Moč in nemoč modrega stratega Milana Kučana

5

Kje in kdo je zarisoval ključne smeri razvoja v preteklih desetletjih, je faktografsko natančno opisal dr. Zdenko Roter v knjigi Padle maske. Morda tudi zaradi tega te njegove knjige ni obsijala medijska svetloba. Zato se je vredno in umestno vprašati, zakaj je to javno napisal.

Ob poslušanju njegovega lanskega obsežnega intervjuja bi se dalo razumeti, da motiv ni bila izdaja prijateljev, ampak da ga je izdal lasten značaj. Njegova visoka samopodoba, ki ni iz trte izvita, ni imela ustreznega družbenega priznanja. Skozi življenjski intervju je po svoje povedal, da je on morda tisti možganski trust, ki smelo usmerja tudi velikega M. K.

Nekoliko ostareli trojki so se pridružile mlajše moči, a kaže, da vsi ukazi niso izpolnjeni

Še vedno se dobiva trojka: Milan Kučan, Zdenko Roter, Niko Toš, ki občasno sestankuje tudi z različnimi vplivni sopotniki in skupaj po kardeljevsko trasira Smeri razvoja. Naslov dela Miška Kranjca Strici so mi povedali ni več aktualen. Ker sami le niso več tako mobilni, naj bi bili v zadnjem obdobju ob njih vplivni operativci, kot Gregor Golobič, Drago Kos … No, ni prostora za podrobnosti, pa tudi nikjer ne piše, da so taka sestankovanja prepovedana.

Vsi se lahko sprašujemo, koliko so bili strici aktivni v aktualnem dogajanju v povezavi z nedavnim poizkusom konstruktivne nezaupnice.

»Pustite na miru starejše gospode, mar ne smejo iti več niti na kavo ali do ljubljanske tržnice,« pravijo zanikovalci. In še na isto temo v malo drugačnem smislu: Ti mladi, razvajeni filii e nipoti (otroci in vnuki) – tako ali tako delajo po svoje. No, vsaj s tem se strinjam. Preudarni Kučan, če bi res o vsem odločal, ne bi na čelo kolesarjev postavil razgrajača tipa Jaša Jenull.

A vseeno! Mar Milan Kučan ni še vedno nesporna, ključna avtoriteta ponosnih potomcev bivših družbeno političnih organizacij?

Ali niso njegovi osebni prijatelji še vedno ključni odločevalci v dominantnih medijih – javnih glasilih, ki so v zgodovini že od uvedbe splošne volilne pravice postali ključno orožje za pridobivanje podpornikov ali diskreditacijo nasprotnikov?

S permanentnim negativizmom so ustvarjali vtis, da je od nastopa nove vlade vse narobe

In če pogledamo na konkretno raven, poglejmo samo javno RTVS in POP TV, kako so se zagnali v podporo KUL-a in Erjavca. So bili konstantni napadi na vse vladne ukrepe in razpršene akcije res tako dezorganizirani in razglašeni, kot je bilo videti na prvi pogled?

Res so kritizerji oblasti včasih delovali stihijsko in zaletavo, a vseeno so z vsem tem permanentnim negativizmom v ljudeh ustvarjali vtis, da je z nastopom aktualne vlade – praktično ves čas od njenega nastopa – nekaj narobe. Mar ni to klic po nekom, ki bo naredil red. Ustvarjanje kaosa ima tudi svoj smisel – nas uči zgodovina. In še bolj konkretno:

Se ključna avtoriteta tranzicijske levice ni sestala že pred zimo z vodjem poslanske skupine Francem Juršem, kot o tem piše dobro obveščeni Bojan Požar?

In ali je bila recimo najava Erjavca za mandatarja, sestanek vodstva (ranljive SMC) in sočasna tiskovna konferenca Računskega sodišča res naključno zlitje dogodkov?

To, da so iz kante potegnili kontaminiranega in nepriljubljenega Karla Erjavca, tudi ni bilo brez razloga. Le kdo bi lahko iz koalicije potegnil poslance DeSUS-a kot le on!? Jože P. Damjan bistveno teže.

Pravzaprav je šlo vse po ustreznih korakih, če ne ravno po maslu, a so bili v časovni stiski

Najprej so uprizorili pravi medijski stampedo proti Aleksandri Pivec. Čim se je Erjavec ustoličil na njeno mesto v stranki, je že odbrzel k poslancem. Računali so, da le ne bodo zavrnili lastnega šefa v vlogi premiera. Ni pomembno, kako dolgo bi bil sploh šef vlade, nakar bi zopet odšel v udobni pokoj, svoje ključno poslanstvo bi opravil.

Vsa ta histerija pa morda ni bila le vtis, saj je bila tranzicijska levica dejansko v časovni stiski. Vlada bi morala po njihovi strateški presoji pasti še pred koncem zime. Ne brez razloga. Strategi so dobro vedeli, da bo pomlad, čeprav ne bo ledu, prinesla druge, hujšo nevarnost, ki bi tranzicijsko levico spodnesla na dolgi rok: obetavna cepiva bodo zajezila umiranje in Erjavec ne bi mogel oznanjati apokalipse štirih mističnih jezdecev in se postavljati v vlogo rešitelja življenja. Počasno, a vseeno gospodarsko okrevanje bi prineslo med ljudi določen optimizem in pred poletjem še ponos, da kot mala država predsedujemo veliki Evropski zvezi. In če z uspešnim Zdravkom Počivalškom do konca mandata pripeljejo brez gospodarskega kolapsa, lahko, glej ga, zlomka, sedanja koalicija dobi še en mandat. Potem pa res znajo pasti tudi vsi dosedanji monopoli.

Zato tudi menim, da je šlo pri tem glasovanju za eno od najpomembnejših glasovanj v zadnjih tridesetih letih, usodnih za smeri nadaljnjega razvoja, ne le za širšo, kritično razpravo v parlamentu, kot interpretirajo poraženi.

Totalitarizem v novih razmerah ne deluje več docela totalitaristično

In sedaj h ključnemu vprašanju moči in nemoči ključne avtoritete tranzicijske levice. Če je res, da imajo tovariši še po tridesetih letih vse vzvode oblasti v svojih rokah in če je bilo tudi sedaj vse tako dobro načrtovano in hierarhično organiziralo, kako to, da ta tako pomembna zamenjave vlade ni uspela?

Tudi sam sem že pisal o »totalitarizmu znotraj demokracije«, a vseeno: v čem je ključna razlika med včeraj in danes? Na kratko rečeno: totalitarizem v novih razmerah le ne deluje več tako totalitaristično.

Z nastopom demokratičnega pluralizma si določene elite sicer lahko vseeno ustvarijo prevladujoč položaj na medijskem trgu, a ne povsem kot v prejšnjem režimu. Pa še takrat je delovala siva ekonomija distribucije prepovedane literature. Poleg tega so šli režimski mediji le preveč papeško, agitpropovsko v agitacijo za KUL in diskreditacijo vlade, zaradi česar so med ljudmi zgubljali kredibilnost.

Ljudje z ugledom in samospoštovanjem se nočejo več podrejati partijskim sekretarjem

Druga ključna zadeva pa je bil problem s kadrom. Po partijski doktrini je stroga kadrovska politika, pa čeprav ustvarja negativno selekcijo, ključna za akcijsko enotnost. To je vedel že Lenin; no, pravzaprav vsi totalitarni sistemi. Tam v šestdesetih, sedemdesetih letih je celo v partiji prišlo do tendence novačenja dobrega kadra. Takega, ki tudi nekaj zna, je delaven in ustvarjalen.

A so kmalu zadušili ta odklon. Kadrovska kartoteka, v kateri je jasno razvidno kandidatovo pravo poreklo (in po možnosti še kak greh, s katerim ga imajo v rokah – po zgledu mafije), v na hitro skupaj zbranih strankah ni bila več tako prečiščena. Če je to veljalo še za Listo Marjana Šarca, ki je dovolil, da so mu operativci novačili ljudi, pa je Cerar v SMC-ju, sicer zvest Kučanovem klanu, želel okoli sebe le zbrati ljudi z ugledom v svojem delovnem in življenjskem okolju. Iz socialne psihologije pa vemo, da se osebe, ki imajo renome in samospoštovanje, nerade podrejajo partijskim sekretarjem.

In prav to se je najbolj odrazilo ob neizglasovani konstruktivni nezaupnici, v tem se kaže razlika med včeraj in danes ter izraža moč in nemoč sicer velikih avtoritet.

Foto: P. Lovre

5 KOMENTARJI

  1. Menim, da je naslov napačen. Opis Kučana kot ‘modrega stratega’ je daleč od resnice. Bližje resnici bi bil opis Kučana kot ‘modrookega stratega’.

    Iz njegovih nekaj zadnjih javnih oglašanj ni bilo moč zaznati nikakršne strateške modrosti, temveč zgolj pohlep po ohranitvi političnega in ostalih monopolov levičarjev v državi Sloveniji ter škodoželjno manipuliranje slovenske javnosti.

    Modre ali modrikaste so samo njegove oči.

  2. Spoštovana Vanja! Oznako ” modri strateg” za gospoda Kučana razumem drugače kot vi.Tako dobro vzdrževati komunistično idejo in jo držati pri življenju v podobi Šarcev, Židanov, Fajonk, je “genialna strategija”!Pri srcu pa mu je Levica, kar je javno povedal.Vse lepo in prav! Ampak ta človek je bil na čelu demokratične Slovenije!?

  3. Moj vtis je, da vendarle Kucan mocno izgublja tezo v operativni politiki levice in da bi bila ta verjetno bolj uspesna, ce bi jo se vodil in usmerjal. Lahko pa da se motim, ker ozadij ne poznam.

    Da bi bila slovenska levica z zatonom Kucana manj agresivna in bolj dialoska in da si potem lahko oddahnemo, pa ne verjamem. Drnovsek in Borut Pahor sta bila povsem drugega profila od danasnje smeri opozicije. Z redkimi izjemami sami netolerantni podivjanci. Naj kot izjeme navedem Hana, Bevka in Prednika iz zastopstva SD.

    V clanku omenjeni Zdenko Roter je v svoji govorjeni in napisani besedi realno prava perla, relativno toleranten in na vse strani dokaj uravnotezeno kriticen clovek v primerjavi z danasnjo prevladujoco levo politicno in medijsko sceno. Pa pustimo zdaj, kaj je pocel v prvih desetletjih komunisticnega rezima.

  4. IF – Dober članek in komentarji. Menim, da je podobno oceno o situaciji na levici podal že Bojan Požar v intervjuju pri Alešu Erneclu. Za Požarja je glavni (neuspešni) operativec Golobič. Trenutna situacija na levici pa kaže, da so igralcem iz ozadja stvari ušle izpod nadzora.
    Spomnimo, stranka Levica je nastala kot izrastek “vseljudskih” vstaj leta 2012. Kordiš je en izmed mladcev, ki so takrat “zasedli” prostore Filozofske fakultete. Prva želja protestniške leve stranke je bila navsezadnje stranka Solidarnost, ki pa je propadla, ker po prvih laskajočih člankih ni imela podpore medijev. Podivjana leva scena v Državnem zboru je tako posledica manevra Golobiča, ki je žele z vstajami zrušiti janeza Janšo.
    Tako kot je tragedija boljševikov manever Nemčije, da bi oslabila rusko carstvo in jim je zato v zapečatenem vagonu poslala Lenina.
    Ne pozabimo,da podivjana situacija tudi uničuje levo strukturo. Pustimo zdaj njihov izvor, toda stranka SD je edina stranka na levi z razvejano mrežo lokalnih odborov in dolgoletnim članstvom (tudi mlajšim). V trenutni situaciji ne bodo nikdar prevzeli vlade. In ljudje kot je Prednik morda to vedo. Enkrat se bodo vprašali, ali se jim splača delati dolgoletno politično kariero na vseh nižjih stopnjah stranke, če ti nato pet pred dvanajsto pretendentstvo za prvo vladno stranko odnese nevemkatera že novoustanovljena stranka.

    Težko pa je, ker ob vsej zmedi na levici trpi celotna država. Če sta se Kučan in Golobič zakalkulirala, ni sedaj naša dolžnost, da prenašamo popotresne sunke njunega ‘gemblanja’. Lp

Comments are closed.