Zdravilo za strah

34
391

sprava kip človeka rokovanjeSovražiti komunizem, ljubiti komunista. (2)

V prvem delu razmišljanja smo ugotovili, da smo se slovenski katoličani od demokratizacije naprej v odnosu do komunizma šli najprej »mostograditeljstvo«, povezovalnost, mehko linijo in izgubili lastno istovetnost, nato pa odšli v drugo skrajnost in postali »užaljeni pravičniki«, na vsako provokacijo odgovorili z enako mero in na enak način, a tudi ta drža nam ni prinesla nobenega napredka, ostali smo in ostajamo drugorazredni državljani.

Logika žrtve

Tokrat se bomo najprej vprašali, kaj je skupno obema katoliškima poskusoma. Ugotovimo lahko, da v obeh primerih nismo bili sposobni preseči vloge žrtve, katero smo hočeš nočeš pod komunizmom igrali in jo povsem posvojili. Storjena nam je bila grozovita krivica, pravično bi bilo, da bi stvarnost sama razbistrila to dejstvo, sedaj pa se nam dogaja nova krivica, da se moramo za uveljavljanje pravičnosti in resnice še boriti, to pa nam gre zelo slabo od rok, kar je spet krivica.

Po logiki teh krivic na tretjo potenco je razumljivo, da smo v vlogi žrtve. Problem vloge žrtve pa je poraženska mentaliteta, ki jo spremlja, nekakšna duhovna podrejenost agresorju. Stereotipne žrtve, kar mi danes smo, so »luzerji«. Bili smo in smo še vedno trpinčeni, do agresorja smo vedno zavzemali povsem podrejeno držo, ne da bi se enkrat za hip ustavili in se vprašali, kaj počnemo in ali nam je to sploh treba početi.

Naše dostojanstvo je bilo, je in bo v Kristusu

V času po Kristusu ima namreč vsaka žrtev pravičnosti v Kristusu vedno vso svobodo, da to vlogo odkloni in je ne igra več. Kristus in prvi mučenci so bili žrtve, a niso igrali vloge žrtve, duhovno niso bili podrejeni agresorju.

Tudi mi se lahko danes v stotinki sekunde odločimo, da smo pravzaprav že ves čas zmagovalci. Samo zamenjati moramo perspektivo, se odvrniti od tuzemske v presežno. In v njej poiskati svoje dostojanstvo. Kolikor smo bili in smo bogopodobni, tolikšni zmagovalci smo, pravzaprav je to edino pravo merilo človeka. Tudi Jezusov boj je bil za svetno razmišljanje pohujšanje in nespamet. A je po našem umevanju pomenil največjo zmago v zgodovini človeštva. V poslednjih časih, v katerih živimo že 2000 let, so zmage kristjanov pač podobne Kristusovi. In zlo se v njih zaganja z največjim besom. Tudi v preobleki komunizma. Zavedati se moramo, da smo slovenski katoličani ostali varuhi slovenske resnice in pravičnosti. Zato smo tudi porok obstanka in napredka naroda, saj je vsakemu modremu jasno, da se narodu brez teh vrlin ne more dobro goditi.

Komunizem je zlo

Režimski zgodovinarji nosijo veliko odgovornost za sodobno dejstvo, da ostajajo laž, kraja in umor kot temelji komunizma še vedno zamaskirani in zrelativizirani. A katoličanu se z absurdom moderne zablode o mogoči koeksistenci večih resnic hkrati ni treba ukvarjati, lahko ostane, pravzaprav mora ostati, pri zdravi kmečki pameti. V vsej Evropi so znali obsoditi vse totalitarizme, vključno s komunizmom, samo v Sloveniji se sprenevedamo nad njegovo zločinskostjo.

Predvsem katoličani sami se moramo soočiti s to resnico, če se še nismo. Naliti si moramo čistega zgodovinskega vina. Ugotoviti na podlagi objektivnih dejstev, da je med vojno komunizem zaradi neposrednega in posrednega terorja prisilil katoliško stran k oboroženemu odporu, v hudičev ples, kjer obstajajo samo slabe in slabše izbire. Tu pade v prejšnjem članku omenjeni princip vsegliharstva, ko naj bi bili vsi za vse po malem, predvsem pa enako krivi. V končni fazi smo seveda vsi veliko izgubili, ampak ključno vprašanje je, zakaj je do tega prišlo oz. kdo je prvi začel. In tu je slovensko katolištvo popolnoma nedolžno. Četudi je morda zaradi predvojne politične prevlade ustvarjalo krivice, ki so kar klicale nadse revolucionarno »pravičnost«− kar je dandanes zelo moderno poudarjati, vprašanje pa je, v kolikšni meri je to sploh res − poznamo v pravu, psihologiji, sociologiji in navsezadnje v zdravi kmečki pameti ostro razmejitev, kdaj nekdo zapusti nasilje v misli in besedi ter se odloči za fizično nasilje. Ta prestop rubikona je naredil komunizem in to povsem sam.

Sprejetje te temeljne resnice o primarni nedolžnosti slovenskega katolištva je zelo pomembno za nadaljnje delovanje. Je tudi najboljše zdravilo za premnogo slovenskih katoličanov, ki gojijo do komunizma določene simpatije, nekateri ostrejši komentatorji in publicisti v tem pojavu vidijo kar stockholmski sindrom. Pritrjujem mnogim svojim predhodnikom, ki so pisali, da je brez soočenja z resnico vsak poskus kakršnekoli sprave vnaprej jalov. Dodajam pa ugotovitev, da bomo morali sprejeti dejstvo, da vsaj polovica naroda te resnice še precej časa ne bo hotela sprejeti. In da to pravzaprav sploh ni problem, če bomo sami znali z njo dostojanstveno in umirjeno vztrajati. Sprava bo proces in ne dogodek, tudi to sedaj spoznavamo.

Resnica in pravica sta v temelju dostojanstveni in umirjeni. Takšno osnovno držo bomo potrebovali, ko bomo začeli razmišljati o najtršem orehu tega prispevka, o drži, kakršno naj zavzamemo do komunista, sedaj ko nam je v glavnem jasno, kakšno moramo zavzeti do komunizma. Modre, evangeljske rešitve tega problema so bile do sedaj slabo slišane in šibko argumentirane; nadaljevanje prispevka je moj poskus razrešitve tega gordijskega vozla po smernicah dokumenta Pridite in poglejte (PiP).

Prilika o dobrem Očetu, izgubljenem komunistu in ljubosumnem katoličanu

Na misel mi prihaja Jezusova prilika o izgubljenem sinu. Malo jo bom dopolnil in nadgradil, a mislim, da s tem ne bomo izgubili rdeče niti sporočila. Danes imamo slovenskega zablodelega mlajšega sina, komunista, ki je vihravo zapustil topel Očetov dom in se v življenju prekršil proti mnogo, mnogo Očetovim zapovedim. Sedaj čepi v svinjaku in včasih razmišlja o vsem, kar se je zgodilo, in čisto malo ga peče vest. Čisto malo morda tudi hrepeni po toplem Domu in po Očetu, za katerega ve, da bi mu bil bržkone pripravljen odpustiti. Sicer ima v svojem svinjaku vsega dovolj in preveč; pravzaprav živi v krasni palači, ima moč in oblast in denar, z lažjo mu uspeva vse, a toplega doma nima in to je svinjak samo v moralnem smislu. Zaveda se svoje moralne mizerije in pogosto ga spreleti groza, ko razmišlja, ali ga bo res nekoč obiskala absolutna Pravičnost, ki tehta storjena dejanja in po njih sodi. Sicer si te misli hitro spodi iz glave, najučinkoviteje s tem, da izziva starejšega brata, ki je ostal doma in kateremu je že sicer prizadejal mnogo hudega. A to odvrne te misli samo začasno. Včasih ga spravljajo ob pamet. In takrat si kdaj zaželi, da se vse skupaj sploh ne bi bilo zgodilo. A preponosen je, da bi šel resnično vase, se pokesal in šel nazaj k Očetu. Vse bi izgubil, vse bi se mu sesulo, ves lažnivi napuh bi izpuhtel, njegova duša je, žal, preveč navezana na vsak bogkov kotek njegovega svinjaka, kjer se bleščijo maliki moči, časti, oblasti, prevlade, manipulacije, izkoriščanja in materialnega preobilja. Njegovo srce je preveč zakrknjeno, zato dialog z njim ne more biti rodoviten, potrebuje pa naš post in molitev.

V zgodbo vstopimo tudi Očetovi vnuki

Svinjski pastir ima mnogo otrok. Nekaj od njih je pravo očetovo zrcalo, a drugi otroci, ki so v večini, nimajo tako ireverzibilno zakrknjenih src. Ti kar pogosto potrkajo na Dedova vrata. A Ded ne odpira vrat. Odpira jih užaljeni stric in odpiramo jih njihovi mnogi bratranci in sestrične, tudi mi precej užaljeni, nezaupljivi in v globini še vedno prestrašeni zaradi prestanega gorja militantnežev svinjsko-pastirskega rodu. Komunikacija ne steče in obisk se konča na vratih.

Vstopnega gesla – resnica in pravičnost – ti naši sorodniki ne poznajo in zato jim vrata pred nosom zaloputnemo. Zgodi se transfer in postanejo jezni. Tedaj ugotavljajo, da smo tisti užaljeni »pravičniki« v Dedovi hiši bržkone res eni zarukanci, hinavci pravzaprav, saj počnemo točno to, kar očitamo njihovemu rodu, ko smo arogantni, nesramni, jezikavi, odklanjajoči, hladni, razjezljivi, trmasti, nespravljivi. Da smo zelo oddaljeni od pravičnosti, za katere varuhe se imamo, in da ima njihov oče najbrž prav, ko pravi, da z nami ne morejo imeti ničesar skupnega in da nas je najbolje sovražiti. Ne razumejo našega odziva in naše previdnosti. Ne razumejo temeljev naše nezaupljivosti. Ne poznajo dejstva naše krute prevaranosti iz preteklosti. Ne poznajo vzrokov za našo užaljenost in ne morejo biti empatični. Ne poznajo resnice, ker je niso nikoli slišali, tisti poudarki, ki so prihajali iz Dedove hiše, pa so jim bili predstavljeni kot laž in ekstremizem. Svojim očetom pač v glavnem verjamemo. Zato preprosto ne vedo. Tako so tudi, kadar smo mi trkali na njihova vrata, le-ta ostala trdno zapahnjena.

Ponavljam se, naše odzivanje je razumljivo, a danes kliče po preseganju. Zato ne drži naše dosedanje razmišljanje, da je potrebno najprej izčistiti resnico, šele nato se lahko začnemo pogovarjati. Razčiščenje resnice se bo zgodilo skozi pogovor. Zato je dobrohoten pogovor z našimi sorodniki zunaj naše hiše potreben. Ta pogovor pa mora biti usmerjen v človeka, ne v njegovo ideologijo. Nagovoriti mora njegovo bit, ne njegovega prepričanja. Doslej smo postopali pred vrati, ki se nikoli ne odprejo. Vstopna vrata so drugje. Tam, kjer človek išče presežno, Pravičnost in Resnico, svojega Deda oziroma Boga. Ta recept je univerzalen, tako sta se pokristjanila Evropa in svet, tako se bosta znova pokristjanila in tako se tudi soočamo z Zlom in bojujemo zoper njega. Resničnost in Pravičnost sprejemamo bolj iz pričevanja kot pa iz prepričevanja.

Skrito hudo trpljenje mlajšega sina in njegovega rodu

Laže bomo razumeli naše oddaljene sorodnike in jim tudi odpustili, če se bomo zavedli, kakšni reveži pravzaprav so. Kako silno v resnici trpijo, a tega nikomur nočejo pokazati, še najmanj pa nam. Tu so poraženo šibki, zato je v svinjaku trpljenje huda tabu tema. Nobenih mehanizmov za spoprijemanje z njim nimajo, pomanjkanje smisla jih bitnostno muči. Svinčeni kalibri drgetajo v slutnji prihodnjega trpljenja zaradi preteklega posiljevanja pravičnosti. Moralni razvrat jim razkraja družine, njihovi otroci postajajo popolno nasprotje tega, kar bi za njih kot starši želeli, raznovrstne odvisnosti jih držijo v suženjstvu. Odnosi v hiši povzročajo hudo trpljenje. Vsak ima svoj avtoritaren prav, princip demokratičnega dogovarjanja jim je tuj, muči jih nesodelovalnost, navidezno poenotenje doživljajo samo na ideoloških vprašanjih, zato jih imajo na vsakdanji agendi. Njihove odnose prepleta zavist, sovraštvo, napuh in še kaj, kar jih dela močno nesrečne. Frustrira jih dogma podreditve individualnosti kolektivizmu, ki duši ustvarjalnost.

Zavist starejšega sina in njegovega rodu

Iz evangeljske prilike o izgubljenem sinu pri odzivu starejšega sina nemo spregovori tudi njegova zavist do izkušnje vseh tuzemnih »radosti«, ki si jih je mlajši brat lahko privoščil, potem pa se preprosto pokesal in pridobil nazaj polno posinovljenje. Tudi mi se moramo danes iskreno vprašati, koliko zavidamo rodu svinjskega pastirja njemu lastne malike. Kakšen odnos imamo mi do moči, nadvlade, časti, materialnega preobilja? Res tako nebeški ali tudi bolj tuzemski? In ko smo ravno pri zoprnih vprašanjih, se moramo tudi resno vprašati, koliko boljši smo pri reševanju naših medosebnih odnosov. Kako je pri nas z nesodelovalnostjo, avtoritarnostjo, zavistjo, sovraštvom in ne nazadnje sposobnostjo demokratičnega dogovarjanja?

Naukov prilike je veliko. Trpljenje izgubljenega sina je (bilo) veliko, a dobro skrito. To zahteva sočutje. Tudi starejši sin ima svoje posvetne fantazije, Očetovo postavo premnogokrat izpolnjuje legalistično in zagrenjeno, namesto da bi se zavedal, da je Očetov jarem prijeten in njegovo breme lahko. Ne zaveda se, kaj že ves čas uživa s tem, ko prebiva pri Očetu, kaj pomeni, da je vse Očetovo tudi njegovo. To zahteva duhovno delo na sebi in ponižnost.

Umirjenost, dostojanstvo, sočutje, ponižnost

V dosedanjem premišljevanju smo izluščili in poudarili štiri zelo pomembne stvari: umirjenost in dostojanstvo ter sočutje in ponižnost. Štiri močne krščanske kreposti. Vse bomo potrebovali v mučnem, a prepotrebnem procesu sprave, ki nas čaka. V to kislo jabolko bomo morali zagristi sami, to smo tudi že spoznali, to nam sporoča tudi PiP v paragrafih od 93 do 102. Tam najdemo tudi dragocen napotek, kako k spravi praktično pristopiti. PiP v 98. paragrafu ugotavlja, da je bolj kot politično obsodbo sistema smiselno iskati osebno skesanost zločinca, s čimer se sam popolnoma strinjam.

V Sloveniji je najbrž živih še nekaj Francetov in Lojzetov, v osnovi preprostih fantov, ki pa so jih zločinci med revolucijo povsem razvrednotili, zlorabili in napravili za likvidatorje. Ti reveži, ki so po koncu vojne pritiskali peteline svojih pušk, razvažali in posipali apno po grapah in globelih, z buldožerjem zasipavali protitankovske jarke in zidali betonske pregrade po jamah in rovih, tiste neposredne »operativce«, ki so pobijali nedolžne brate in onečaščali njihova mrtva telesa, te moramo nagovoriti. Gromovniki iz Dražgoš predstavljajo sistem in ireverzibilno zakrknjeno ideologijo, kakršnokoli ukvarjanje z njimi je samo izguba naše umirjenosti in dostojanstva, zato je naša popolna ignoranca edina primerna drža. Franceti in Lojzeti od prej pa že 70 let živijo v peklu in drgetajo pred sodbo pravičnosti, ki jim ne bo prizanašala. Strinjam se s PiP-om, da moramo proces sprave začeti na zelo intimni medčloveški ravni, v majhnih skupnostih; ustvariti prostor, kjer se bo rabelj počutil varno in sprejeto.

Če se bomo oborožili z umirjenostjo, dostojanstvom, sočutjem in ponižnostjo, bo zagotovo steklo. Prave in dolgotrajne spremembe na bolje se vedno rodijo od znotraj navzven in od spodaj navzgor, to je božja logika. Prepričan sem: če bomo uspeli nagovoriti enega ali dva Franceta, da se spravita z Bogom in svojo bližnjo skupnostjo, in če ju opogumimo, da o tem glasno spregovorita, bodo začele padati domine. Prepričan sem, da zagotovo vsaj 90 % Francetov in Lojzetov komaj čaka, da jim nekdo pride naproti in jih opogumi, da se pokesajo. V pasivnosti jih drži samo strašen strah. Prava moč krščanstva pa je v tem, da ne pozna strahu. A tudi nas je strah. V postu, molitvi, obhajanju zakramentov, predvsem svete evharistije, v pristnem občestvu je naše zdravilo za strah. In v Jezusovih radikalnih besedah, ko pravi, da nihče nima večje ljubezni, kakor ta, ki je pripravljen dati svoje življenje za svoje sovražnike. V naš izziv in navdih.

Pripis uredništva: avtor je razmišljanje objavil v prilogi tednika Družina, Slovenski čas. Nanj se je kritično odzval stalni sodelavec Časnika Ivo Kerže, katerega komentar najdete tule. Na avtorjevo pobudo, smo objavili prvi in danes tudi drugi del besedila, ki je bilo najprej objavljeno v prilogi tednika Družina, Slovenski čas, št. 41.

 

34 KOMENTARJI

  1. Meni je članek dober. Tudi sam sem istega mnenja.

    Kristjani moramo prenehati z našo držo žrtve in moramo se nehati smiliti samim sebi. “Tudi mi se lahko danes v stotinki sekunde odločimo, da smo pravzaprav že ves čas zmagovalci.” To je dejstvo. Za to ni potreben noben zunanji dejavnik, dovolj je samo lastno spoznanje.

  2. Clanek je dober, nekoliko razvlecen in ponavljajoc, ampak v psiholoskem smislu se vsede v intelekt in deluje iz podzavesti.
    Mislim, da je to pravi nacin, ki obeta uspeh.
    Najbolj vazen je custveni zagon, katerega prinasa primerna motivacija, brez katere ne bo prepotrebnega pranja mozgan, ki bo na zalost potrebna, ce hocemo nevtralizirati brutalno desetletno indoktrinacijo.

    • Oh! Kaj še vedno vam ni jasno? Pa saj to ni mogoče! No pa poskusimo še 392-tič!

      Slovenijo so v tistem času napadla dva totalitarizma: naci-fašizem in komunizem. Kaj kmalu sta se sprla in zmagal je komunizem, ki še danes vlada v Sloveniji.

    • V razdelku Logika žrtve je stavek:”Problem vloge žrtve pa je poraženska mentaliteta, ki jo spremlja, nekakšna duhovna podrejenost agresorju.”, kjer ni niti približno jasno, ali gre za konkreten ali simbolen pomen.

      Tista dva agresorja pa se nista sprla, ampak je eden kapituliral in zaveznika izdal. Kot običajno, ste spet usekali mimo.

    • AlFe, svetujem vam, da se znebite skonstruirane in za ideološke potrebe poenostavljene zgodovine. Šele tako se boste znašli v resničnem svetu.

  3. Tukaj bi še nekaj napisal o krepostih: umirjenostjo, dostojanstvom, sočutjem in ponižnostjo.

    Fabrice Hadjadj v odlični knjigi “Vera demonov” (založba Družina) zelo dobro opiše razmerje med plemenitostjo in ponižnostjo.

    To sta dve kreposti, ki morata nastopati v paru. Če je ene kreposti preveč, druge pa premalo, potem se plemenitost sprevrže v oholo pokroviteljstvo, ponižnost pa v leno umikanje.

    Med nami kristjani teh dveh kreposti ne manjka. Zelo pa si moramo prizadevati da bosta združeni v isti osebi.

    Plemenit človek je sposoben, uspešen, zaveda se da ima prav in zaradi teh darov je tudi dejansko boljši od drugih. Mislim da je jasno, da tukaj brez ponižnosti ne bo šlo.

  4. Zaključek je odličen.

    Končno je le prišlo do spoznanja, da je potrebno duhovno slovensko zgradbo graditi z duhovnostjo in vzgledom, ne pa s sovraštvom in bičem!

    Zgodovina nas uči, kako dobro prija sovraštvo in bič tistim, ki ne marajo duhovnosti, duhovnih vrednot, torej vrednostnega družbenega sistema, saj lahko le v sovraštvu uresničujejo svoje vrednostno in civilizacijsko pogubne cilje.

  5. Pri duhovni izgradnji vrednostnega slovenskega sistema pa moramo biti ustvarjalni.

    Obstajajo številne neomejene možnosti pozitivnih pristopv in veščin, ki lahko povzročijo naravnost čudežno delovanje in duhovno rast.

    Potrebna je le akcija, katero verjemite, bodo ljudje opdprli, saj bodo zaznali njeno dobronamenost in uspeh.

  6. Zame zelooooo, zeloooo dober članek;hvala Bogu, da mi je dano to prebrati-prebirati.Dajte prosim storite kar je v vaši moči, da bi bil objavljen še v drugem tisku, ki ga pri nas ni malo.

    Tone mora sam spoznati kdo je tu agresor, če lahko – ni druge variante –

  7. Veličasten !!!! in zelo kvaliteten tekst. Z večino se strinjam. Imam pa par nestrinjanj in več kvalitetnih vprašanj ob pomislekih ob branju. Gotovo bom tekst še par krat prebral.

    Tekst je predolg. Jaz bi ga še razkosal glede na vsebino. Ničkolikokrat mi je padla pozornost, kajti tekst ni lahek.

    Prilika o Izgubljenem sinu je razširjena, a še vedno je napaka: opozarjam: Mlajši sin ni nikoli komunist. Ker komunist ne priznava očeta, on je brez očeta. On je že v otroštvu šel svojo pot “psihopatske žrtve”. In on nima niti malo kesanja, nič ne doživlja občutkov krivde, nič mu ni žal. Ti ljudje spadajo v zapor ali v zemljo, nikakor v družbo. In to lahko naredi samo pravna država. V Sloveniji pa zaradi prevladovanja psihopatov to lahko naredi samo nasilni poseg tujcev, Evrope. V tretjem primeru je obrožen upor proti Fritzlovi mafijski tolpi psihopatov, a ta bi moral biti gverilski, ker je Frtizlov in njihovih Štokholmskih žrtev več kot psihološko osvobojenih ljudi.

    Drži, da je temeljna vloga in igra večine kristjanov, da igramo ( podzavestno, smo ujetniki, smo Fritzlovi otroci – večkrat na dan posiljeni) vlogo Žrtve. Ta Karpmanov trikotnik (TA) so spoznali že Grki in iz njega se je pojavila tragedija, kajti ljudje, ki se znajdejo v eni od treh vlog in se je ne zavedajo in razumsko ne izstopajo iz teh dramskih iger – ves čas tragično prehajajo iz vloge v vlogo. Žrtev, Preganjalec, Rešitelj.

    Drži, da je povojna generacija komunističnih psihopatov dostikrat na strani zapuščenih in zanemarjenih otrok, velikokrat tudi uporniških otrok ( saj je psihopat do svojih ljudi podoben preganjalec kot do “Izdajalcev”). Tem ljudem res lahko približamo pogled na zgodovino in vero v Kristusa samo v malih iskrenih občestvih: mladinske, molitvene, zakonske, slavilne skupine.

    Mostograditelj: vprašujem poučene zakaj ima papež to ime ( Pontifex)?

    • http://www.wikihow.com/Identify-a-Psychopath

      V Svetem pismu ni primerov, kako je Jezus ravnal s psihopati. Ko je bil v njihovih rokah je mirno trpel do uboja. To niso samo obsedenci s hudim duhom. Psihopat je bil Herod, morda Pilat, morda nekateri rimski vojaki, morda nekateri farizeji in pismouki, mož v verigah iz katerega je izgnal 200 hudih duhov v čredo svinj?

      Glavne značilnosti psihopatov:
      1. brez občutka krivde ( nima osebne odgovornosti, nesposoben obžalovanja, kesanja in odpuščanja)
      2. zlagana in plitka čustva ( zelo se prilagaja družbi, da bi bil neopazen)
      3. ne znajo jokati normalno (komaj kakšna solza, pa še ta samo iz enega očesa – normalen človek opazi neskladnost)
      4. pretirano se ukvarjajo z materialnostjo: denar, premoženje, obleke, avtomobili – v pogovorih 2x več govorijo o tem kot normalen človek
      5. izjemno uspešno laže in manipulira
      6. do premoženja prihaja z ropi, tatvinami, prevarami, grabežljivostjo, umori
      7. nesposoben kakršnega koli pristnega odnosa ( partner, oče, mož, žena, sin, hčerka). Ljudje UPORABI kot smeti.

      Baje je 1/3 managerjev, pravnikov in novinarjev ( poklici, kjer je slava, moč in oblast) na Zahodu PSIHOPATOV.

      Ko so SSovci zavzeli leta 1940 francosko vas, so se vojaki najprej zapodili ropati vas, šele po parih urah so prišli pomagati svojim ranjenim tovarišem. Podobni so fašisti in komunisti.

      • Beseda psihopat je klinični termin, in se z njegovim pomenom ukvarjajo psihologi in psihiatri.
        Če ga uporabimo za človeka, katerega značajske lastnosti nam niso všeč, je to zmerljivka. Enako, kot če rečemo norec nekomu, s katerim se ne strinjamo.

        • Za psihopate je značilna
          – nagnjenost k psihološki potešitvi kriminalnih, spolnih ali nasilnih impulzov ter
          – nezmožnost učenja na napakah.
          Osebe s to motnjo najdejo potešitev v svojem asocialnem vedenju in ne obžalujejo svojih dejanj. Svojim impulzom se ne morejo upreti ali jih nadzorovati.

          Je ta copy&paste iz psihološke-psihiatrične literature zs vas, gospod Tone primernejši kot malo bolj konkretni opisa gospoda Pavla?

          • Polpismeni AlFe, jaz nič ne govorim o definicijo psihopata, je prava ali ne, ampak kdo to besedo uporablja in kako.

            Vaše neomajno, a zmotno prepričanje o mojem komunajzerstvu, vam je tako omračilo oko in um, da niti preprostega stavka ne morete več prebrati.

        • Iz psihiatričnih vrst pri nas sem v letu 2013 slišala izjavo, da še danes vsi psihiatri pri nas ne poznajo dovolj dobro pojma mejna osebnostna motnja, da je to zelooo težko, da …

          zase pa lahko rečem, da sem rojena po 2. svetovni vojni in sem se šele v letu 2012 slišala za MOM.

          To je le nekaj golih dejstev …

          • Tone, zveza je veliiiiika; ocenjujem, da ti enostavno ni smiselno razlagat kaj več o zvezi – škoda časa, energije – izživljaj se kje drugje, če lahko, če se ti to zdi modro, smiselno …

            Se pa opravičujem, če sem mojo resnico povedala malo pre grobo.

        • prvič se s tabo strinjam.

          Če bi pozorno prebral kar napišem, potem bi vedel, da z besedo psihopat ne označujem vseh mojih političnih nasprotnikov, temveč samo ekstremneže, ki delajo veliko zlo: fašiste, naciste, komuniste. In imajo že v idejah programov vsebovano zlo: “treba je likvidirati razredne sovražnike” kar je pisal Engels in so se nad tem navduševali Mussolini, Hitler in Stalin – kasneje pa tudi Tito.

          Z besedo psihopat označujem samo zločince, lažnivce, roparje, morilce, manipulante, grabežljive pohlepneže itd.

          • Zaradi mene lahko take tipe imenuješ tudi psihopati, vendar se s tabo psihologi in psihiatri večinoma ne bi strinjali.

          • Psihopat ali ne, za tolikšno zlo sploh ni besede. Tone pa misli, da je zato zmagal. Ker ne moremo imenovati tolikšnega zla, ki ga on simbolizira, z besedo.

    • Pontifex maximus je bil prvotno vrhovni svečenik Rima, to titulo so pozneje prevzeli “božanski” cesarji, od njih pa njihov dedič rimski škof.

  8. Ko izhajam iz prilike o izgubljenem sinu, razmišljam še o tem, kakšen bo dan po tem. Se pravi po tem, ko “Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.”

    Izgubljeni sin je bil sprejet v družino in bo jedel za družinsko mizo. Kakšen pa bo njegov pravni položaj? On je svoj delež z “razuzdanim življenjem pognal”. Starejšemu sinu pa je bilo rečeno: “Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.”

    Mlajšemu sinu gotovo pripada “nujni delež”, da bo lahko dostojno živel. Gotovo bo imel možnost, da si z lastnim delom povrne del premoženja. Mogoče bo deležen tudi kakšne dodatne očetove milosti.

    Starejšemu sinu pa se ne bo delež pri očetu nič zmanjšal.

      • Ja, seveda, to je jasno. Ampak potem je dobil več – bil je sprejet nazaj v družino.

        Jaz sem pravzaprav hotel povedati, da bo najbrž z dediščino upravljal njegov brat. Izgubljeni sin je svoj delež zapravil.

        p.s. Mislim, da tukaj ni govora o arogantnežih, ki v boju za oblast še kar poveličujejo svoje zablode in jih je v resnici zelo majhen delež. Tu gre za tiho in trpečo maso ljudi, ki bi se vrnili, pa ne najdejo poti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite