomskih teorijah v Sloveniji vemo zelo malo. Če ne vemo za kaj se gre, se tudi ne moremo opredeljevati in presojati, kar pa je temeljno poslanstvo vsakega človeka in ne le kristjanov.
      Seveda to ne pomeni, da moramo vsi misliti enako, vsi zastopati enake ekonomske in politične smeri. Postavimo pa si lahko vprašanje: kateri so razlogi, da se podjetniki in stranke, ki prisegajo na krščanski ethos ne postavijo svojih podjetij in svojih ekonomskih vizij na temelje družbenega nauka Cerkve in tako zavzeto zagovarjajo liberalistični (ne liberalni) kapitalizem? Zakaj v Sloveniji zakonodaja ne omogoča evropsko primerljivih hranilnic in posojilnic, kooperativ po vzoru Mondragona…

      • Ali je teologija življenje? Ali lahko živimo po teologiji? Teološka kategorija je tudi deviško spočetje. Ali naj ga začnemo uveljavljat?
        Kje je torej razlika. Včasih so teologijo poznali samo duhovniki. Namenjena je razsvetljenim. Ne pa raznim sociologom in družboslovnim šarlatanom. Točno to se dogaja z družbenim naukom. Razlagati so ga začeli ljudje, ki nimajo spoznanja. Še huje. Še duhovniki bi ga najraje kar res dali za vzgled. Sploh naši, socialistični duhovniki, kot bi rekel pavel.

        • “Sploh naši, socialistični duhovniki”

          ja. Tukaj je treba v ozir vzeti p. Rupnika, ki skoraj v vsakem predavanju poudarja, da delamo iz vere ideologijo.

          Glavno razločevanje naj bo:
          “Ali je Bog res moj pastir in mi nič ne manjka”, ali rabim državo, da poskrbi za mojo plačo, šolo, zdravje, delovno mesto, navodila zakoncema, navodila staršem, penzijo, kako naj volim…

          V ZDA se razvija gibanje, ki daje ima novodobnemu socializmu “STATISM” oz. POVSOD DRŽAVA.
          Stara ljudska krščanska pesem pravi ” Povsod Boga, on je naš oče, …”

          Državisti pa pravijo POVSOD DRŽAVO.

          • Etate je isto kot state ali država.

            Samo v slovenščini nimamo te besede, pa smo največji pacienti tega problema.

          • Pavel, s tabo se zelo strinjam, države naj bo čim manj, sploh pa naj ima čim manj opravka z denarjem.
            Potrebno je graditi druge povezave in avtoritete: družino, očeta, …, zadružništvo, itd. Razpršenost kapitala in možnost izbire. Na tem področju so močni konservativci.

            Razpršeni lastniki kapitala zame niso kapitalisti, pa čeprav imajo precej več kapitala kot ostali. Kapitalist je zame tisti, ki verjame, da blaginjo prinese že samo ustvarjanje dobička. Zame je to ideologija, zato ga ne hvalim.

            Mislim, da je zelo pomembno, da dobro uskladimo pojme.

          • SOCIALISTIČNI DUHOVNIKI:

            zadnjič smo govorili o socialističnih ravnateljih, ki ne vzgajajo in managirajo, ampak so polsodniški birokratki. Isto učitelji. Tudi zdravnike in medicinske sestre socializem s papirologijo in brezdušno birokracijo spreminja v tupoumne birokrate.

            Pa inženirje v državnih podjetjih. PA ne bi duhovnikov.
            Duhovniki stare šole, avstroogrske – so že pomrli. Prišli so od socialistične družbe in kulture vzgajani. “Napredni” duhovniki.

            Včasih je šlo veliko fantov za duhovnika, ker so bili “gospodje”. Pred 50 leti je šlo veliko fantov za duhovnika, ker bo “Cerkev za njih poskrbela”. Samo poglejmo bes tistih laičnih teologov, ki so zagrenjeno spoznali, da država in cerkev “JIM NISTA PRISKRBELA SLUŽB”.

            Pritisk posvetnosti in statisma, etatizma oz. podržavljenizma vseh sfer življenja od materialne do psihološke in nazadnje tudi duhovne ( Država je moj pastir, socialistični Ps 23).

            Sicer pa je Knep zadnjič v enem od esejev precej zavil v socializem, prav tako Bogdan tukaj.

        • Zdravko, mislim, da malo mešaš pojme. Seveda ima teologija marsikaj skupnega s konkretnim življenjem. Če ne more biti za zgled, potem nima smisla.
          Deviško spočetje je izreden dogodek in Marijina (in Jožefova) odločitev za deviško življenje ima smisel zaradi tako izredne milosti, ki jima je bila naklonjena, torej spočeti, roditi in vzgajati Božjega sina.
          Da bi deviškost priporočal poročenim parom, je seveda precejšnja neumnost. Odločitev posameznika za deviškost, zato, ker se je zavezal Bogu, je popolnoma nekaj drugega.

          • Nič ne mešam. Deviško spočetje je teološka resnica.
            Teologijo je treba pravilno razumeti. Kot vsaka filozofska znanost je dvoumna. Enako velja za družbeni nauk.
            Mimogrede, opozorilo na dvoumnost nauka je že v samem Uvodu v družbeni nauk.
            Zato ne moremo teolgije kar tako jemati za zgled, brez celovitega spoznanja. Danes pa so vsi pismeni, pa mislijo da lahko “študirajo” tudi teologijo in jo uvajajo v življenje kot Cerkveni nauk.

          • Saj sem konkreten. Nasprotujem recimo, avtorju, da bi o SNC imeli neke “javne razprave”. Kaj naj ti še povem?

          • Zdaj te pa res ne razumem. Saj ravno v tem je problem, da ni jasne javne razprave s strani kristjanov. Teologija ima marsikaj za povedat o konkretnem življenju. Sploh kdor jo pozna in živi po njenem nauku. Dejstvo je, da je SNC, tak kot je, lahko privlačen tudi za širše množice.

            Če se kristjani izogibamo javni razpravi, jo pač s svojimi nebulozami ustvarjajo komunisti ali pa kdo drug.

          • Ne gre tako! Teologija pač ni za nerazsvetljene. Upam, da nihče ni užaljen zaradi tega.
            Javna razprava bi priklicala vse te šarlatane ki bi stvari popolnoma razvrednotili.
            Za začetek, naj naredijo primerjavo med SNC in Kardeljevimi zbranimi deli…
            Naj izločijo socializem iz SNC! Drugače se bo vse spremenilo v strup.

          • To kar praviš ni možno. Kdo je razsvetljen? Kdo naj naredi primerjavo med SNC in Kardeljevimi zbranimi deli? Za moje pojme precej socialistično razmišljaš. Čakaš na neke avtoritete, strokovnjake, teologe, razsvetljence, da natuhtajo in nam razložijo.

            Teologija ni nič vredna, če ni v sozvočju z življenjem. Razsvetljenje ponavadi pride po malih ljudeh, od spodaj, iz življenja. Šarlatani se potem hitro spregledajo.

          • @j, glede teologije in duhovništva imaš zelo čudne pojme. Ozri se malo 50 ali 100 let nazaj, saj je že 2000 let enako…

      • Zakaj podjetniki, ki prisegajo na krščanski etos, ne postavijo svojih podjetij na temelje DNC?

        Menim, da nekateri svoja podjetja postavijo na temelje DNC, čeprav tega ne razglašajo. Zakaj ne tega razglašajo? Morebiti zaradi negativne podobe Cerkve v javnosti. Krščanstvo pa ima bistveno bolj pozitivno podobo v javnosti kot Cerkev. Da nekateri razglašajo svoje krščanstvo, v resnici pa človek ne opazi nič pri njih nič izvirni krščanskega, so najbrž različni razlogi. Najbrž gre za strah ali pa za taktiziranje v zvezi s posli, ker ima krščanstvo kljub vsemu pozitiven predznak.

        Zakaj stranke, ki prisegajo na krščanski etos, ne postavijo svojih ekonomskih vizij na temelje DNC?

        Najprej se je potrebno zavedati, da so v vseh strankah različni ljudje, ki vsaj nekoliko različno razmišljajo. Neuniformiranost je značilna zlasti za demokratične stranke. Sicer so razlogi za nepostavitev precej podobni: strah in volilno taktiziranje. Tudi tu se bojim, da se s takimi poenostavljenimi odgovori dela marsikomu hude krivice, kar avtor vse dobro pozna.

      • Zakaj v Sloveniji zakonodaja ne omogoča evropsko primerljivih hranilnic in posojilnic, kooperativ po vzoru Mondragona…
        ==============================================
        Pa smo spet ta, kjer ni muh …

        Zdravko, se strinjaš z mano ?!

        • Jaz? Naša zakonodaja še marsikaj ne omogoča, a tudi marsikaj nočemo ali ne znamo. Zakaj Slovenija ne premore borze žita, kmetijskih pridelkov, živine, kot je to povsod po svetu? Ampak res, povsod. In še marsikaj je takega.

        • Mondragon je silno redek pojav. Morda bi se kaj dalo narest, ampak v tako sprti družbi kot je naša, verjetno ni šans.
          Pri nas že normalni kapitalizem ne deluje, kako bo delovalo kaj drugega!?

Comments are closed.