Utrinek: Zdravi “kmečki pameti”, morali in poštenju dati bistveno mesto v družbi

9

joze berlecObjavljamo govor Jožeta Berleca, poslanca v slovenski osamosvojitveni skupščini, ki ga je pripravil za slovesnost ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Šmarci pri Kamniku.

Jože Pučnik: Čas je dozorel

Ob slovenskem državnem prazniku – dnevu samostojnosti in enotnosti, vam iskreno čestitam in želim, da ga v miru in prijateljstvu praznujemo. Takoj ob teh željah, pa sem že v dilemi – naj bodo naslednje besede verodostojna resnica iz obdobja nastajanja slovenske države ali nekoliko bolj spravne.

Skušal bom s kompromisom, da ne bi poudarjal znanih slovenskih delitev na partizane in domobrance, na komuniste in pomladnike in ne nazadnje na simpatizerje eno- ali večspolnih partnerjev. Žal, naša demokracija še ni na tako visokem nivoju, da bi bili lahko prijatelji, četudi mislimo različno.

Mnogim se zdi ta praznik manj pomemben, pa je bil vendarle to prvi pomemben korak v smeri k naši samostojnosti.

Leta 1990 so bili viharni časi, časi, v katerih se je preoblikovala takratna Evropa, časi, v katerih je nastajala nova podoba sveta, vsaj v tem delu kontinenta, ki mu pripada tudi Slovenija, časi, ko se je združevala Nemčija, časi, ko so bili tudi postavljeni temelji nove, razširjene Evrope. Prav ta trenutek je ujela tudi Slovenija z nastajanjem novih demokratičnih strank in izvolitvijo prve večstrankarske skupščine. Na teh volitvah je tudi v Sloveniji zmagala novonastala desnica, združena v DEMOS.

Odločitev za plebiscit o samostojni Sloveniji je bila sprejeta 9. 11. 1990 na seji političnega vrha Demosa v Poljčah, ko je predsednik Demosa Jože Pučnik rekel: »Čas je dozorel.« To odločitev je lahko sprejel le Demos, ker je na spomladanskih volitvah dobil politično moč, da je odločitev lahko tudi uresničil in seveda zato nosil tudi vso odgovornost. Pomembno je bilo, da je bil potem v takratni republiški skupščini 21. novembra 1990 sprejet osnutek zakona o plebiscitu, sicer bi obstajala velika nevarnost, da bi Slovenija čas za osamosvojitev zamudila.

Večjemu delu opozicije ta odločitev seveda ni bila pogodu in zato je bilo nagajanja v vseh mogočih oblikah zelo veliko na vseh mogočih nivojih in področjih – želeli so prestaviti datum plebiscita v naslednje leto, kar pa bi bilo za samostojnost Slovenije lahko že usodno.

Opozicija je pred odločitvijo o plebiscitu zahtevala jasne odgovore na vprašanja (citat Milan Balažica):

»Kaj bomo storili, če pride v Jugoslaviji do državljanske vojne? Kako se bomo zavarovali pred vojaškim pučem JLA? Ali imamo garancijo, da bo Jugoslavija spoštovala rezultate plebiscita? Kaj bo s slovenskim gospodarstvom, ki je že sedaj tako rekoč bankrotiralo, vse večja nezaposlenost, kje so garancije za jutrišnji mir in kruh? Ali so izračunane posledice odcepitve v procentih, na primer znižanje življenjskega standarda? Ali imamo mednarodne garancije? Ali so določeni kriteriji za interpretacijo rezultatov plebiscita? Kaj pomeni rezultat 60 % – da bo 40 % prebivalstva Slovenije ostalo v Jugoslaviji?«

Zelo odločen je bil odgovor takratnega predsednika vlade Lojzeta Peterleta, ki je navedel:

»Politična volja republike Slovenije je jasna. Hočemo biti sami svoji gospodarji in gospodarji na svojem. Ta pravica narodov je splošno priznana in brezprizivna. Čas je, da jo uresničimo. Ne iz dolžnosti do spomina na davno Karantanijo, ampak zaradi lastnega narodnega dostojanstva, zaradi preživetja, zaradi vredne prihodnosti nas in iz odgovornosti do tistih, ki pridejo za nami. Samostojno Slovenijo smo dolžni uresničiti ne zaradi priložnosti, ampak zaradi potrebe.«

Tako zelo smo bili »enotni« ob odločitvah o plebiscitu. Ta enotnost se je potem vsaj navidezno izboljšala 6. decembra 1990, ko so pred sprejemom zakona o plebiscitu vse politične stranke v takratni skupščini republike Slovenije podpisale sporazum o usklajenem delovanju pri izvedbi plebiscita in o tem, da se bo na podlagi njegovega izida nadaljeval in končal proces razdruževanja s SFRJ; hkrati pa tudi, da si zaslug za pozitiven izid plebiscita ne sme pripisovati nobena stranka. Tedaj so vse stranke, tudi tiste, ki odhodu Slovenije iz SFRJ niso bile naklonjene, prišle do spoznanja, da pri tem projektu enostavno morajo biti zraven. Da ta podpis ni bil povsem iskren, smo še mnogokrat lahko opazili, kljub vsemu pa so Slovenci dobili občutek, da je to resnično projekt celotne slovenske politike in zato ga je vredno podpreti, kar je bilo ključno za njegov uspeh.

23. decembra 1990 smo se volivci na plebiscitu odločili, da želimo živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji. Izidi so bili uradno razglašeni tri dni po plebiscitu, tako da 26. december obeležujemo kot državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti. Na plebiscitarno vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, kar je 88,5 odstotka vseh volivcev.

Plebiscit je veličastno uspel in pogoji za samostojno Slovenijo so bili postavljeni.

Pričele so se priprave za ustanovitev nove države – tega seveda še ni nihče počel in zato je bilo ob tem kar nekaj nesoglasij, različnih idej za pravo pot, mnogo dobrih, nekaj pa tudi manj dobronamernih idej in tudi kakšna nerodnost. Zato so bili naslednji meseci izjemno pomembni, zahtevali so hitro in odločno ukrepanje (nekateri se spomnimo, kako je Srbija v tem obdobju vdrla v monetarni sistem SFRJ in si že v januarju ‘sposodila preko 18 milijard dinarjev’), na vseh pomembnih področjih – postopek izhoda iz SFRJ, usmeritev gospodarstva, zunanja politika, diplomatske aktivnosti, začrtati usmeritve razvoja na vseh področjih javnega življenja, pripraviti novo zakonodajo, ki bo sploh omogočala normalno delovanje nove države, … Dinamika osamosvajanja seveda ni bila takšna, kot smo si jo zamislili, saj sta se vmešali tudi Evropa in Amerika. Njihova želja je seveda bila, da ostane neka oblika povezave v okviru Jugoslavije in zato so nam skušali z raznimi ultimati upočasniti in otežiti postopek osamosvojitve, ali pa ga celo preprečiti. Na vso srečo je bilo v Evropi le nekaj politikov, ki so razumeli naše težave in nas pri tem procesu podprli. Potrebno je bilo mnogo diplomacije, lobiranja in tudi kompromisov, da smo projekt v letu 1991 vendarle lahko izpeljali.

Do približnega zaključka projekta osamosvojitve je bila slovenska politika vsaj navidezno približno enotna, še pred prvimi priznanji s strani tujih držav pa se je rivalstvo med strankami zelo razplamtelo – žal, celo v samem Demosu ni bilo več enotnosti. Pokazala se je slovenska nevoščljivost – tudi med strankami slovenske pomladi – in zato so nekateri raje dali podporo Liberalni demokraciji kot neki krščanskodemokratski stranki, ki je po ‘naključju in nepravično’ prišla do mesta predsednika vlade. Sledila je samorazpustitev Demosa, kar je omogočilo levici ponoven prevzem oblasti.

O tem, kdo in kako vlada Sloveniji zadnjih dobrih 20 let ne bi govoril. Zelo pa obžalujem dejstvo, da v obdobju, ko nam je šlo razmeroma dobro in je bila Slovenija vzorec za pravljični vzpon in razvoj nove mlade države, nismo znali postaviti pravih zdravih temeljev za napredno gospodarstvo in tudi narodno spravo. V časih, ko je situacija težja, je za kaj takšnega seveda bistveno manj pogojev, možnosti in tudi volje.

Beseda enotnost v imenu današnjega praznika je pogosto neprimerna, čeprav pa moram priznati, da ob vseh včasih resnično temnih slikah naše situacije prisveti vendar le kakšen svetel žarek. Ta žarek je upanje, na katerem bi morali graditi in vendarle vse te naše delitve končno preseči in popeljati našo državo tja, kamor si večina želimo in kar si naša čudovita deželica zasluži. Občutek imam, da primerna ideja še vedno lahko združi Slovence ne glede na politično usmeritev in da je v Slovencih še vedno nekaj zdrave ‘kmečke’ pameti, morale in poštenja. To pa so tudi vrline, ki bi morale v poslovnem in političnem svetu biti visoko cenjene, pa žal še niso. Bomo našli človeka, ki bo uspel Slovence povezati v projektu, da tem vrlinam najdemo primerno mesto?

Opomba: več o sami prireditvi na spletni strani Demos na kamniškem

9 KOMENTARJI

  1. Za desnico morajo biti svetinja:

    resnicoljubje, pravičnost, poštenost, odgovornost, domoljubje, solidarnost…

    Če ima praznik poleg samostojnosti tudi besedo enotnost, ni nič hudega, saj nas ta beseda opozarja kako smo bili enotni, ko smo zastavili vizijo Slovenije in ki smo jo tudi uresničili na formalni in načelni ravni z uvedbo demokracije, vstopom v evropsko zvezo držav, NATO in z zakonskim sprejemom Unescove deklaracije o varstvu in negovanju slovenske kulturne dediščine iz roda v rod.

    Se pa ubadamo z velikimi težavami, ki preprečujejo, da bi te cilje vsakodnevno živeli in negovali ter s tem razvojno napredovali.

    To nam onemogočajo tisti, ki ne ljubijo Slovenije in ki ne živijo domoljubno in na različne načine bojkotirajo uspešen vrednoten in gospodarski razvoj slovenske skupnosti.

  2. Ni mi jasno, zakaj se vselej ne reče bobu bob in pokaže na tiste, ki so nosilci bojkotiranja civilizacijskega in uspešnega razvoja Slovenije.

    Bobu recimo bob!

  3. Ne gre za odnos Kučan- Janša , levi- desni, naši- vaši, ampak za tiste, ki gradijo slovenski dom in tiste, ki ga rušijo!

    Ko bomo spoznali to bistvo in ga z dneva v dan uveljavljali, ne bo več mogoče zavajati ljudi z nemogočim Janšo ali desnico!

    Gremo smelo naprej!!!

  4. Za demokracijo je sprejemljiva le politična tekma kdo bo uspešneje gradil slovensko skupno dobro, ki pogojuje posamično dobro!

    Ali sploh poznamo slovensko skupno dobro? O njemu ne piše skoSLOVENSKO SKUPNO DOBRO NAJ RASTE!

    Slovensko skupno določa smer našega pozitivnega razvoja, Je skupek plemenitih ciljev, ki vrednotno in vrednostno krepijo slovensko skupnost.
    Je merilo kaj nam koristi in kaj škodi. Je torej način ugotavljanja naših pozitivnih ciljev in ravnanj. Je povezovalec različnih interesov in vzdrževalec ravnovesja v slovenski skupnosti ter spodbujevalec naše učinkovite ustvarjalnosti in gospodarnosti. Je ključ za uresničitev sprave in mirnega ter zanesljivega razvoja. Je odsev naše življenjske logike in zdrave pameti.

    Po življenjski logiki sestavlja slovensko skupno dobro zlasti:

    -Spoštovanje slovenske ustave, ki določa temelje naše samostojne države Slovenije. Slovenije, ki je samostojna, demokratična, pravna in socialna evropska država, temelječa na civilizacijskih evropskih vrednotah in je zato aktivno vključena v evropske zvezo držav. Zaradi svoje varnosti pa je vključena tudi v varnostno povezavo.
    -Pravični zakoni in podzakonski predpisi in pravična sodna praksa.
    -Spoštovanje človekovih pravic in svoboščin.
    -Resnicoljubnost, pravičnost, poštenost, pluralnost in človekoljubnost v politiki, pravosodju, medijih in nasploh v javnem življenju.
    -Gospodarna in ustvarjalna naravnanost ter učinkovitost na vseh področjih javnega in zasebnega življenja, ki zagotavlja ustrezno zaposlenost in socialno varnost.
    -Spoštovanje, ohranjanje in negovanje slovenske sonaravne kulturne dediščine, torej slovenske alpske kulture, alpskega glasbenega melosa, običajev ter tradicije.
    -Spoštovanje, ohranjanje in razvijanje slovenske duhovne ter kulturne biti (identitete). Zato je nesprejemljivo, da se v večina trgovinah in gostiščih ne sme vrteti tudi slovenska glasba, kar že daje vtis načrtnega genocida nad slovensko kulturo.
    -Spoštovanje in ohranjanje slovenskega naravnega okolja ter gospodarno izkoriščanje slovenskih naravnih zakladov.
    -Oblikovanje pravičnega pravnega reda in njegovo spoštovanje.
    -Učinkovita in racionalna uprava, ki se kaže v kratkih upravnih postopkih in v podpori slovenskega skupnega dobrega.
    -Spodbujanje duhovno – vrednotnega in materialnega ravnovesja v javnem in zasebnem življenju.
    -Demokratična pluralnost in vrednotna naravnanost medijev.
    -Vlaganja v domače gospodarstvo, ne pa tuje, kar povečuje zaposlenost in zmanjšuje razvojne in krizne rizike.
    -Angažiranje razvitih in proizvodno ter trgovsko povezanih evropskih vlagateljev, kar nam zagotavlja razvojni napredek in razvojno zanesljivost. Na primer: Vlagatelji v železnice in Luko Koper so tisti, ki so vezani zaradi svoje proizvodnje na naše železnice in luko. S tem jih dolgoročno vežemo, da ne bodo koristili druge železnice in druge luke.
    -Domoljubno in vrednotno izobraževanje mladih za resnične potrebe gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, ki so nujna za učinkovito delovanje ter razvoj slovenske skupnosti.
    -Spoštovanje, ohranjanje in negovanje slovenske sonaravne duhovne ter kulturne dediščine in biti (identitete), ki je pogojena z alpsko tisočletno kulturo glede na to, da je Slovenija alpska država zaradi pretežno alpskega sveta in je zaradi tega uvrščena v Regijo alpskih držav po ratificirani konvenciji iz leta 1995.
    -Spoštovanje in ohranjanje slovenskega naravnega okolja ter gospodarno izkoriščanje slovenskih naravnih zakladov.
    -Uresničitev spravnih dejanj.
    -Pozitivna vrednotna civilizacijska in domoljubna naravnanost…

    Neredko imamo občutek, da ne vemo, kaj je slovensko skupno dobro, kar je logično, saj je v medijih preredko obelodanjeno in se preredko nanj sklicujemo.

    Slovensko skupno dobro je logična posledica in temelj slovenske skupnosti, samostojne slovenske države ter prizadevanj za njen razvoj. Je vse tisto, kar nam omogoča uravnotežen duhovno – vrednotni in materialni razvoj.

    Je zlasti vse tisto, kar vsebuje slovenska ustava. Ker pa smo v zvezi evropskih držav, je slovensko skupno dobro tudi, kar določajo skupni evropski pravni akti.
    Ko ga poznamo, spoštuje, tako v vrednotnem kot materialnem pogledu, zanesljivo napredujemo tako skupnost kot posamezniki, saj gre za medsebojno soodvisnost razvoja.
    Slovensko skupno dobro zavezuje vsakogar. Posebej še politike in tiste, ki oblikujejo medije ter druge, ki so na odgovornih položajih. K slovenskemu skupnemu dobremu je dolžan prispevati vsak državljan po svojih močeh, ne glede na svoj nazor. Vsakršna odločitev in ravnanje, mora biti skladno s slovenskim skupnem dobrem.
    Medijsko in politično delovanje naj bo usmerjeno k spodbujanju delovanja, ki je v korist slovenskemu skupnemu dobremu, ne pa v korist posameznih skupin ali celo posameznikov!
    Slovenska demokracija priznava različnost v mišljenju, pristopih in koristnih predlogih, ki spodbujajo rast slovenskega skupnega dobrega. Vendar morajo predlogi, zlasti pa končne odločitve, ne glede iz katere strani prihajajo, temeljiti na življenjsko logični argumentaciji, zlasti na preverljivih izkušnjah v Evropi ter pričakovanih rezultatih.

    Franc Pevec

    rajda ničesar v medijih.

  5. Koliko sanjarjenja ob belem dnevu. Kot bi poslušal 5 letnega otroka, misico in 90 letnega starčka, ko infantilno rešujejo svet. Kaj bi vse moralo biti…

    Očitno laži in življenje na tuj račun (kraja, ropanje, veliki davki) veliki večini volivcem in vsem politikom zadnjih 25 let zelo koristijo.

      • Gospa Amelie,
        kaj en dan! Gospod, ki je bil zadnji vodja organizacije, ki je obvladovala družbo, ki je med drugim umorila več sto hrvaških otrok v okolici Škofje Loke, nam je predlagal sanjarjenje dneve, tedne, mesece, leta … samo da bodo njegovi imeli oblast! Ta naš gospod Pavel pa pravi, da ni nobenega predaha, da je Satan kot lačen, besen rjoveč lev, ki neprestano kroži okoli in išče, koga bo požrl!

  6. Spoštovani Pavel, vljudno prosim, da še ti našteješ koristne predloge za rast slovenskega skupnega dobrega, saj smo v demokraciji in se pričakuje, da bo vsak prispeval svoj delež!

    Izvoli, spoštovani Pavel!

Comments are closed.