Zdi se, da veliko novinarjev ne ve, kaj pomeni izvajati naloge četrte veje oblasti

5
316
Zdi se, da veliko novinarjev ne ve, kaj pomeni izvajati naloge četrte veje oblasti.

Ob aktualni aferi v zvezi s Sovo je na površje prišlo eno bistvenih vprašanj demokratičnega političnega sistema, namreč vprašanje nadzora in ravnovesja med različnimi vejami oblasti. V pričujočem zapisu se ne nameravam ukvarjati s tem, ali je v aktualnem primeru zagotovljena prava mera nadzora in ravnovesja moči med zakonodajno in izvršilno vejo oblasti, ampak se bom posvetil novinarstvu, ki naj bi pod prste gledalo vsem trem vejam oblasti in delalo v interesu državljanov. Tudi v tem primeru.

Kdaj lahko govorimo o novinarstvu kot četrti veji oblasti oz. psu čuvaju demokracije?

Ob spremljanju slovenskega novinarstva dobim vtis, da se novinarji in njihova stanovska združenja rada sklicujejo na to idejo. Zdi pa se mi, da veliko novinarjev glede na svoje prispevke in svoje delovanje v javnosti, ne ve ali se ne zaveda, kaj pomeni izvajati naloge četrte veje oblasti oz. psa čuvaja demokracije.

Državljani od profesionalnih novinarjev upravičeno pričakujemo:

1. Da svoje trditve vsaj dvakrat ali trikrat preverijo pri različnih virih, preden jih javnosti v svojih prispevkih predstavijo kot dejstva.
2. Da pri temah, o katerih se v javnosti kontroverzno razpravlja, enakopravno in brez svojih vrednostnih sodb predstavijo različna mnenja in stališča o zadevni temi.
3. Da svoje mnenje in stališče o nekem družbenem ali političnem vprašanju, o neki javni osebnosti, njenem delovanju ali stališčih predstavijo, tako da ne izkrivljajo dejstev in mnenjske pluralnosti.

Novinar ali novinarka, ki teh osnovnih načel novinarstva pri svojem delu ne upošteva, je vse prej kaj drugega kot del četrte veje oblasti ali pes čuvaj demokracije.

Težava, ki je v Sloveniji še posebej izrazita, je ta, da je veliko novinarjev slabo plačanih in je povrhu še eksistencialno odvisnih od svojih zaposlitev. Taki so izpostavljenim pritiskom oz. pričakovanjem, da svoje delo opravljajo po nareku tistih, ki so nad njimi – urednikov, lastnikov idr. Drug problem je, da je zelo velik del slovenskega novinarstva tako zaverovan v svoje nazorske, ideološke in politične predstave in predsodke, da to dejansko negativno vpliva na opravljanje njihovega poklica.

Kaj naj v taki situaciji storimo državljani?

1. Če želimo o neki stvari pridobiti kolikor toliko objektivno sliko, moramo kritično spremljati več različnih novinarskih poročil.
2. Mediji živijo od naše gledanosti, branosti in klikov. Medije in njihove novinarje, ki izkrivljajo in zavajajo, prenehamo gledati, brati in klikati po njihovih spletiščih.
3. Del svojega prostega časa lahko namenimo za javno udejstvovanje, npr. s pisanjem bloga, sodelovanjem v javnih razpravah. Sodobna tehnologija in svetovni splet omogočata marsikaj.

Kakovost demokracije in medijev je ne nazadnje predvsem odvisna od nas državljanov, gledalcev in bralcev.

5 KOMENTARJI

  1. “1.Če želimo o neki stvari pridobiti kolikor toliko objektivno sliko, moramo kritično spremljati več različnih novinarskih poročil.
    2. Mediji živijo od naše gledanosti, branosti in klikov. Medije in njihove novinarje, ki izkrivljajo in zavajajo, prenehamo gledati, brati in klikati po njihovih spletiščih.”

    Kako uskladiti ti dve priporočili? Če želimo spremljati VEČ RAZLIČNIH NOVINARSKIH SPOROČIL potem je nemogoče ne GLEDATI, BRATI in KLIKATI po njihovih spletiščih.
    Tudi mene zaboli, ko podarim svoj klik mediju, katerega absolutno ne želim podpirat, vendar če želim upoštevat prvo priporočilo (in ga upoštevam dosledno), potem ne gre drugače, kot da obiščem spletno stran tega medija. Ali mi zna kdo podati rešitev za to kvadraturo kroga?

    • Jaz sem se že davno odločil za točko 2. Časopis Delo sem odpovedal že pred mnogimi leti, takoj, ko je postal trobilo kontinuitete. Ne klikam tudi njihovega spleta. Drugih tiskanih medijev tudi ne berem. Prav tako že dolgo ne gledam RTVS, POP TV in Planet TV. Občasno kliknem na MMC. Pa še to zato, da vidim, kako se odzivajo komentatorji. Tudi to po nepotrebnem. Doslej nisem še nič zamudil. Kar je pomembnejšega, objavijo tudi drugi mediji.

      Nekaj let nisem gledal sploh nobene TV. Tudi tedaj nisem nič pomembnega zamudil. Skratka, brez težav se živi brez režimskih medijev. Sedaj, v času spletnih medijev pa sploh.

Prijava

Za komentiranje se prijavite