Zdenko Roter, njegovi spomini in škof Anton Vovk

16
Javna televizija je kar v štirih nadaljevanjih v skupaj več kot dvanajstih urah predvajala spomine profesorja sociologije religije Zdenka Roterja, ki je po vojni začel delovati v tajni politični policiji in je konec leta 1948 na Upravi za državno varnost (po domače Udbi) prevzel referat za kler. Foto: Nova24TV

Zdenko Roter je torej na strani kršiteljev človekovih pravic v povojnem obdobju. Nobeni žrtvi totalitarnega komunističnega sistema televizija ni posvetila toliko prostora, pričevanja, ki jih objavlja dr. Jože Možina pa so bila in so še kamen spotike. Morda so bili Roterjevi spomini objavljeni prav sočasno kot protiutež Možinove monografije Slovenski razkol.

Roter v teh urah spominov ne razlaga samo svoje lastno življenje, temveč zelo spretno podaja zaželjeno interpretacijo zgodovine in sam sebe predstavlja kot nekoga, ki se je skregal z Mačkom, bil na strani Staneta Kavčiča in Borisa Kraigherja in prav zato tudi sam neke vrste žrtev. Težko je bilo slediti Roterju, ko je že v Pravih obrazih napisal, da ni bil »med izbranimi« in da je delo »opravljal tako, da je poskušal biti ves čas in vsak hip spodoben, nežaljiv in neponižujoč v komunikacijah« (str. 87). Morali bi vse štiri oddaje natančno analizirati, seveda pa mora biti jasno, da nihče ne more kar tako izstopiti iz Udbe. Tudi Roterjeva poznejša pot kaže na to, da je še vedno tesno sodeloval, da pa so mu navzven namenili nekoliko drugačno vlogo.

Roter je v oddaji trdil, da so nekateri predstavniki Cerkve – imenuje jih »globoka grla« – sodelovali samo iz prijateljstva do njega samega. Sicer je znano – in tukaj lahko navedemo nekaj imen –, da so v duhovniških vrstah bili tudi taki, ki so iz prepričanja sodelovali z Ozno oz. od marca 1946 Upravo državne varnosti (UDV, po domače Udba). Tak primer je bil Anton Bajt, pa tudi Jože Lampret, ki sta po navodilih Udbe ustanovila duhovniško društvo CMD – Roter oba omenja –, vendar je večina sodelovala, ker so jih Roter in njegovi sodelavci prisilili k sodelovanju, bodisi ker so grozili, da bodo izvajali represalije proti družinskim članom ali prijateljem ali pa ker so imeli nekaj v rokah proti njim. Nekaj pa je bilo tudi takih, ki sodelovali čisto iz materialnih razlogov.

Roter sam pripoveduje, da je predvsem pisal analize. Po vsej verjetnosti je tudi avtor nepodpisanega in nedatiranega strokovnega elaborata oz. priročnika »Sodelavci (zaupniki) iz duhovniških vrst« (AS 1931, t. e. 3138), ki pa je glede na vsebino nastal v času, ko sta bila na čelu škofij Anton Vovk in dr. Maksimilijan Držečnik, Zdenko Roter pa na referatu za kler. Opisuje metode pridobivanja sodelavcev v cerkvenih krogih, priporoča pa bolj subtilen pristop k pridobivanju teh, kot je bil običajen takoj  po vojni. Prav to pa govori za to, da lahko domnevamo, da je Roter avtor. To so bile namreč, po vsem kar nam je znano iz pričevanj oz. spominov, njegove metode.

V letih 1946 do 1950 je pravzaprav oblast imela  – z redkimi izjemami – stike s pomožnim škofom Vovkom samo preko Udbe. Ozna oz. Udba ga je mučila z zaslišanji dolga leta, posebno tudi potem ko se je pripravljal proces proti Stanislavu Leniču, ki je bil tajnik tako škofa Rožmana kot tudi Vovka. Vrhunec pa je bil njegov zažig 20. 1. 1952 na železniški postaji v Novem mestu, katere posledica je bila poslabšanje njegove sladkorne bolezni. Roter v oddaji govori o vojni med državo in Cerkvijo. Že v Padlih maskah je Roter razlagal kako dobre odnose naj bi imel z nadškofom Vovkom. Seveda nasilje ne pomeni samo fizično izživljanje nad nekom, nasilje se lahko izvaja tudi psihično. Škof Vovk je zabeležil o Roterjevem obisku v bolnici po zažigu:

»Že prvi teden je prišla k meni dvakrat OZNA in sicer Zdenko Roter, menda podpolkovnik. Mučil me je z vprašanji. Zastavil mi je vprašanje, kako moram reči, da sem bil oblit z bencinom […] Rekel je oznar, da me je lahko zažgal g. Čampa [župnijski upravitelj iz Mengša Franc Čampa], ki je hud kadilec! Odgovoril sem: ‘To bi imel dobrega prijatelja in spremljevalca, ki bi v takih divjostih mirno prižigal cigareto.’ Dobro tudi vem, da so ga izrinili v drugi del vagona in niti videl ni, kdaj sem zagorel. Nagovarjal me je, da je sedaj prilika, da javno obsodim belogardizem, pa bo v bodoče mir! […] Zahteval je že prvič OZNAR suknjo ožgano, kolar in kovček, oziroma prevleko kovčka, da dožene analiza, s čim je bilo to oblito. Od zahteve ni odnehal.

Ko mu na škofiji tega niso hoteli izročiti, me je mučil v istem tednu še enkrat in moral sem dati pismeni nalog, naj te predmete za preiskavo izročijo. Izročili so jih, a vedel sem naprej, da jih nazaj ne bo. Marca sem jih pismeno terjal od Zdenka. Prišel je 10. marca sam k meni na škofijo in mi je rekel: ‚Predmetov ne morete dobiti nazaj, ker so bili dani v tako ostro analizo, da so enostavno razpadli!‘ Na to pojasnilo sem se samo smejal, kolikor sem se le ob ranah na vratu mogel. Pa me je gledal in dejal: ‘Vi ne verjamete in se norčujete iz nas. Zakaj se smejite?’ Jaz sem se samo smejal in končno pojasnil: ‘Smejim se, ker drugega ob tem pojasnilu ne morem.’ Corpus delicti je tako bil odvzet.« (V spomin in opomin, ur. Blaž Otrin, Ljubljana 2003, str. 225-226) 

Kaj se je zgodilo? V Stopičah pri Novem mestu je mojster Benda iz Mengša obnovil orgle in župnijski upravitelj Vinko Toš je prosil škofa Vovka, naj jih pride blagoslovit. Roter razlaga in opravičuje dogodke, ki so sledili s tem, da je v Stopičah med vojno bila postojanka MVAC in domobrancev.

Že med vožnjo v Novo mesto 20.januarja 1952 je škofa v nekem tunelu nekdo polil z neznano tekočino. Še predno je na postaji lahko s spremstvom izstopil, je vstopilo 15 do 20 oseb in začelo škofa zmerjati. Milica ga ni branila, kar že kaže na to, da je bila akcija organizirana od Udbe. Neki moški je prek klopi začel brizgati belo tekočino iz pollitrske steklenice in zasmrdelo je po bencinu. Drhal je dogajanje spremljala s klici kot: »Ubijmo hudiča!« Nekdo je potem pritaknil k suknji vžigalico, cigareto ali vžigalnik in Vovk je bil v trenutku v ognju. Sam je to opisal:

»Modri in smrdeči zublji so plapolali okoli moje glave, divjaki pa so se umaknili v polkrog in divje kričali: ‚Zgori, hudič! Crkne naj, hudič!‘ Trenutki so bili grozni. Če bi mi kdo hotel kaj pomagati, bi mu divjaki ne pustili, tako so bili divji. Ves bencin, s katerim sem bil oblit, je zagorel naenkrat. Suknja je bila vsled mraza in snežnih kep mrzla in so prvotno gorele na njej le kosmatine. Kako dober je Bog.

Nihče mi ni hotel in mogel pomagati. Tudi sam bi si ne mogel, če ne bi imel na rokah usnjenih rokavic in okoli vratu zavijače. Če bi segel s prostimi rokami do gumbov suknje, bi bil na rokah takoj ves opečen. Tako pa sem z rokavicami na rokah hitro odpel suknjo, gorečo sem slekel in vrgel od sebe, da je obležala na robu sedeža. Ko sem suknjo srečno odložil, sem čutil da gori pod vratom kolar iz celuoida. Zgrabil sem volneno ovijačo in z njo zadušil še ogenj pod brado. Bil sem v trenutku silno utrujen, prevzet in prestrašen, a zavesti nisem izgubil. Če bi bil gorel le nekaj trenutkov več, bi se gotovo zgrudil. Surovost pa ni odnehala, vpili so neprestano samo: ‚Zgori, crkne naj hudič!‘« (V spomin in opomin, str. 217)

Tudi potem, ko je težko poškodovan škof izstopil, ni bilo nobene volje s strani milice, da bi mu pomagala oz. da bi ukrepala proti agresivnim nahujskanim demonstrantom. Miličnik ga je samo napotil v čakalnico, češ da bo tam na varnem, dejansko pa ga je milica prepustila razdivjani množici, ki ga je zasmehovala in prisilila, da je stopil na mizo. Šele po uri in pol sta ga s spremstvom dva udbovca napotila nazaj v vagon. Rešilca so klicali šele, ko je bilo najhujše že mimo, na ukaz poverjenika za notranje zadeve okraja Novo mesto Rada Tauferja. Sklepamo lahko, da je milica imela samo nalog, da zadevo budno spremlja. Tudi obnašanje Tauferja kaže na to, da ni nameraval poseči vmes.

Ko je končno prišel zdravnik iz novomeške bolnišnice, je predlagal prevoz škofa v bolnišnico, vendar je razdivjana množica to onemogočila. Po pričevanju škofa sta miličnika mirno sedela v rešilcu zraven njega in nista ukrepala kljub grožnjam razgrajajočih okoli rešilca. Taufer je v svoji izjavi sicer trdil, da je interveniral. Kljub njegovi intervenciji pa prevoz ni bil mogoč. Dovolili da so samo, da gre škof peš v bolnico. Malo je verjetno, da poverjenik za notranje zadeve za Novo mesto ne bi imel možnosti uveljaviti svoje volje. Za škofovim sedežem v rešilcu je šipo nadomeščala lepenka in obstajala je velika nevarnost, da bodo divjaki škofa še enkrat fizično napadli.

Zato se je škof odločil, da se z vlakom odpelje nazaj v Ljubljano. Od tam je potem zaradi hudih opeklin moral po hudi noči, ko so se opekline zelo poslabšale, v bolnico. Sploh ne držijo Roterjeve trditve, da so ga z železniške postaje z avtom odpeljali v bolnišnico.

Odmev v svetovnem tisku je bil precejšen, prav posebno seveda v zamejskih katoliških časopisih. Prav zato in ker so od vsepovsod prihajali telegrami in pisma, ki so z Vovkom sočustvovali, obenem pa izrazili svoje zgražanje nad dogodkom – med drugimi je kar 45 ameriških škofov, nadškofov in kardinalov je poslalo telegrame – je bil eden od storilcev obsojen pogojno na deset dni zapora. Roter v oddaji trdi, da so storilca identificirali. Po njegovo naj bi bil od sodnika za prekrške zaradi splošne nevarnosti obsojen na kaka dva meseca zapora. Prestavili so ga v Škofjo Loko, kjer se sled za njim izgubi. Zamolči tudi, da je bil Vovk na postaji ponovno polit z bencinom. Razlaga, da je storilec trdil, da je škof zagorel, ko si je prižgal cigareto. Z drugimi besedami, polil pa ga je neznanec že med vožnjo.

Ni potrebno posebno poudarjati, da tukaj ne gre za prekršek, temveč za kriminalno dejanje, za katero bi morali storilci biti obsojeni na dolgoletno zaporno kazen – na odgovornost bi morali klicati tudi tiste, ki so bili zraven, pa niso pomagali. Seveda bi se to zgodilo v normalni državi z urejenim sodnim sistemom, ki deluje po normah veljavnih v pravnih državah.

Zanimivo pa je, da je Roter priznal, da je že predhodno vedel, da se pripravljajo demonstracije v Novem mestu. Povedal je, da je obvestil Kraigherja, ki je temu nasprotoval. Roter naj bi skušal odgovorne  v Novem mestu prepričati, da to neumnost opustijo. Po njegovo bi se lahko zgodila kakšna »neumnost«, da pa je odgovorni (verjetno Taufer) to odločno zavrnil. Demonstracije  je pripravljala Udba v Novem mestu, tako Roter, koordiniral pa jo je odgovorni šef Udbe v Novem mestu (govori, da »verjetno!«) s Šelihom v Ljubljani. Kdo da je zapovedal zažig, pa da naj ne bi nikoli zvedel. Sprašujemo se lahko ali misli Roter, da smo tako naivni, da verjamemo, da se je to lahko zgodilo brez vednosti in sodelovanja Udbe?

Vovka je Udba izsiljevala, da naj dovoli duhovnikom vpis v OF. Naj priporoči bogoslovcem vpis v LŠM, naj obsodi škofa Rožmana. Predvsem pa so ga izsiljevali, da dovoli duhovnikom vstop v duhovniško društvo CMD. Kot vemo, je društvo ustanovila Udba skupaj s tako imenovanimi naprednimi duhovniki, torej tistimi, ki so z oblastjo sodelovali. Seveda pa so izvajali pritisk na njega predvsem tudi, ko se je pripravljal proces proti ljubljanskemu pomožnemu škofu dr. Stanislavu Leniču. V vse te zgodbe je bil vpleten udbovec Roter, zadeve je celo vodil, ko je prevzel referat za kler.

16 KOMENTARJI

  1. Škof , g.Vovk je izpolnil svoje svetniško poslanstvo in je pri Bogu v Nebesih.
    Tov. Roter pa je opravil svoje plačano delo med slovenskimi Kajni in pri svoji navidezni in preračunani spovedi laže. Kam bo odšel po plačilo, žal, ni dvoma, trdosrčnost je podrejena volji Hudiča do konca.

  2. Velika hvala spošt. dr. Pečarjevi, da je napisala zgodbo o tem “velikem” Udbovcu ! In celo uspela gledati vse to kar je JAVNA RTV o njem pripravila! In ljudje seveda verjamejo RTV !! Včasih so o vremenu govorili po 4,5 minut, zdaj pa o vremenu zelo na kratko in pišmeuhovsko, pač pa pripravljajo DOKTORATE O ŠPORTU, s katerim so poneumilo folk. In ker o športu govorijo tako natančno, , tako prepričljivo, ljudje verjamejo da RTV govori samo resnico !! Kljub gobec, starič, bergant, pašek, aščič, saj jih vseh ne poznam, ker ne zmorem gledati lažnivih TV. Že izraz na obrazih teh hlapcev je izraz LAŽI ki jih ves čas trosijo ! In sovraštva do demokracije in RESNICE !
    Kako bi bili mnogi veseli, če bi imeli normalno RTF. Toda,potem ne bi nikoli imeli nobene leve vlade….zato RTV ostaja trdnjava laži !!

  3. Prispevek:
    »[…] kot protiutež Možinove monografije Slovenski razkol. […] Roter […] zelo spretno podaja zaželjeno interpretacijo zgodovine […] na strani Staneta Kavčiča […] tudi sam neke vrste žrtev.
    _____

    A. Temeljna strategija Velikega razkola

    Zgoraj navedeno osvetljuje obstoj mnogodesetletne temeljne prokomunistično indoktrinacijske strategije še danes (2020). Ta strategija še danes učinkovito onemogoča oblikovanje pristnega političnega zemljevida tako, da ga nadomešča z »vzporednim«.

    To je neusahljivi vir zmede veljavnih političnih orientacij v slovenskem narodu in državi. Zmeda je temeljno orodje Velikega razkola. Med temeljnio učinkovitimi taktikami (vsaka za potebe določenega političnega pola) za udejanjanje navedene strategije sta dve še danes (2020) bizarno neutemeljeni in nepoglobljeni indoktrinaciji:
    – Prvič: o vrhunskem prokomunističnem vojnem funkcionarju g. Edvardu Kocbeku kot nekakšni (sredinsko katoliški) žrtvi, in
    – Drugič: o vojnem polit. sekretarju zloglasnega »okrajnega komiteja Partije za območje Vrhnike in Logatca s širšo okolico« g. Stanetu Kavčiču kot nekakšni (sredinsko liberalni) žrtvi na drugi strani.

    Navedena temeljna strategija Velikega razkola seva tudi iz »Roterjevega spretnega podajanja zaželjene interpretacije zgodovine«. Ta strategija še danes (2020) učinkovito blokira cvetober strokovnjakov in mnenjskih voditeljev (izjeme izvzete) iz političnih polov, ki so doktrinarno nasprotni prokomunističnemu. Krivda za to mnogodesetletno blokado še danes je deljena.

    B. Temeljni problem Velikega poenotenja

    Temeljni problem na strani cvetobera strokovnjakov in mnenjskih voditeljev (izjeme izvzete) iz političnih polov, ki so doktrinarno nasprotni prokomunističnemu polu, je v tem, da v samem sebi odklanjajo uveljavitev Velikega poenotenja temeljne doktrine pristne demokracije Slovenije – oziroma precizneje: temeljne doktrine pristno demokratične opozicije tega naroda in države.

    Vzrok odklanjanja je v temeljno vrednotni intimni konfuziji njih samih. Intimna konfuzija je v tem, da v svojem intimnem jedru odklanjajo uveljavitev Velikega poenotenja slovenskega naroda in države pod enim in edinim pristno vrhovnim temeljem vrednot, identitete, morale.

    En in edini pristno vrhovni temelj vrednot, identitete, morale slovenskega naroda in države je Ustava Republike Slovenije skupaj s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

    To njihovo odklanjanje Velikega poenotenja pod našim enim in edinim pristno vrhovnim temeljem vrednot, identitete, morale je hkrati neusahljivi vir zmede njihovih doktrinarnih varovancev. Veliko poenotenje je nasprotni pojav Velikemu razkolu. Odklanjanje Velikega poenotenja še danes (2020) je eden od neusahljivih virov Velikega razkola.

  4. Grooozno, kakšna Duhovna Zmeda je zavladala v tem ubogem Mrtvem narodu iz njegove lastne notranje skrite Zlobe … !!! ! !!! In za vse so krivi samo naši starši, ki so … oziroma, – Niso vzgajali svojih otrok v Božjem Duhu , torej , po Božji Volji .
    Ali bomo sploh še obstali kot narod, sedaj, ko je spet že Precej Zavoženega … ?
    Samo z Božjo Pomočjo Bo šlo , Drugače pa Žal – Ne.
    Mir vam naj bo.

  5. Moj globok poklon spominu na dr. Vovka (daljnega sorodnika dr. Franceta Prešerna) in avtorici tega zapisa dr. Griesser-Pečarjevi, naši nekdanji Koprčanki.
    Škof dr. Vovk me je birmal nekaj let po zažigu. Kakšna duhovna veličina in hkrati ogromna telesna postava, iz katerega oči je sijala ena sama milina! Otroci smo zvedavo spraševali, zakaj je ves rdeč okrog vratu. Tam pred cerkvijo noben od odraslih o tem ni hotel govoriti. Starši pa so doma, seveda s prsti na ustnicah, le povedali, da je bil v Novem mestu zažgan. Mnogo let kasneje, ko je režimska zadrgnjenost nekoliko popustila, se je kar veliko govorilo o tem. Iz intervjuja z Roterjem bi se dalo sklepati, da storilec (beri: zločinec) ni bil identificiran oziroma njegovo ime razkrito. Tudi Pečarjeva ga ne navaja. Spomnim pa se, da so ljudje govorili, naj bi to storil nek Mežnaršič, cestni delavec iz Trebnjega. To naj bi sam izblebetal, kadar je bil v pivski družbi nalit, in to je bilo pogosto. Prav je, da zgodovinarji to raziščejo in navajajo ime povzročitelja, četudi se ne ve, ali je to storil samoiniciativno ali po ukazu. Ni zločinov brez zločincev, razen seveda v režimskih zgodovinskih knjigah.
    Očitno pa prof. Roterja na stara leta vest le nekoliko peče. Sicer nisem gledal prvih dveh oddaj, ker me njegova partizanska leta zanimajo kot lanski sneg. Baje je bil borec Gubčeve brigade, katere komandant je bil Lado Ambrožič – Novljan. Na Dolenjskem je nimajo v lepem spominu; počenjala je kar veliko svinjarij, kmetom ropala imetje, zakrivila pa tudi dosti zločinov, najhujši, najbolj grozovit v Sloveniji nasploh pa je bil pomor (požig) cele 10-članske Mavsarjeve družine na gradu Dob pri Šentrupertu na Dolenjskem. Na ruševinah gradu so tam po vojni zgradili največjo kaznilnico v Sloveniji. Torej so se z zažiganjem usposabljali že tedaj. Roter o tem seveda v intervjuju niti besede (morda pa sem prezrl).
    Verjamem, da se ga je stara partijska garda po zadušitvi liberalizma nekako znebila. Sam se je spretno skrival pod plaščem tkim. družboslovne znanosti, po osamosvojitvi pa spet zrasel iz anonimnosti in se v Kučanovem klanu (nič koliko srečanj v gostilni Hrast pod Gorjanci) odločno zavzemal za perpetuacijo revolucije. Je spreten govornik, zna dobro igrati človečnost in demokratično naravo, celo disidentsvo v izdihljajih komunizma.Toda če bi bilo v njem kaj več dostojanstva, bi se javno pokesal svojih udbovskih rabot nad duhovniki. Verjamem pa, da je z več kot 10-urnim intervjujem na nepoznavalce naredil dober vtis. Pač star partijski lisjak!

    • Dragi gospod K. ! Občudujem vašo prizanesljivost do zločincev, prav res. Na Dolenjskem jih nimajo v lepem spominu ….borec da je bil ta Rotar ? Proti komu pa se je boril ?? Saj ste gotovo vsaj pogledali Možinovo knjigo? Da bi ga vest pekla ? Lepo vas prosim….ugotovili so da je dober model za nategovanje lahkovernih in nevednih, nanovo sestavlja svoje pravljice….Profesionalen lažnivec !
      Če bi ga pekla vest, bi kot sijajno obveščen lahko veliko povedal in ne bi bilo treba sondirati kje so pomorjeni slovenski junaki ! In ne vedeti kam so odpeljali truplo dr. Erlicha , kje je pokopan general Rupnik itd…

      • Za nikakršno prizanesljivost ne gre. Ni pa kot mladenič spet bil med tistimi, ki so kaj odločali, zato je pred njim še cela vrsta revolucionarjev, ki pa si to oznako zanesljivo zaslužijo, predvsem tisti iz vrst tako imenovanih “narodnih herojev”. Malo razlikovanja pa je le potrebno, saj bi po vašem vse partizane morali proglasiti za zločince, to pa ne gre. V času vojne Roter pač ni bil kakšna visoka šarža, to je dejstvo.

    • kot sem napisal v spodnjem komentarju, storilec, vsaj eden izmed ostalih kriminalcev, je bil jakič, stanujoč v Škofji Loki, kjer je tudi umrl!!

  6. Jaz sem gledala vse štiri oddaje Zdenka Rotarja (škoda časa ). Povedal je tudi kako se je zgodil pomor Mavsarjeve družine. Rotar je bil celo določen v skupino, ki naj bi pobila Mavsarjevo družino in Italjane, katerim so prej obljubili, da jih bodo spustili, zato da so se predali. Ker je bil med Mavsarjevimi otroci tudi fant s katerim sta se z Rotarjem poznala iz šole v Ljubljani, je šel prosit komandanta, da naj ga umakne iz te skupine. Tako, če je to res, ravno med morilci ni bil.

    • To bi mu lahko celo verjeli, saj tista leta še ni imel niti 20 let, bil pa naj bi kurir med Zasavjem in Dolenjskem, zato kakšnih borbenih izkušenj ni imel, pa tudi likvidacije so mu verjetno bile prihranjene.

      • Saj vas spoštujem , ne skrbite. Toda mnogo manj brihtni in mnogo mlajši slovenski fantje so vedeli kje jim je mesto ! Ne med partizani….Kolikor vem, so napredovali le tisti, ki so se “izkazali” med vojno….Glede partizanov ? Zelo malo je ostalo živih , ki jim ni kaj očitati….zelo malo !

  7. Nekaj pa moramo povdariti, da je dr Lombergerjev pričevalec obsodil revolucionarno bolševistično nasilje in tudi deloma deloval v spravnem izročilu tudi do religije krščanstva, napisal (svetovalec) spravni govor Kučanu, podelil pa dr akademski naslov Spomenki Hribar, sodeloval z Rizmanom in številnimi drugimi, ki so kot slednja z kar nekaj dr akademskimi somišljeniki, s to ideološko gonjo prokomunistične usmeritve nadaljevali, namesto sprave
    pa zasejali še večji razdor in dekadenčni propad, ki se izraža na teh raznoraznih shodih tudi z transparenti ubijanja in simboli polpretekle zgodovine.Pri prof.dr Zdenku Roterju, pa ne moremo mimo tega, da je bil navzoč v SDV-UDBA, ki je bila in je še vedno tretirana kot zločinska organizacija in vsega obsojanja vredna! Danes deluje v drugačnih oblikah inkriminiranega delovanja delujočih frakcij ideoloških podlag!?

  8. vsem je jasno, kdo je storilec zažiga g. Vovka, to je Jakič,stanujoč v Škofji Loki, kjer je tudi umrl. Pokopan na pokopališču v Polju! Storilec je sorodnik od romana jakiča! vse to ta negativec , roter dobro ve in se izgovarja, da se je izgubila sled za “morilcem” v Škofji Loki!!

Comments are closed.