Zdenko Roter je torej na strani kršiteljev človekovih pravic v povojnem obdobju. Nobeni žrtvi totalitarnega komunističnega sistema televizija ni posvetila toliko prostora, pričevanja, ki jih objavlja dr. Jože Možina pa so bila in so še kamen spotike. Morda so bili Roterjevi spomini objavljeni prav sočasno kot protiutež Možinove monografije Slovenski razkol.
Roter v teh urah spominov ne razlaga samo svoje lastno življenje, temveč zelo spretno podaja zaželjeno interpretacijo zgodovine in sam sebe predstavlja kot nekoga, ki se je skregal z Mačkom, bil na strani Staneta Kavčiča in Borisa Kraigherja in prav zato tudi sam neke vrste žrtev. Težko je bilo slediti Roterju, ko je že v Pravih obrazih napisal, da ni bil »med izbranimi« in da je delo »opravljal tako, da je poskušal biti ves čas in vsak hip spodoben, nežaljiv in neponižujoč v komunikacijah« (str. 87). Morali bi vse štiri oddaje natančno analizirati, seveda pa mora biti jasno, da nihče ne more kar tako izstopiti iz Udbe. Tudi Roterjeva poznejša pot kaže na to, da je še vedno tesno sodeloval, da pa so mu navzven namenili nekoliko drugačno vlogo.
Roter je v oddaji trdil, da so nekateri predstavniki Cerkve – imenuje jih »globoka grla« – sodelovali samo iz prijateljstva do njega samega. Sicer je znano – in tukaj lahko navedemo nekaj imen –, da so v duhovniških vrstah bili tudi taki, ki so iz prepričanja sodelovali z Ozno oz. od marca 1946 Upravo državne varnosti (UDV, po domače Udba). Tak primer je bil Anton Bajt, pa tudi Jože Lampret, ki sta po navodilih Udbe ustanovila duhovniško društvo CMD – Roter oba omenja –, vendar je večina sodelovala, ker so jih Roter in njegovi sodelavci prisilili k sodelovanju, bodisi ker so grozili, da bodo izvajali represalije proti družinskim članom ali prijateljem ali pa ker so imeli nekaj v rokah proti njim. Nekaj pa je bilo tudi takih, ki sodelovali čisto iz materialnih razlogov.
Roter sam pripoveduje, da je predvsem pisal analize. Po vsej verjetnosti je tudi avtor nepodpisanega in nedatiranega strokovnega elaborata oz. priročnika »Sodelavci (zaupniki) iz duhovniških vrst« (AS 1931, t. e. 3138), ki pa je glede na vsebino nastal v času, ko sta bila na čelu škofij Anton Vovk in dr. Maksimilijan Držečnik, Zdenko Roter pa na referatu za kler. Opisuje metode pridobivanja sodelavcev v cerkvenih krogih, priporoča pa bolj subtilen pristop k pridobivanju teh, kot je bil običajen takoj po vojni. Prav to pa govori za to, da lahko domnevamo, da je Roter avtor. To so bile namreč, po vsem kar nam je znano iz pričevanj oz. spominov, njegove metode.
V letih 1946 do 1950 je pravzaprav oblast imela – z redkimi izjemami – stike s pomožnim škofom Vovkom samo preko Udbe. Ozna oz. Udba ga je mučila z zaslišanji dolga leta, posebno tudi potem ko se je pripravljal proces proti Stanislavu Leniču, ki je bil tajnik tako škofa Rožmana kot tudi Vovka. Vrhunec pa je bil njegov zažig 20. 1. 1952 na železniški postaji v Novem mestu, katere posledica je bila poslabšanje njegove sladkorne bolezni. Roter v oddaji govori o vojni med državo in Cerkvijo. Že v Padlih maskah je Roter razlagal kako dobre odnose naj bi imel z nadškofom Vovkom. Seveda nasilje ne pomeni samo fizično izživljanje nad nekom, nasilje se lahko izvaja tudi psihično. Škof Vovk je zabeležil o Roterjevem obisku v bolnici po zažigu:
»Že prvi teden je prišla k meni dvakrat OZNA in sicer Zdenko Roter, menda podpolkovnik. Mučil me je z vprašanji. Zastavil mi je vprašanje, kako moram reči, da sem bil oblit z bencinom […] Rekel je oznar, da me je lahko zažgal g. Čampa [župnijski upravitelj iz Mengša Franc Čampa], ki je hud kadilec! Odgovoril sem: ‘To bi imel dobrega prijatelja in spremljevalca, ki bi v takih divjostih mirno prižigal cigareto.’ Dobro tudi vem, da so ga izrinili v drugi del vagona in niti videl ni, kdaj sem zagorel. Nagovarjal me je, da je sedaj prilika, da javno obsodim belogardizem, pa bo v bodoče mir! […] Zahteval je že prvič OZNAR suknjo ožgano, kolar in kovček, oziroma prevleko kovčka, da dožene analiza, s čim je bilo to oblito. Od zahteve ni odnehal.
Ko mu na škofiji tega niso hoteli izročiti, me je mučil v istem tednu še enkrat in moral sem dati pismeni nalog, naj te predmete za preiskavo izročijo. Izročili so jih, a vedel sem naprej, da jih nazaj ne bo. Marca sem jih pismeno terjal od Zdenka. Prišel je 10. marca sam k meni na škofijo in mi je rekel: ‚Predmetov ne morete dobiti nazaj, ker so bili dani v tako ostro analizo, da so enostavno razpadli!‘ Na to pojasnilo sem se samo smejal, kolikor sem se le ob ranah na vratu mogel. Pa me je gledal in dejal: ‘Vi ne verjamete in se norčujete iz nas. Zakaj se smejite?’ Jaz sem se samo smejal in končno pojasnil: ‘Smejim se, ker drugega ob tem pojasnilu ne morem.’ Corpus delicti je tako bil odvzet.« (V spomin in opomin, ur. Blaž Otrin, Ljubljana 2003, str. 225-226)
Kaj se je zgodilo? V Stopičah pri Novem mestu je mojster Benda iz Mengša obnovil orgle in župnijski upravitelj Vinko Toš je prosil škofa Vovka, naj jih pride blagoslovit. Roter razlaga in opravičuje dogodke, ki so sledili s tem, da je v Stopičah med vojno bila postojanka MVAC in domobrancev.
Že med vožnjo v Novo mesto 20.januarja 1952 je škofa v nekem tunelu nekdo polil z neznano tekočino. Še predno je na postaji lahko s spremstvom izstopil, je vstopilo 15 do 20 oseb in začelo škofa zmerjati. Milica ga ni branila, kar že kaže na to, da je bila akcija organizirana od Udbe. Neki moški je prek klopi začel brizgati belo tekočino iz pollitrske steklenice in zasmrdelo je po bencinu. Drhal je dogajanje spremljala s klici kot: »Ubijmo hudiča!« Nekdo je potem pritaknil k suknji vžigalico, cigareto ali vžigalnik in Vovk je bil v trenutku v ognju. Sam je to opisal:
»Modri in smrdeči zublji so plapolali okoli moje glave, divjaki pa so se umaknili v polkrog in divje kričali: ‚Zgori, hudič! Crkne naj, hudič!‘ Trenutki so bili grozni. Če bi mi kdo hotel kaj pomagati, bi mu divjaki ne pustili, tako so bili divji. Ves bencin, s katerim sem bil oblit, je zagorel naenkrat. Suknja je bila vsled mraza in snežnih kep mrzla in so prvotno gorele na njej le kosmatine. Kako dober je Bog.
Nihče mi ni hotel in mogel pomagati. Tudi sam bi si ne mogel, če ne bi imel na rokah usnjenih rokavic in okoli vratu zavijače. Če bi segel s prostimi rokami do gumbov suknje, bi bil na rokah takoj ves opečen. Tako pa sem z rokavicami na rokah hitro odpel suknjo, gorečo sem slekel in vrgel od sebe, da je obležala na robu sedeža. Ko sem suknjo srečno odložil, sem čutil da gori pod vratom kolar iz celuoida. Zgrabil sem volneno ovijačo in z njo zadušil še ogenj pod brado. Bil sem v trenutku silno utrujen, prevzet in prestrašen, a zavesti nisem izgubil. Če bi bil gorel le nekaj trenutkov več, bi se gotovo zgrudil. Surovost pa ni odnehala, vpili so neprestano samo: ‚Zgori, crkne naj hudič!‘« (V spomin in opomin, str. 217)
Tudi potem, ko je težko poškodovan škof izstopil, ni bilo nobene volje s strani milice, da bi mu pomagala oz. da bi ukrepala proti agresivnim nahujskanim demonstrantom. Miličnik ga je samo napotil v čakalnico, češ da bo tam na varnem, dejansko pa ga je milica prepustila razdivjani množici, ki ga je zasmehovala in prisilila, da je stopil na mizo. Šele po uri in pol sta ga s spremstvom dva udbovca napotila nazaj v vagon. Rešilca so klicali šele, ko je bilo najhujše že mimo, na ukaz poverjenika za notranje zadeve okraja Novo mesto Rada Tauferja. Sklepamo lahko, da je milica imela samo nalog, da zadevo budno spremlja. Tudi obnašanje Tauferja kaže na to, da ni nameraval poseči vmes.
Ko je končno prišel zdravnik iz novomeške bolnišnice, je predlagal prevoz škofa v bolnišnico, vendar je razdivjana množica to onemogočila. Po pričevanju škofa sta miličnika mirno sedela v rešilcu zraven njega in nista ukrepala kljub grožnjam razgrajajočih okoli rešilca. Taufer je v svoji izjavi sicer trdil, da je interveniral. Kljub njegovi intervenciji pa prevoz ni bil mogoč. Dovolili da so samo, da gre škof peš v bolnico. Malo je verjetno, da poverjenik za notranje zadeve za Novo mesto ne bi imel možnosti uveljaviti svoje volje. Za škofovim sedežem v rešilcu je šipo nadomeščala lepenka in obstajala je velika nevarnost, da bodo divjaki škofa še enkrat fizično napadli.
Zato se je škof odločil, da se z vlakom odpelje nazaj v Ljubljano. Od tam je potem zaradi hudih opeklin moral po hudi noči, ko so se opekline zelo poslabšale, v bolnico. Sploh ne držijo Roterjeve trditve, da so ga z železniške postaje z avtom odpeljali v bolnišnico.
Odmev v svetovnem tisku je bil precejšen, prav posebno seveda v zamejskih katoliških časopisih. Prav zato in ker so od vsepovsod prihajali telegrami in pisma, ki so z Vovkom sočustvovali, obenem pa izrazili svoje zgražanje nad dogodkom – med drugimi je kar 45 ameriških škofov, nadškofov in kardinalov je poslalo telegrame – je bil eden od storilcev obsojen pogojno na deset dni zapora. Roter v oddaji trdi, da so storilca identificirali. Po njegovo naj bi bil od sodnika za prekrške zaradi splošne nevarnosti obsojen na kaka dva meseca zapora. Prestavili so ga v Škofjo Loko, kjer se sled za njim izgubi. Zamolči tudi, da je bil Vovk na postaji ponovno polit z bencinom. Razlaga, da je storilec trdil, da je škof zagorel, ko si je prižgal cigareto. Z drugimi besedami, polil pa ga je neznanec že med vožnjo.
Ni potrebno posebno poudarjati, da tukaj ne gre za prekršek, temveč za kriminalno dejanje, za katero bi morali storilci biti obsojeni na dolgoletno zaporno kazen – na odgovornost bi morali klicati tudi tiste, ki so bili zraven, pa niso pomagali. Seveda bi se to zgodilo v normalni državi z urejenim sodnim sistemom, ki deluje po normah veljavnih v pravnih državah.
Zanimivo pa je, da je Roter priznal, da je že predhodno vedel, da se pripravljajo demonstracije v Novem mestu. Povedal je, da je obvestil Kraigherja, ki je temu nasprotoval. Roter naj bi skušal odgovorne v Novem mestu prepričati, da to neumnost opustijo. Po njegovo bi se lahko zgodila kakšna »neumnost«, da pa je odgovorni (verjetno Taufer) to odločno zavrnil. Demonstracije je pripravljala Udba v Novem mestu, tako Roter, koordiniral pa jo je odgovorni šef Udbe v Novem mestu (govori, da »verjetno!«) s Šelihom v Ljubljani. Kdo da je zapovedal zažig, pa da naj ne bi nikoli zvedel. Sprašujemo se lahko ali misli Roter, da smo tako naivni, da verjamemo, da se je to lahko zgodilo brez vednosti in sodelovanja Udbe?
Vovka je Udba izsiljevala, da naj dovoli duhovnikom vpis v OF. Naj priporoči bogoslovcem vpis v LŠM, naj obsodi škofa Rožmana. Predvsem pa so ga izsiljevali, da dovoli duhovnikom vstop v duhovniško društvo CMD. Kot vemo, je društvo ustanovila Udba skupaj s tako imenovanimi naprednimi duhovniki, torej tistimi, ki so z oblastjo sodelovali. Seveda pa so izvajali pritisk na njega predvsem tudi, ko se je pripravljal proces proti ljubljanskemu pomožnemu škofu dr. Stanislavu Leniču. V vse te zgodbe je bil vpleten udbovec Roter, zadeve je celo vodil, ko je prevzel referat za kler.
