Naša lipa je postala simbol sprave in odpuščanja

18
563

Govor ob 30 obletnici Društva Združeni lipi sprave 2019

Pred 30. leti v času, ko so se v vzhodni Evropi podirale železne zavese, so odvetnik Stanislav Klep, Vitomir Gros, Danijel Malenšek, dr. Janez Juhant ter še nekateri somišljeniki na ljubljanskih Žalah posadili prvo, drugo in tretjo lipo sprave.

Zakaj tretja? Zato ker sta bili prvi dve neznanim nasprotnikom sprave v napoto. Prvo so izruvali, drugo, ker je bila njena rast že večja, pa so morali požagati. Le vztrajnosti pokojnemu Stanislavu Klepu in njegovim somišljenikom gre zahvala, da so posadili tretjo, ki danes s svojo košato krošnjo vsako pomlad  zacveti ter v sožitju vseh slovenskih lip širom naše domovine širi vonj po spravni dejavnosti, priznanju krivde in narodnemu odpuščanju vsem med vojno in po vojni izvensodnih pobojev na slovenski zemlji.

In ker je bil v času devetdesetih letih lipov list simbol slovenstva, je naša lipa, po našem prepričanju, v 30. letih postala simbol sprave. S tem smo pobudniki dosegli svoj namen. Lipa sprave je postala in naj postane narodni simbol narodovega odpuščanja in sprave.

Lipa sprave je posajena na ljubljanskih Žalah. Ob njej sta razpelo in spominsko obeležje z napisom, ki vabi vsakega od nas, da za hip postojimo in se v tišini poklonimo njihovemu spominu.

Člani združenja se ob lipi sprave zberemo dvakrat v letu in s kratkim programom ter vojaškimi častmi ob prisotnosti predsednika države poklonimo vsem žrtvam okupacijskih sil in sil političnega režima po koncu druge svetovne vojne 20. stoletja pobojev, ki so se zgodili na slovenskih tleh.

Njen pobudnik, Stanislav Klep, je v imenu Združenja ob lipi sprave napisal tudi prvi osnutek »Deklaracije o narodni spravi«, ki jo je s ponosom odnesel politikom v Državni zbor. Ti pa so jo, brez obravnave, zavrnili. Vidno razočaran nad tedanjimi politiki je sklical tiskovno konferenco, na kateri je kot mlad partizan, pred maloštevilnimi predstavniki medijev, z iskro v očeh pojasnjeval zamisel in ideje o deklarativnem sprejemu listine in obžaloval njeno zavrnitev. Žal so, tudi mediji, tako kot politiki, o vsem tem molčali.

Vemo, da se sprava ne zgodi zgolj na deklarativni ravni. Pač pa z obžalovanjem tistega, ki je krivico povzročil oziroma njegovih naslednikov in z odpuščanjem prizadetega.

Je pa nemogoče pričakovati odpuščanje od tistih, katerih posmrtni ostanki že osmo desetletje ležijo po rudniških rovih, grapah in breznih, kot tudi ne od tistih, ki so jih tja nečloveško odvrgli. To dejanje lahko storimo danes živi in za to sposobni politiki, da ne prepustimo, da bi to nečastno dejanja naše zgodovine prelagali na naše prihodnje generacije. To je naša dolžnost danes in tukaj. Dolžnost politike in njene vlade je, da zagotovi ustrezna sredstva in projekt za dokončanje te tragedije.

Kljub vsem pomislekom se morajo in moramo zavedati, da so bili to naši svojci, naši bližnji in daljni  sorodniki in nenazadnje domoljubi, po krvi in narodnosti, ne glede na njihovo takratno politično ali versko pripadnost.

Iz vseh 600 znanih grobišč, po grapah, breznih in jaških na slovenski zemlji je potrebno pobrati njihove posmrtne ostanke in jih prenesti ter položiti v posvečen prostor, na katerem bodo lahko njihovi svojci in mi državljani v njihov spomin in opomin ter v znak žalovanja prižigali svečke ter polagali cvetje. To bi bilo največje spravne dejanje, ki smo ga dolžni storiti v spomin in opomin vsem današnjim in prihodnjim rodovom na slovenskih tleh.

Žal danes mnogi še po osmih desetletjih ne razumejo ali nočejo razumeti in zahtevajo odpuščanje tistih, ki so jim bila usta na silo zasuta, ko so bili vrženi v neblagoslovljeno slovensko zemljo.

Spravno dejanje se lahko zgodi le med živimi in sicer tako, da zgodovino neke krvave preteklosti za vedno prepustimo zgodovini, jo položimo Bogu na oltar, kajti le Njegova sodba je sodba pravičnega.

V Društvu Združeni ob lipi sprave se pod vodstvom predsednika dr. Janeza Juhanta, ki je prevzel vodenje po pokojnem Stanislavu Klepu, ves čas zavzemamo tudi zato, da bi lipa sprave postala postulat, simbol, tudi slovenske politike, da bi Državni zbor z aklamacijo sprejel besedilo »Deklaracije« o narodni spravi. Saj bi le tako med Slovenci zavladal občutek, da je prišel konec obujanja spominov iz najbolj krvavih časov slovenskega naroda. Posebno še med strankami, iz katerih izhajajo izvoljeni predstavniki ljudstva, ki predstavljajo zakonodajno telo naše države in so v imenu ljudstva nadzorni organ izvršilne veje oblasti.

Po našem prepričanju bi tako dejanje naredilo tudi konec političnemu preigravanju, kdo je domoljub, fašist in kdo nacist. Zavedati se moramo, da sosedne države rišejo zemljevide in z njimi stegujejo prste po slovenskem ozemlju. To lahko počnejo zgolj zato, ker vedo, da je sedanja slovenska politike razbita in pod njenim vodstvom razpada temelj politične modrosti – »odpuščanje« in sodelovanje z vsemi političnimi akterji v parlamentu ter tudi s sosednjimi državami.

Ponavljanje predsednika vlade, ki ob vsaki priložnosti razbija možnost političnega sodelovanja z opozicijskimi strankami, je nedopustno in še manj politično modro. Iz ust tako visokega predstavnika države je tako početje celo nedržavniško.

Ker je največja opozicijska stranka na zadnjih treh volitvah prejela največje število glasov, bi moral biti predsednik manjšinske vlade strateško zainteresiran za sodelovanje z njo vsaj pri določenih projektih.

Prav tako bi si moral predsednik vlade, kot vodilni politik, zavedati, da ni mogoče s krhko sestavo manjšinske vlade reševati in rešiti državne probleme, kateri so se v zadnjih letih nakopičili v zdravstvu, vojski, policiji in državni upravi,.

Že sedaj vemo, ko pride do ključnih predlogov, kaj šele reform, te za nekatere koalicijske stranke sploh niso sprejemljive, da ne omenim dogovarjanja o spremembi volilnega sistema, ki je rak rana pri sestavljanju nestabilnih vlad. In jih pri tem vzpodbuja zelo nizek prag za vstop v parlament.

Naj mi bo dovoljeno, da ob tem predsedniku države g. Borutu Pahorju v imenu Združenja ob lipi sprave želim uspešna pogajanja s strankami za spremembo volilne zakonodaje.

Da je temu tako, so koalicijskim strankam dali vedeti volivci z volilnimi glasovi tudi na volitvah za poslance v Evropski parlament. Čeprav smo demokratična družba, tako zatrjujejo tudi tisti, ki trenutno vladajo, a jim je to, komu so volivci namenili največ glasov, malo mar. To nakazuje, da smo družbo demokracije zamenjali za družbo partitokracije.

Sodelovanje z opozicijo je pri vseh velikih projektih nujno, če to hočemo ali ne, je pa tudi začetek spravnega dejanja. Ljudstvo gleda, posluša in opazuje delovanje politike in njenih političnih strankarskih predstavnikov. Sprava se ne doseže z ultimatom, pač pa s sodelovanjem in spoštovanjem, tudi s predlogi opozicije in njenih strokovnih mnenj.

Politika je poslanstvo in kdor v njej ni pripravljen na sodelovanje in kompromise vseh, ki so presegli prag parlamenta, naj se vanjo ne poda.

Državljani po volitvah vedno pričakujemo stabilno vlado. Njeno delo pa v korist vseh državljank in državljanov in ne samo izbrane elite. Ravno to smo priče danes ob razpravi, kako financirati privatno šolstvo in privatne vrtce.

Državni projekti niso v lasti strank. Je pa njihova uresničitev odvisna od njihove politične volje, znanja in državniške modrosti. In tudi njihove poštenosti, brez korupcije belih ovratnikov.

Predsednik vsakokratne vlade in njegovi ministri ob imenovanju presegajo in se podpišejo, da bodo delovali v korist vseh državljank in državljanov. In prisega ne pomeni delitev na naše in vaše.

Slovenija že leta beleži slabe ocene v slovenski vojski, čutijo se težave v zdravstvu, policiji, sodstvu in tako dalje. In ne nazadnje vsi opažamo slabosti naše zunanje politike. Kar se kaže pri uresničevanju arbitražne razsodbe. Pri tem vprašanju se kaže predvsem šibkost naše politične in diplomatske nesposobnosti v zunanji politiki in politični razdrobljenosti države.

Ker politiki sosednih držav vedo, da je sedanja slovenska politika razdrobljena na male stranke različnih političnih usmeritev, ki sestavljajo vladno koalicijo. Zato nas »dražijo« z zemljevidi iz daljne preteklosti in nas spomnijo, kje vse je italijanski škorenj tlačil slovensko zemljo. In se naslajajo ob razburjanju vrhov slovenske politike in se naslajajo ob njihovi naivnosti. Tudi mi smo risali zemljevide po istrskem ozemlju, pa nismo uspeli. Hrvaška politika je svojo diplomacijo, namesto silnega razburjanja, spremenila v tiho diplomatsko dejavnost in zmagala.

Hrvaška politika, ki bi ob risanju zemljevidov Italije morala biti najbolj prizadeta, se, razen nekaj časopisnih not, le nasmiha, saj se zaveda svoje moči diplomacije in njenega vpliva, ki ga ima v zunanji politiki v Evropi. Kje smo pri tem Slovenci, se lahko le vprašamo?

Nevarnost ni v zemljevidih, na katerih sosedne države rišejo naš del ozemlja. Nevarnost je v slabosti naše politične modrosti v zunanji politiki in trdnosti v nas samih. To pa lahko dosežemo le s spravo, najprej v politiki in med politiki. Biti zaveden Slovenec in še katolik je že nekaj časa ne samo nezaželeno, pač pa jo nemalokrat vladajoči politiki in njeni mediji označujejo celo s fašistoidnim početjem.

Slovenska politika bo močna, toliko kot bo močan njen najšibkejši člen. Opozicija, ki jo nobena vlada ne bi smela onemogočati pri političnem delovanju in jo celo označevati za fašistoidno stranko, namesto vladne koalicije brani pravice državljank in državljanov pred tujci, ki nelegalno vdirajo v na naš ozemeljski prostor.

Vladna politika obvladuje in usmerja vse politične poti, od gospodarstva do zunanje politike. Pri tem, če želi biti uspešna, potrebuje močno in njej naklonjeno opozicijo.

Edina sreča za nas Slovencev je, da imamo predsednika države, da njegova državniška drža dosega uspehe tudi v zunanji politiki in gospodarstvu. Je povezovalen tudi na področju civilne družbe, še posebno se to opazi na področju sprave. Če bi vrh vladne politike tako vztrajno skrbel za zunanjo politiko, kot trenutno opozarja na rojevanje fašizma in nacizma v naši soseski in doma, bi najbrž ne bi bili deležni tako nesmiselnih potez ter podžiganja sosednjih držav.

Zato tudi sprava ni enkratno dejanje, ko bi narod z deklaracijo o spravi pozabil vsa zla dejanja. Spravljamo ali odpuščamo drug drugemu, ko smo storili krivico ali zlo. Zato je naša dolžnost, da našo napako prizna tisti, ki je krivico storil in poda roko sprave

Če pa tistemu, ki sem storil krivico, rečem zgolj to, da mi je žal in še naprej ponavljam, da sem ga premalo prizadel, je to hinavščina in ne sprava. Sprava naroda mora biti najprej na deklarativni ravni, ki ni dejanje trenutka ali število zapisanih besed, pač pa je dejanje, ki seže v globino sprte družbe. Da končno in res njeno krvavo preteklost pustimo zgodovinarjem in času v zgodovinski spomin naše preteklosti.

Se pa dogaja celo to, da tudi nekateri vodilni politiki v svojih javnih nastopih še vedno pljuvajo po grobiščih, v katerih ležijo ostanki povojnih zločinov ter celo omenjajo, da je bilo premalo pobitih, da je še veliko brezen praznih. Zaradi takih izjav se pot do sprave vedno bolj poglablja v nove delitve, kar lahko pomeni na dolgi rok razpad že tako krhke enotnosti. Proti tem pojavom se bomo zoperstavili v Društvu Združenja ob lipi sprave, kjer člani naše delo opravljamo prostovoljno. Ne glede na vse povedno  se bomo zavzemali, da lipa sprave postane naš nacionalni simbol narodne sprave.

V tem trenutku, ki je lahko zgodovinski, je prav, da se spomnimo velikega Prešerna, ki je v četrti kitici Zdravljice povabil»Edinost, sreča, sprava, k nam nazaj naj se vrnejo.« Ko se bo to zgodilo, bodo  oživele tudi Cankarjeve prerokbe: »Tod bodo živeli srečni ljudje.«

18 KOMENTARJI

  1. Pobuda navedenih akterjev je nedvomno dobronamerna, a žal tudi naivna. Ali res ne razumejo, da bo sprava mogoča šele, ko bo konec boljševistične revolucije na Slovenskem. Ta še kar traja. In bo trajala, dokler ne bo prevladala zgodovinska resnica, temelječa na dokazljivih dejstvih, dokler ne bodo sodno ugotovljeni zločinci, odgovorni za storjene zločine in dokler ti ne bodo izginili iz imen ulic in trgov ter sploh javnih površin.

    Ko se bo to zgodilo, bo do sprave prišlo samo po sebi. Vse drugo so instant rešitve, ki ne vodijo do sprave. Da se oblast izogiba tudi teh, je samo dodatni dokaz, da revolucija in revolucionarna oblast še trajata.

  2. Kot udeleženec 30. obletnice Lipe sprave pri predsedniku države izrekam zahvalo vsem deležnikom spravnega procesa in seveda predsedniku države, ki edini od oblastnih organov kaže uvid in podpira ta spravni proces. Lipa sprave je od vsega začetka klic za narodno spravo, ki je nujno potrebna.
    Suvereni državljani bi morali zahtevati, da oblastni organi postopoma gradijo dostojanstven spravni opomnik za bodoče rodove.
    Država ima zasnovo takega opomnika v Bukovžlaku -Teharjih , ki je nedokončan in kot tak nedostojanstven za množico slovenskih mučencev pobitih po vojni. Tem in vsem Slovencem v čast bi bil potreben dokaz katarze naroda, ki ga predstavlja regularna oblast.
    Kot apel za to dejanje in zahvalo predsedniku za uvid v ta proces sem izročil slikovno monografijo spominskega parka na Teharjih in Dobrave pri Mariboru. Oboje je potrebno dostojanstveno urediti, da bo dokaz katarze naroda in potrditev narodne sprave.
    Za spravo so potrebna dejanja, ki potrjujejo resnico !!!!

  3. Kako zbadajoč je v takem članku slavnostni nagovor “državljanke in državljani”. Kar žaljivo.
    Strinam se, da je najvažnejše pokopati posmrtne ostanke in jih prenesti na posvečen prostor. Zagovarjam celo čisto skromno rešitev, morda kaj po zgledu na židovska pokopališča njihovih žrtev.
    To so dejanja.
    O mnogih drugih stvareh v članku bi bilo morda bolje molčati. Kajti nadaljujejo boj naprej, boj ki nas hromi in zaradi katerega padamo vse nižje in nižje. Padamo.
    Ob tem naj rečem, da ne podpiram nobenih “parkov zločina”, “mest mrtvih” in podobno. Še najmanj pa nekih pravičnikov, ki jim Božja kazen ni dovolj.

    • Nekateri katoliki ne razumete niti zemeljskih niti božjih zakonov. Njihovo nespoštovanje ničesar ne rešuje. Le podaljšuje agonijo, razdeljenost in nezmožnost sprostitve narodovih potencialov. S tem je oviran tudi razvoj njegovih duhovnih potencialov. Kristjani so dolžni nepravilnosti in stranpoti urejati in urediti tu, v tem svetu. Sicer gre za lažne kristjane.

      Cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega.

      • Božje zakone Bog uveljavlja. Človek seveda tudi, kolikor mu je dano. Vendar ne tako, da jih vzame v svoje roke.

  4. A seveda, moram opozoriti, da je po vseh teh letih, odkritjih novih in novih posmrtnih ostankov, njihov pokop opravljen le simbolično. Vsi so še tam kjer so bili, od Hude jame, do Roga. Tako tudi na desnici nismo možje besed in dejanj. Brez pokopa, od sramu nimamo pravice sploh govoriti o tem.

  5. Hvalevredno je prizadevanje Društva Združeni ob lipi sprave, prav tako predsednika države. Vendar so to zgolj dobronamerni pozivi k spravi. Sprava je strogo individualno dejanje žrtve in njenega povzročitelja. Med enimi in drugimi je še zelo malo živih – žal so “nespravljeni” odšli v večnost. Če je še kaj živih, naj pridejo pod to lipo, si podajo roko in odpustijo. Predvsem povzročitelji morajo storiti prvi korak. Nihče namesto njih oziroma v imenu njih tega ne more opraviti.
    Deklarativne sprave pač ni; je ne more biti! Sploh pa ne, ko se nekateri predstavniki zmagovalcev (?) na svojih bakanalijah vehementno zaklinjajo, da se nimajo s kom in zaradi česa spravljati.

    • Sprava je res individualno dejanje med žrtvijo in njenim povzročiteljem. Toda potrebna je tudi priča, ki jamči, da je sprava stvarna.

      V prototipu sprave je bila priča kup kamenja, imenovan Galaad (Genesis 31).

      Ko gre za organizirani zločin nad skupino prebivalcev, je ta priča sodišče.

    • Sprava je na ta način povsem nerazumljena. Odpuščanje je enostransko in stvar nastavljanja drugega lica hudobnežu. Priznanje nikoli ne more biti zahtevano, čeprav je lahko pričakovano. Če ga pa ni, potem to postane stvar Božje sodbe in ne naše.

      • .. “stvar nastavljanja drugega lica” ..
        ——
        to je res, a kolikor vem ima “drugo lice” učinek le v medsebojnem odnosu.
        Tu pa govorimo o SISTEMU, ki je to hudobijo spodbujal, jo vzdrževal do danes.
        A smo normalni, da to dopuščamo ?

      • Odpuščanje je enostransko, sprava je vedno dvostranska. Sprava je v bistvu nova pogodba med sprtima stranema, ki jo potrdi “notar ali sodnik”.

        Sprave ni brez resnice in pravice. V tem svetu je pristojnost ugotavljanja resnice in podeljevanja pravice za sprte strani na sodišču, ki je v službi vladavine prava.

        Izgovarjanje, da bo nekaj namesto nas naredil Bog, kaže na našo nezrelost, nesposobnost in neodgovornost ter na popolno nepoznavanje bistva religije in krščanstva. Namesto, da bi grehe in zlo odpravljali, jih na ta način še kopičimo.

        Zapoved nastavljanja drugega lica pomeni, naj se izogibamo konfliktov. Sprava pomeni odpravo konflikta.

        • To je kar neko preigravanje. Sprave torej ne bo. Nobene pogodbe nimate, niti predloga zanjo, o kateri bi naj odločalo sodišče. Mislite, da ste Bog?!

  6. Za spravo v narodu lahko dela precej tudi politika. Borut Pahor se iskreno trudi v tej smeri. Danilo Tuerk se ni. Vecina danes vladajocih, s premierom Sarcem tudi ne. Velika skoda za narod.

  7. Feltrinovemu nastopu zamerim poudarjanje, ces, kako sosednje drzave risejo zemljevide in stegujejo roke po nasem ozemju. To je netocno pretiravanje. Zemljevidi so v glavnem stari, iz casov narodne prebuje 19 stoletja. Tudi nas Kozlerjev bi lahko sosedje obravnavali v tem smislu. Je pac dokument casa in narodne prebuje. Meje med drzavami so nek zgodovinski kompromis, ki ga tisti, ki zelimo mir, enostavno sprejmemo kot nedotakljivo dejstvo. Kot pise v nasi nacionalni himni, je dobrososedska usmerjenost bistvena. Pretirano strasenje pred sosedi vodi v masovne psihoze, negativne emocije. Politika, ki gradi na tem, je slaba in je slepa ulica.

  8. Raje se ob upravicenem domoljubju ucimo tudi spostovanja in iskanja dobrega pri vseh nasih stirih sosedah.

    Lahko bi se recimo ob smrti s spostovanjem in hvaleznostjo spomnili enega najvecjih umetnikov druge polovice 20 stoletja, filmskega, gledaliskega in opernega reziserja klasicnih estetskih nazorov, svetovljana, kristjana, tudi dolocen cas konzervativnega politika Franca Zefirellija.

    Med drugim nam je filmih tenkocutno predstavil zgodbo sv. Franciska, Jezusovo zivljenje, Romea in Julijo, Mario Callas in mnoge druge.

    Dajmo nehat misliti samo na Mussolinija v zvezi z zahodnimi sosedi, analogno pri Hrvatih na ustase itd. To nas dela revne na duhu, jezne, agresivne. Po nepotrebnem.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite