Utrinek: Zdravi “kmečki pameti”, morali in poštenju dati bistveno mesto v družbi

joze berlecObjavljamo govor Jožeta Berleca, poslanca v slovenski osamosvojitveni skupščini, ki ga je pripravil za slovesnost ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Šmarci pri Kamniku.

Jože Pučnik: Čas je dozorel

Ob slovenskem državnem prazniku – dnevu samostojnosti in enotnosti, vam iskreno čestitam in želim, da ga v miru in prijateljstvu praznujemo. Takoj ob teh željah, pa sem že v dilemi – naj bodo naslednje besede verodostojna resnica iz obdobja nastajanja slovenske države ali nekoliko bolj spravne.

Skušal bom s kompromisom, da ne bi poudarjal znanih slovenskih delitev na partizane in domobrance, na komuniste in pomladnike in ne nazadnje na simpatizerje eno- ali večspolnih partnerjev. Žal, naša demokracija še ni na tako visokem nivoju, da bi bili lahko prijatelji, četudi mislimo različno.

Mnogim se zdi ta praznik manj pomemben, pa je bil vendarle to prvi pomemben korak v smeri k naši samostojnosti.

Leta 1990 so bili viharni časi, časi, v katerih se je preoblikovala takratna Evropa, časi, v katerih je nastajala nova podoba sveta, vsaj v tem delu kontinenta, ki mu pripada tudi Slovenija, časi, ko se je združevala Nemčija, časi, ko so bili tudi postavljeni temelji nove, razširjene Evrope. Prav ta trenutek je ujela tudi Slovenija z nastajanjem novih demokratičnih strank in izvolitvijo prve večstrankarske skupščine. Na teh volitvah je tudi v Sloveniji zmagala novonastala desnica, združena v DEMOS.

Odločitev za plebiscit o samostojni Sloveniji je bila sprejeta 9. 11. 1990 na seji političnega vrha Demosa v Poljčah, ko je predsednik Demosa Jože Pučnik rekel: »Čas je dozorel.« To odločitev je lahko sprejel le Demos, ker je na spomladanskih volitvah dobil politično moč, da je odločitev lahko tudi uresničil in seveda zato nosil tudi vso odgovornost. Pomembno je bilo, da je bil potem v takratni republiški skupščini 21. novembra 1990 sprejet osnutek zakona o plebiscitu, sicer bi obstajala velika nevarnost, da bi Slovenija čas za osamosvojitev zamudila.

Večjemu delu opozicije ta odločitev seveda ni bila pogodu in zato je bilo nagajanja v vseh mogočih oblikah zelo veliko na vseh mogočih nivojih in področjih – želeli so prestaviti datum plebiscita v naslednje leto, kar pa bi bilo za samostojnost Slovenije lahko že usodno.

Opozicija je pred odločitvijo o plebiscitu zahtevala jasne odgovore na vprašanja (citat Milan Balažica):

»Kaj bomo storili, če pride v Jugoslaviji do državljanske vojne? Kako se bomo zavarovali pred vojaškim pučem JLA? Ali imamo garancijo, da bo Jugoslavija spoštovala rezultate plebiscita? Kaj bo s slovenskim gospodarstvom, ki je že sedaj tako rekoč bankrotiralo, vse večja nezaposlenost, kje so garancije za jutrišnji mir in kruh? Ali so izračunane posledice odcepitve v procentih, na primer znižanje življenjskega standarda? Ali imamo mednarodne garancije? Ali so določeni kriteriji za interpretacijo rezultatov plebiscita? Kaj pomeni rezultat 60 % – da bo 40 % prebivalstva Slovenije ostalo v Jugoslaviji?«

Zelo odločen je bil odgovor takratnega predsednika vlade Lojzeta Peterleta, ki je navedel:

»Politična volja republike Slovenije je jasna. Hočemo biti sami svoji gospodarji in gospodarji na svojem. Ta pravica narodov je splošno priznana in brezprizivna. Čas je, da jo uresničimo. Ne iz dolžnosti do spomina na davno Karantanijo, ampak zaradi lastnega narodnega dostojanstva, zaradi preživetja, zaradi vredne prihodnosti nas in iz odgovornosti do tistih, ki pridejo za nami. Samostojno Slovenijo smo dolžni uresničiti ne zaradi priložnosti, ampak zaradi potrebe.«

Tako zelo smo bili »enotni« ob odločitvah o plebiscitu. Ta enotnost se je potem vsaj navidezno izboljšala 6. decembra 1990, ko so pred sprejemom zakona o plebiscitu vse politične stranke v takratni skupščini republike Slovenije podpisale sporazum o usklajenem delovanju pri izvedbi plebiscita in o tem, da se bo na podlagi njegovega izida nadaljeval in končal proces razdruževanja s SFRJ; hkrati pa tudi, da si zaslug za pozitiven izid plebiscita ne sme pripisovati nobena stranka. Tedaj so vse stranke, tudi tiste, ki odhodu Slovenije iz SFRJ niso bile naklonjene, prišle do spoznanja, da pri tem projektu enostavno morajo biti zraven. Da ta podpis ni bil povsem iskren, smo še mnogokrat lahko opazili, kljub vsemu pa so Slovenci dobili občutek, da je to resnično projekt celotne slovenske politike in zato ga je vredno podpreti, kar je bilo ključno za njegov uspeh.

23. decembra 1990 smo se volivci na plebiscitu odločili, da želimo živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji. Izidi so bili uradno razglašeni tri dni po plebiscitu, tako da 26. december obeležujemo kot državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti. Na plebiscitarno vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, kar je 88,5 odstotka vseh volivcev.

Plebiscit je veličastno uspel in pogoji za samostojno Slovenijo so bili postavljeni.

Pričele so se priprave za ustanovitev nove države – tega seveda še ni nihče počel in zato je bilo ob tem kar nekaj nesoglasij, različnih idej za pravo pot, mnogo dobrih, nekaj pa tudi manj dobronamernih idej in tudi kakšna nerodnost. Zato so bili naslednji meseci izjemno pomembni, zahtevali so hitro in odločno ukrepanje (nekateri se spomnimo, kako je Srbija v tem obdobju vdrla v monetarni sistem SFRJ in si že v januarju ‘sposodila preko 18 milijard dinarjev’), na vseh pomembnih področjih – postopek izhoda iz SFRJ, usmeritev gospodarstva, zunanja politika, diplomatske aktivnosti, začrtati usmeritve razvoja na vseh področjih javnega življenja, pripraviti novo zakonodajo, ki bo sploh omogočala normalno delovanje nove države, … Dinamika osamosvajanja seveda ni bila takšna, kot smo si jo zamislili, saj sta se vmešali tudi Evropa in Amerika. Njihova želja je seveda bila, da ostane neka oblika povezave v okviru Jugoslavije in zato so nam skušali z raznimi ultimati upočasniti in otežiti postopek osamosvojitve, ali pa ga celo preprečiti. Na vso srečo je bilo v Evropi le nekaj politikov, ki so razumeli naše težave in nas pri tem procesu podprli. Potrebno je bilo mnogo diplomacije, lobiranja in tudi kompromisov, da smo projekt v letu 1991 vendarle lahko izpeljali.

Do približnega zaključka projekta osamosvojitve je bila slovenska politika vsaj navidezno približno enotna, še pred prvimi priznanji s strani tujih držav pa se je rivalstvo med strankami zelo razplamtelo – žal, celo v samem Demosu ni bilo več enotnosti. Pokazala se je slovenska nevoščljivost – tudi med strankami slovenske pomladi – in zato so nekateri raje dali podporo Liberalni demokraciji kot neki krščanskodemokratski stranki, ki je po ‘naključju in nepravično’ prišla do mesta predsednika vlade. Sledila je samorazpustitev Demosa, kar je omogočilo levici ponoven prevzem oblasti.

O tem, kdo in kako vlada Sloveniji zadnjih dobrih 20 let ne bi govoril. Zelo pa obžalujem dejstvo, da v obdobju, ko nam je šlo razmeroma dobro in je bila Slovenija vzorec za pravljični vzpon in razvoj nove mlade države, nismo znali postaviti pravih zdravih temeljev za napredno gospodarstvo in tudi narodno spravo. V časih, ko je situacija težja, je za kaj takšnega seveda bistveno manj pogojev, možnosti in tudi volje.

Beseda enotnost v imenu današnjega praznika je pogosto neprimerna, čeprav pa moram priznati, da ob vseh včasih resnično temnih slikah naše situacije prisveti vendar le kakšen svetel žarek. Ta žarek je upanje, na katerem bi morali graditi in vendarle vse te naše delitve končno preseči in popeljati našo državo tja, kamor si večina želimo in kar si naša čudovita deželica zasluži. Občutek imam, da primerna ideja še vedno lahko združi Slovence ne glede na politično usmeritev in da je v Slovencih še vedno nekaj zdrave ‘kmečke’ pameti, morale in poštenja. To pa so tudi vrline, ki bi morale v poslovnem in političnem svetu biti visoko cenjene, pa žal še niso. Bomo našli človeka, ki bo uspel Slovence povezati v projektu, da tem vrlinam najdemo primerno mesto?

Opomba: več o sami prireditvi na spletni strani Demos na kamniškem