Zeleno, ki te hočem zeleno

5

Zeleni barvi je izkazal veliko naklonjenost španski pesnik in dramatik Federico García Lorca v pesmi “Romance Sonámbulo”, ki gre nekako takole: “Verde que te quiero verde. Verde viento. Verdes ramas.” (Zeleno, ki te hočem zeleno. Zeleni veter. Zelene veje.)

Zelena v vseh odtenkih nas navdušuje v teh dneh, ko je narava v polnem rastju. Izkoristite kakšno uro v dnevu za obisk “zelene”.

Foto: Aleš Čerin

5 KOMENTARJI

  1. Dobra fotka – in hvala za asociacijo …

    Gradnikov prevod je legendaren, zanimivo pa je, da je zelo svoboden, precej slabo se drži ritma in asonance izvirnika. Za pokušino je spodaj par verzov zadnjega Bergerjevega prevoda, ki je bolj zvest (ne pa nujno tudi lepši …):

    Ljubim te, zeleno, ljubim.
    Veje in zeleni veter.
    Ladja na širokem morju,
    na planini iskri žrebec.
    Na balkonu ona sanja,
    v pas se ji lovijo sence,

    koža in lasje zeleni,
    oči hladno posrebrene.
    Ljubim te, zeleno, ljubim.
    Pod ciganskim svetlim mescem
    ves čas gledajo stvari jo,
    nje oči so zanje slepe.

    • Hej Aleš, tale Gradnikov (izjemen) prevod sem našel na netu – dobra poezija ima še vedno privržence … enjoy!

      Federico Garcia Lorca
      MESEČNA ROMANCA

      Zeleno, ki te hočem zeleno.
      Zeleni veter. Zelene veje.
      Ladja na morju
      in konj na planini.
      S senco ob pasu
      ona sanja na balkonu,
      polti zelene, las zelenih,
      z očmi od hladnega srebra.
      Zeleno, ki te hočem zeleno.
      Pod ciganskim mesecom
      stvari jo motrijo
      in ona jih ne more motriti.
      Zeleno, ki te hočem zeleno.
      Velike ledene zvezde
      prihajajo s senčnato ribo,
      ki odpira cesto zori.
      Smokva tare veter
      z luskinami svojih vej,
      in gora, mačka tatica,
      ježi svoje sršljive aloe.
      Ali kdo bo prišel? In od kod?
      Ona sedi na balkonu,
      polti zelene, las zelenih,
      sanjač o morju gorjupem.

      »Boter, rad bi menjal
      svojega konja za vašo hišo,
      svoje sedlo za vaše zrcalo,
      svoj nož za vašo odejo.
      Boter, krvav prihajam
      od luk mesta Cabra.«
      »Ko bi jaz mogel, fantič,
      bi sklenil to pogodbo.
      Ali jaz nisem več jaz
      in moja hiša ni več moja hiša.«

      Že se vzpenjata dva botra
      do visokih balkonov.
      Puščajoč za seboj sled krvi.
      Puščajoč za seboj sled solza.
      Trepetali so na strehah
      lampijončki iz kositra.
      Tisoč kristalnih tamburinov
      je rezalo kristalno jutro.

      Zeleno, ki te hočem zeleno.
      zeleni veter, zelene veje.
      Oba botra sta se vzpela.
      Široki veter je puščal
      v ustih čuden okus
      žolča, mete in bazilike.
      Boter! Kje, povej mi,
      kje je tvoja grenka mladenka?
      Kolikokrat te je pričakovala!
      Kolikokrat te bo pričakovala!
      Kolikokrat te bo pričakovala
      svežega lica, črnolasa,
      na tem zelenem balkonu!

      Na obrazu kapnice
      se je gugala ciganka.
      Polti zelene, las zelenih,
      z očmi od hladnega srebra.
      Ledena skril meseca
      drži jo iznad vode.
      Noč je postala prijazna
      kakor majhen trg.
      Orožniki pijani
      so udarjali po vratih.
      Zeleno, ki te hočem zeleno.
      Zeleni veter, zelene veje.
      Ladja na morju
      in konj na planini.

Comments are closed.