Želim si predsednika v kraljevski funkciji

Borut Pahor
Borut Pahor v parlamentu Vir: Wikipedija

Pred leti mi je prijatelj z Danske pravil, kako Danci spoštujejo svojo kraljico in tudi kraljevo družino. Med obiskom me je ponosno peljal na ogled njene rezidence. Pripovedoval mi je, da ima kraljica vsako leto 31. decembra novoletni govor, in da se praktično vsi prebivalci Danske takrat posedejo pred televizor in poslušajo, kaj jim ima kraljica povedati. Razumel sem, da jim ima kraljica veliko povedati, da jo strašno cenijo, da jih kot narod povezuje.

Naša predsedniška funkcija seveda ni enaka monarhični. Pri nas predsednik republike – tako v Ustavi »predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil«. V vojnem času bi imel predsednik republike izjemno veliko odgovornosti, v mirnem času pa so njegove pristojnosti omejene in lepo opisane v 107. členu Ustave RS.

Saj ne rečem, da bi si moral predsednik Republike jemati kakšne dodatne pristojnosti, menim pa, da bi lahko že v okviru prisege (zapisana v Ustavi), ki jo izreče pred nastopom funkcije: »Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije, kdaj izrekel kakšne »kraljeve« besede svojim državljanom in jih v okviru svojih pristojnosti tudi podkrepil s konkretnim pa četudi simbolnim dejanjem.

Kako si želim, da bi se lahko ob kakšni priložnosti usedel pred TV, s ponosom poklical otroke in skupaj bi poslušali predsednikov govor! Časi so že taki, da bi ob vseh norostih, ki nam jih stalno pripravlja vlada, ob neskončni razdeljenosti naroda, ob nasilniški retoriki, ki se nezadržno širi, radi slišali kakšne umirjene, spodbudne in povezovalne besede. Od človeka, ki bi ga narod spoštoval, ki bi mu zaupal in bi z vsem svojim »bitjem in žitjem« razodeval spoštovanja vredno držo.

Predsednik Republike gre drsat

Ob vsem spoštovanju do predsednika republike Slovenije Boruta Pahorja, bi rad povedal, da se mi je – ko sem ga gledal, kako drsa pred praktično prazno dvorano na Jesenicah – nekako zasmilil. Nič »kraljevskega« nisem videl v tem, pač pa mnogo »dvorno-norčevskega«.

Naj najprej razčistim. Borut Pahor je dal obljubo hokejistom, da bo za vsak gol, ki ga bodo hokejisti dali na olimpijskih igrah, drsal eno uro. Hokejisti so dali deset golov in predsednik je drsal deset ur. Deset ur drsati nevajenemu človeku je velika muka. Še dobro, da ima mož precej bazične telesne pripravljenosti, da je sploh zdržal. Verjamem, da je bil prav kmalu precej ožuljen, da je imel močan »musklfiber«, a trmasto je drsal in zdržal do konca. Sam kot športnik ta njegov dosežek spoštujem.

Še nekaj je: predsednik je pokazal, da je treba obljube – pa četudi so malo abotne in težke – držati. Cenim. S tem nam je pokazal, kako je treba biti mož beseda, kako biti človek integritete. Ampak, a je v tem kaj »kraljevskega«, če predsednik republike daje take abotne obljube? Ali ne bi bilo za ohranjanje same integritete predsedniške funkcije bolje, da bi aktualni predsednik Pahor naslednjič malo premislil, preden da obljubo in se mu takih podvigov ne bi bilo niti treba iti? Kaj pa, če bi hokejisti dali dvajset golov in besede sploh ne bi mogel držati ali pa bi država morda celo ostala brez predsednika?

Je predsednik Pahor dal še kakšne obljube?

Je! Še kot predsednik vlade je leta 2009 obljubil, da če se nogometaši uvrstijo na SP 2010 v Južnoafriški republiki, bo vsakemu od njih zloščil kopačke. In jih je. Menda, da tako bolj na hitro, pa vendar. Torej, že kot predsednik vlade je dajal milo rečeno “zanimive” obljube in tudi držal besedo. Tako, da to kar počne kot predsednik republike ni nič novega.

Med volilno kampanjo, pravzaprav po prvem krogu predsedniških volitev – 11. novembra 2012, je Borut Pahor, takrat še kandidat za predsednika, takole nagovoril ljudi in tudi veliko obljubljal. Govoril je o »skupaj lahko dosežemo nepredstavljivo«, »dajem besedo, da bom v naslednjih tednih, naslednjih mesecih in letih – če bom postal vaš predsednik – ravnal tako, da bom presegel vaša pričakovanja«, o »temeljni izbiri politike, ki je – ali bo med nami razvnemala tisto kar nas razlikuje, kar razpihuje razkol, kar vnaša sovraštvo, ali pa bo poskušala graditi na tistem kar nam je skupnega, kar nas oblikuje kot skupnost, kar nas oblikuje kot ekipo, ki je sposobna premagati težave«, o »iskanju, kar je med nami skupnega«, o »veliki veri, da ta narod zmore, če je enoten«, o »trudu, da upravičim visoka pričakovanja slehernega od vas«.

Ali opazite razliko že v načinu dajanja obljub? Zgornje obljube so zelo splošne, take visokoleteče, težko uresničljive in predvsem nemerljive. So pa »kraljevske« in vredne mesta predsednika republike. Ona o enournem drsanju za vsak gol, pa je le banalna, plebejska, pravzaprav »dvorno-norčevska«, a – zanimivo – zelo merljiva. Ena ura drsanja za vsak gol je kljub fizičnemu naporu taka, ki jo je lažje uresničiti, kot pa zaplavati proti toku v smeri graditve »kar je med nami skupnega«, o graditvi »enotnosti«.

Sam bi takoj opazil, da predsednik svoje sicer nemerljive obljube izrečene med volilno kampanjo uresničuje. Če bi jih le bilo kje opaziti. Če bi se predsednik, pa magari s svojimi »mokrocvetočimi« besedami, le oglasil ob kakšnem dogodku, ki nas razdvaja, dovolj bi bilo, ko bi le izpustil kakšno prireditev, ki nas ločuje. Na primer ono s titovsko, jugonostalgično in »bandierarossovsko« ikonografijo lansko leto v Stožicah. Ne verjamem, da predsednik ne ve, da nas to kot narod razdvaja.

Predsedniku republike Borutu Pahorju se iskreno zahvaljujem za zgled držanja besede v primeru drsanja. Zgled držanja besede rabimo povsod, še najbolj v politiki. Prosim pa ga, naj si še enkrat ogleda video posnetek govora med dvema krogoma volitev in naj se potrudi merljivo konkretizirati kakšno od takratnih obljub. Obenem pa mu želim, da premisli obljube, ki jih daje. Da niso take, ki bi funkcijo predsednika republike spreminjale iz »kraljevske« v »dvorno-norčevsko«. Da se nas bo – morda vsaj kdaj v prihodnosti – kakih 90 % državljanov ob kaki priliki usedlo pred TV in poslušalo, kaj nam ima predsednik povedati.

Foto: Wikipedija