Ko državljan spremlja aktivnosti v zvezi s predčasnimi volitvami, lahko opazi, da je med glavnimi mediji sorazmerno malo zanimanja za predvolilno kampanjo v klasičnem pomenu besede. Tu in tam zasledimo kakšen intervju in soočenje, medtem ko so programske primerjave nekako v ozadju. Kar je nekako logično, saj že tretjo predvolilno kampanjo zapored (če se omejimo zgolj na parlamentarne volitve) v resnici zaznamuje zadeva Patria, pa tudi tokrat ni mogoče reči, da se je v tem kontekstu končno zgodil “veliki finale”. Težava je v tem, da se ni mogoče preprosto sprijazniti z mišljenjem, češ barabe sodijo v zapor in stvar je s tem končana. Daleč od tega. Za navideznim bojem za pravno državo se v resnici skriva perfidni sistem manipulacije t. i. globoke države s temeljnimi vrednotami demokracije.
Verjamem, da bi si v tem trenutku marsikdo želel, da bi se času pred volitvami raje pogovarjali o programih, gospodarskih vprašanjih in kako potegniti slovenski voz iz blata. In prav v tem grmu tiči zajec – noben še tako liberalno zasnovan gospodarski program ne more uspeti v sedanjih pogojih, ko so družbeni podsistemi talec omrežij in ko niti volitve nimajo takšne moči, kot bi si želeli. Tabor demokratične alternative, v pogovornem jeziku (pre)pogosto imenovan kot “desnica”, je doslej delal napako, ko je postavljal voz pred konja, saj je vsakič, ko je po volitvah prevzel “redno” oblast v svoje roke (doslej le enkrat za čas polnega mandata, torej vsa štiri leta), naletel na ovire, ki so preprečevale, da bi lahko izvedel potrebne korenite reforme, vključno z (zelo potrebnim) umikom države iz gospodarstva, zmanjšanja javne porabe ter posledično tudi znižanjem davčne obremenitve. Poanta je namreč v tem, da je omenjena opcija v preteklosti očitno podcenjevala moč omrežij prej omenjene “globoke države” (ki bi jo lahko imenovali tudi paradržava). Slednja je sedaj dokončno snela masko in niti ne skriva več, da so ji demokratična pravila igre v resnici deveta briga. Izgovorov torej ni več. Za izvedbo gospodarskih reform se mora Slovenija najprej očistiti lovk paradržavne mafije, saj se bomo v nasprotnem primeru še dolga desetletja še naprej vrteli okoli istih problemov kot mačka okoli vrele kaše. No, morda bodo dogodki okoli Janševega zapora to “razpolovno dobo” vendarle zmanjšali.
A glavna težava v zvezi z aktualnim dogajanjem je v tem, da je glas razuma, ki ga morda predstavljajo nekatera najbolj znana imena s področja prava, skoraj odpovedal. Iracionalna ihtavost, ki jo dobro poznamo že iz bližnje preteklosti Miloševićevega neofašističnega mitingaštva, postaja vse bolj železna zakonitost slovenske družbe, kjer se očitno ni mogoče dogovoriti niti o najbolj osnovnih civilizacijskih standardih. Ko preiskovalci razkrijejo množico trupel v rudniškem jašku za dvanajsterimi zidovi in se izkaže, da ti posmrtni ostanki pripadajo “razrednim sovražnikom”, ni več prostora niti za normalne postopke pokopa, kot se to pričakuje od neke normalne skupnosti. Kaj šele za sočutje! Zato tudi ne preseneča, da drhal (žal je ne morem imenovati drugače) terja nedvomumno usmeritev proti Janezu Janši. Kdor ni proti njemu, je lahko samo njegov fanatični privrženec. Vmesne poti ni. Že res, da obstajajo tudi fanatični privrženci J. J., a konec koncev to niti ni več pomembno. V ozadju vsega je železni zakon iracionalnosti – kdor je “pravi” Slovenec, bo fanatično sovražil J. J.
A obstaja še ena dimenzija slovenske iracionalnosti. In ta dimenzija se zdi morda na prvi pogled bolj prijazna, kar pa še ne pomeni, da ne gre v tem primeru za drugi obraz iste Janusove glave. Tako rekoč vse javnomnenjske ankete kažejo visoko prednost praktično neznane stranke, ki jo pooseblja profesor na pravni fakulteti Miro Cerar ml. Nesojeni lanski mandatar za sestavo vlade sedaj postaja nekakšen novi “mesija”, ki množice privlači z zelo splošnimi floskulami o korupciji, moralnosti in čiščenju Slovenije, brez konkretnih zavez. Na te limanice se seveda lovi ogromno Slovencev, predvsem iz mlajših generacij, kar je morda dokaz več, da mit o “uporniški” in svojeglavi mladini ne velja vedno. Še več: izkazalo se je, da so pripadniki mlajših generacij volilnega telesa v resnici lahko zelo vodljivi. Za sicer všečnim “uporništvom” se dostikrat skrivata oportunizem in konformizem. Kako naj si sicer razlagamo dejstvo, da so si zavetje pod Cerarjevim dežnikom poiskali tudi nekateri razvpiti nekdanji študentski funkcionarji, ki smo jih v preteklosti videli tudi v Stranki mladih Slovenije, ki je v parlamentu držala samo en mandat? In že pred dobrim desetletjem je nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic glasno opozarjal na sporno dogajanje na mariborski študentski organizaciji, kjer je vso oblast prevzela “uzurpatorska japijevska sedmerica”, eden od njenih članov pa je kasneje celo postal poslanec državnega zbora. Ker pa je član “avantgardne” stranke, je njegov status nedotakljiv in nespodobno bi bilo govoriti o njegovih grehih iz preteklosti. Ergo: niso pomembne tiste velike (in plenilske) ribe, ki se izmuznejo, saj se raja tako ali tako prehranjuje z giricami. In zato z veseljem naseda protikorupcijskim populizmom enega najbolj plačanih slovenskih pravnikov, ki pa očitno nima interesa, da bi rekel kakšno konkretno besedo o vsebini obsodbe v zadevi Patria ter o medijsko prezrtem sodnem epilogu v zadevi KPK. Pa tudi o aferi z bulmastifi, kjer je tudi sam pisal pravna mnenja.
Škoda le, da tudi tokratne volitve verjetno še ne bodo presekale gordijskega vozla iraconalne ihte, s tem pa tudi splošne družbene, gospodarske in moralne krize. Če namreč ne bo kakšnih presenečenj in bo vrhovno sodišče reklo NE režiserjem afere Patria še pred volitvami, potem se morda na kratek rok še kaj spremeni. Če pa se bo to zgodilo po tistem, ko bodo karte na volitvah že razdeljene, bo potrebno še nekajletno stiskanje zob. Za zdaj lahko upamo samo to, da postkomunistična paradržava s svojimi sateliti v parlamentu ne bo osvojila ustavne večine. S tem bi bilo upanje na zmago zdravega razuma dokončno pokopano.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
