Železniška nesreča v Divači

zelezniska nesreca ZGODOVINSKI UTRINEK. Tistega sobotnega jutra, 14. julija 1984 je ob 6.10 uri 36-letni strojevodja tovornega vlaka Franc Vodopivec pred postajo v Divači prevozil kar dvoje opozorilnih signalov, da je proga zaprta in  z veliko hitrostjo trčil v zadnje vagone potniškega vlaka 602, ki je vozil na relaciji Beograd – Pula in na tretjem tiru čakal znak za odhod…Potniški vlak je imel več kot uro zamude, kar sicer ni bilo nič nenavadnega, bilo pa je usodno.

Vodopivec je že v Postojni pričakoval zamenjavo, saj je bil zaradi več kot 14 urnega nepretrganega dela utrujen in zaspan. V strahovitem trčenju vlakov je umrlo 31 potnikov, 34 pa jih je bilo ranjenih. Večina žrtev je bila iz zadnjega vagona, ki je bil popolnoma uničen. Večina potnikov je bila iz Srbije, ki so odhajali na počitnice na morje, med drugimi tudi 150 otrok, ki so se vozili na kraj počitniške kolonije. Med žrtvami železniške nesreče v Divači ni bilo tujcev. Takoj po nesreči so sožalja sporočili predsednik predsedstva SFRJ Veselin Djuranović, predsednica ZIS Milka Planinc in številni drugi visoki državni funkcionarji. Strojevodja Vodopivec, povzročitelj nesreče ni bil ranjen, na sojenju pa je priznal, da je verjetno zadremal. Kljub temu je bil spoznan za nedolžnega.

Ugotovili so, da je do nesreče prišlo zaradi odsotnosti (?) varnostnih naprav! To je bila do sedaj  najhujša železniška nesreča v Sloveniji. Na območju bivše Jugoslavije pa se je najhujša nesreča zgodila avgusta 1974, ko je na železniški postaji v Zagrebu umrlo 147 ljudi, ranjenih pa je bilo več sto. Na svetovni ravni pa je bilo najhuje v Modane (Francija) leta 1917, ko so se na vlaku, ki je prevažal francoske vojake na fronto, pokvarile zavore. Umrlo je kar 543 vojakov.

(Vir: Delo, 16. julija 1984).